VDSS sodba in sklep Pdp 218/2010

Jedro

Tožena stranka ob dejstvu manjšega vpisa dijakov in študentov v tekoče šolsko leto ni bila dolžna zmanjšati učne obveze drugemu učitelju, da bi tožniku zagotovila nekaj ur pouka skupaj z dopolnjevanjem učne obveze pri drugem zavodu. Ob ugotovitvi, da je prenehala potreba po delu enega učitelja športne vzgoje, je tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba (I. tč. izreka) in izpodbijani del sklepa (III. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerem je tožnik zahteval, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku in odločba št. ... z dne 28. 9. 2009, kot neutemeljena in nezakonita razveljavita ter da se ugotovi, da je tožnik še vedno delavec tožene stranke (I./1. tč. izreka) in da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v mesecu za plačo iz preteklega meseca in drugimi pravicami, vse v 8 dneh pod izvršbo (I./2. tč. izreka). Postopek v delu podrednega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati 150 dnevni odpovedni rok, ga poklicati nazaj na delo, prijaviti v zavarovanje do 21. 1. 2010 in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja 22. 12. 2009 do 21. 1. 2010, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v mesecu za plačilo iz preteklega meseca in drugimi pravicami, vse v 8 dneh, je sodišče prve stopnje ustavilo (II.tč. izreka), glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v svoji sodbi oprlo zgolj na pravilnost točkovanja tožnika in njegove kolegice, pri čemer pa točkovanje samo, za razsojo v obravnavani zadevi ni bistveno, ker je kolegica namreč, kot članica sveta zavoda, na podlagi določila 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), varovana delavka. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo predlagane dokaze, ki bi v drugačni luči prikazali nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je v šolskem letu 2008/2009 dopolnjeval svojo pedagoško obvezo na Šolskem centru Š. (v nadaljevanju ŠC Š.), in sicer v višini 18 ur tedensko, v šolskem letu 2009/2010 pa je tam obstajala potreba za 17 ur tedenske obveze. Svojo učno obvezo bi torej lahko dopolnjeval na drugem zavodu, vendar bi moral imeti na matičnem zavodu vsaj eno uro tedensko pedagoške obveze. To bi bilo glede na Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.) tudi možno. ZOFVI v 124. členu namreč dopušča možnost, da ima delavec do tri ure zmanjšano pedagoško obvezo tedensko, pri čemer se šteje, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Tožena stranka bi zato lahko enemu od kolegov zmanjšala pedagoško obvezo vsaj za eno uro in jo dodelila tožniku. Lahko bi mu dodelila tudi eno uro informatike, ki jo uči kolegica, s čimer bi spoštovala zavezo, ki ji jo daje tretji odstavek 88. člena ZDR, saj bi mu z dopolnjevanjem učne obveze na drugem zavodu omogočila, da bi ohranil zaposlitev. Dne 15. 5. 2009 je bil kolegij ravnateljev srednjih šol celjske regije, kjer so med drugim obravnavali problematiko na srednjih šolah. Na tem sestanku tožena stranka ni ukrenila ničesar v smeri reševanja problema tožnikove zaposlitve. Reagirala je šele, ko so bila delovna mesta že zasedena. Iz tega razloga je tožnik predlagal zaslišanje prič I.M. in B.Š.. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze zavrnilo in s tem onemogočilo celovito obravnavanje zadeve. Z nepotrebno in nezakonito odpovedjo je tožena stranka izvršila dejanje nesmotrne porabe javnih sredstev. Tožnik je neuradno izvedel, da so bila vsa dejanja tožene stranke v zvezi z onemogočanjem dela na drugih zavodih namerna. Glede na tožnikovo starost je bila to namreč zadnja priložnost, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere smiselno opozarja tožnik (v zvezi z izvedbo predlaganih dokazov), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 24. 8. 2009.

Materialnopravno izhodišče za odločanje v tem sporu je ZDR, ZOFVI in Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ – Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljen, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo (tretji odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Za poslovne razloge po ZOFVI se štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa (115. člen ZOFVI).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik pravočasno (v smislu določila tretjega odstavka 204. člena ZDR) uveljavljal sodno varstvo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov in študentov v šolskem letu 2009/2010, v posledici česar je prenehala potreba po določenem številu učiteljev, in sicer tudi na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, da je bil tožnik pravilno opredeljen kot presežni delavec tudi po kriterijih iz KPVIZ in, da je tožena stranka ravnala tudi v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 88. člena ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (stran 6 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pri toženi stranki v letu 2009/2010 manjši vpis dijakov in študentov, v posledici česar je pri toženi stranki prenehala potreba po delu tudi za enega učitelja športne vzgoje, kar je vsekakor utemeljen in resen odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v šolskem letu 2009/2010 na razpolago le 19,31 ur športne vzgoje, kar naj bi zadostovalo le za enega učitelja športne vzgoje in drugih ugotovitev v zvezi z utemeljenostjo ugotovljenega poslovnega razloga, se pa ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Meni namreč, da bi tožena stranka lahko ohranila njegovo zaposlitev, ker bi svojo učno obvezo lahko dopolnjeval na drugem zavodu, vendar pa bi mu morala za to tožena stranka zagotoviti, da ima vsaj eno uro tedenske pedagoške obveze na matičnem zavodu. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka to možnost imela, ker bi lahko enemu od njegovih kolegov zmanjšala učno obvezo vsaj za eno uro in jo dodelila tožniku, kar naj bi ji dopuščal 124. člen ZOFVI.

Takšno stališče pritožnika je pravno zmotno. Določba 124. člena ZOFVI namreč ne ureja vprašanja v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tudi sicer je ni mogoče razumeti kot dolžnosti, ampak zgolj kot možnost ravnatelja, da v primeru, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, da učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, vendar ne več kot za tri ure. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v smislu določila tretjega odstavka 88. člena ZDR ni bila dolžna zmanjšati učne obveze drugemu učitelju, zato da bi tožniku omogočila dopolnjevanje učne obveze na drugem zavodu. Da je bilo tožniku v šolskem letu 2008/2009 omogočeno dopolnjevanje učne obveze na ŠC Š., ni pravnoodločilno v tem sporu. Pritožbena navedba, da bi tožena stranka lahko tožniku dodelila eno uro informatike, ki jo uči kolegica, pa predstavlja pritožbeno novoto. V tej zvezi se na razloge, zakaj takšno dejstvo ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnik v ničemer ne sklicuje (v smislu določila 286. člena ZPP), to, da tega ne bi mogel uveljavljati, pa niti ne zatrjuje (337. člen ZPP), zato so v tej smeri podane drugačne pritožbene navedbe povsem nesprejemljive.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka spoštovala določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, saj je na podlagi ocene predloženih listin (priloge B20 do B31) tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku iskala možnosti in opravila poizvedbe o možnosti prezaposlitve delavcev na različnih šolah. Tega zaključka pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predstavila tožnikovega vprašanja zaposlitve na sestanku ravnateljev srednjih šol celjske regije, ne uspejo izpodbiti, saj je tožena stranka z navedenimi listinami tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazala, da je poskušala rešiti tožnikovo situacijo in v ta namen opravila poizvedbe na drugih šolah. S predloženimi dopisi je dokazala, da je šole obvestila o problematiki zaposlovanja, zato golo dejstvo, ali je tudi na navedenem sestanku prestavila tožnikovo problematiko, za obravnavano zadevo niti ni odločilno. Tudi, če je to storila mesec ali dva kasneje, navedenega zaključka ne izpodbije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s tem v zvezi predlagane dokaze. Nadalje je imel tožnik glede na opisani potek obravnavanja zadeve možnost učinkovitega sodelovanja v postopku in ni bila prikrajšan v svojih dokaznih možnostih.

Pritožbene navedbe o nesmotrni porabi javnih sredstev in o namernem onemogočanju dela tožniku s strani tožene stranke na drugih zavodih, so nedovoljena pritožbena novota, saj tožnik ni navedel razlogov za odstop od dokazne prekluzije (337. člen ZPP). Tudi sicer so te njegove navedbe pravno nerelavantne in ne morejo vplivati na odločitev o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

V pritožbi zoper odločitev o glavni stvari je zajeta tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. V tem delu tožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zato je ta del odločitve pritožbeno sodišče preizkusilo zgolj v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in, da je tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo le sklicuje.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. tč. izreka in izpodbijani del sklepa v III. tč. izreka (353. člen in 2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 832/2011
• VDSS sodba Pdp 1454/2008
• VDSS sodba Pdp 897/2011