<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 265/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.265.2011

Evidenčna številka:VDS0007042
Datum odločbe:09.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji - ustrezna zaposlitev - odpravnina - odpovedni rok - vzgoja in izobraževanje - in favorem laboratoris

Jedro

Določba panožne kolektivne pogodbe, da se pri izračunu odpravnine, upošteva skupna delovna doba pri delodajalcu, ki je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in pri drugih javnih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ne glede na prekinitve, je ugodnejša od zakonske določbe, tako da jo je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo višje odpravnine treba upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (glede I. točke izreka) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 kot nezakonita odpravi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati neizplačane plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila ter ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo dne 15. 5. 2010, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo za 15 dni, ji na račun odpravnine plačati še 3.640,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodba izhaja iz napačnega izhodišča, da je tožena stranka tožnici pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev v zadevi ni bistveno, kdaj naj bi tožena stranka od Ministrstva za ... prejela izračun obsega delovnih mest. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole je v nespremenjeni obliki v veljavi od leta 2007. Citirani pravilnik določa formulo, po kateri se izračuna obseg delovnega mesta čistilca, pri čemer so parametri za izračun število učencev in talna čistilna površina šole. Slednja je toženi stranki vseskozi znano dejstvo, število učencev pa je spremenljivka, ki je znana najkasneje ob zaključenem vpisu oziroma najkasneje ob začetku šolskega leta. V obravnavani zadevi so bili vsi parametri za izračun števila potrebnih čistilcev skladno s citiranim pravilnikom znani najkasneje 1. 9. 2009. Takrat so ob podatkih o čistilni talni površini znani še podatki o številu učencev v šoli. To pomeni, da so bili 1. 9. 2009 možni izračuni o številu potrebnih delovnih mest čistilcev po formuli. Za odločitev o pravočasnosti odpovedi tako ni bistveno to, kdaj naj bi Ministrstvo toženo stranko obvestilo o številu potrebnih čistilcev skladno z izračuni po formuli iz Pravilnika, temveč je odločilen datum, ko so bili vsi parametri za tak izračun znani, to je 1. 9. 2009. Odpoved je zato prepozna. V kolikor bi sodišče štelo odpoved za pravočasno, pa pritožnica zatrjuje, da bi jo glede na izračune po normativu tožena stranka morala zaposliti pod spremenjenimi pogoji – za krajši delovni čas od polovičnega delovnega časa oziroma za ¼ polnega delovnega časa. V postopku se je tožena stranka le sklicevala na to, da je C.F. nadomeščala bolniško odsotne delavke, vendar tega ni dokazala. S tem, ko sodišče ni zaslišalo C.F., tožena stranka ni mogla dokazati dejstva, koliko časa in v kakšnem obdobju je delala. V tožbi se je sklicevala na to, da je bila pri toženi stranki neprekinjeno zaposlena od 1. 8. 2002, s tem da je bila zaposlena za določen čas. S pogodbami o zaposlitvi ni razpolagala, zato je kot dokaz predlagala citirane pogodbe, ki bi jih morala predložiti tožena stranka. Trditvam tožnice o neprekinjeni zaposlitvi vse od leta 2002 dalje tožena stranka do vključno prvega naroka ni nasprotovala. Pavšalne navedbe, da je bila tožnica zaposlena s prekinitvami, je tožena stranka podala šele na drugem naroku, ne da bi navedla razlog, zakaj tega ni storila do vključno prvega naroka. Sodišče bi moralo šteti navedbo tožnice o neprekinjenem delovnem razmerju od 1. 8. 2002 do odpovedi za resnično, saj temu dejstvu do vključno prvega naroka tožena stranka ni oporekala. Ne glede na to, bi moralo sodišče upoštevati izpoved tožnice, da je bila zaposlena od leta 2002. Tudi sicer iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2008 izhaja, da je s podpisom te pogodbe prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 15. 4. 2008, kar kaže na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2008. Po prejemu sodbe je tožena stranka vendarle uspela najti nekatere od pogodb o zaposlitvi, ki dokazujejo trajanje njene zaposlitve. Ni ji uspelo pridobiti le pogodbe za čas od 1. 9. 2006 do 31. 8. 2007. Pogodbe o zaposlitvi prilaga pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je dejansko stanje v obsegu, obrazloženem v nadaljevanju, ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je tožnici dne 1. 4. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker ima tožena stranka status javnega zavoda s področja vzgoje in izobraževanja, je sodišče prve stopnje poleg opredelitve poslovnega razloga v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pravilno izhajalo iz določbe 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.), ki določa, da se za poslovni razlog štejejo tudi spremembe programov vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobraževalnih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa.

V zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz šestega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec takšno odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Merila za določitev obsega delovnih mest čistilca, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, so določena v 21. členu Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Ur. l. RS, št. 57/2007 in nadalj. – v nadaljevanju: Pravilnik). Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, ker naj bi poslovni razlog nastal najkasneje 1. 9. 2009, ko so bili znani podatki o številu vpisanih učencev. Kot parametra za izračun potrebnega števila čistilcev v sistemizaciji se po Pravilniku sicer upoštevata talna čistilna površina in število učencev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je bil navedeni predpis sprejet na podlagi 84. člena ZOFVI, ki določa normative in standarde, na podlagi katerih se zagotavljajo finančna sredstva javnim šolam. Po njem izračunano sistemizacijo delovnih mest za posamezno šolsko leto je namreč tožena stranka dolžna za vsako šolsko leto predložiti v potrditev Ministrstvu za .... Te potrditve pa po izpovedi ravnatelja A.Š. za tekoče šolsko leto pridejo šele v decembru ali januarju. Iz sistemizacije delovnih mest za šolsko leto 2009 in 2010 z dne 18. 12. 2009, ki jo je potrdilo pristojno ministrstvo (priloga B/2) izhaja, da je na delovnem mestu čistilec možna zaposlitev v deležu 4,25. Tožena stranka je imela tako glede na normative v Pravilniku izkazano potrebo po štirih čistilcih (priloga C/1), medtem ko je bilo pri toženi stranki zaposlenih pet čistilcev; od tega štiri delavke v polnem delovnem času, tožnica pa je imela pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega (20 ur tedensko). Tožnici je bila tako redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga v okviru šestmesečnega objektivnega roka za podajo odpovedi, ki je začel teči od potrjene spremembe normativov za sistemizacijo delovnega mesta čistilca pri toženi stranki.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Tožena stranka je morala pri tem upoštevati lahko le s strani pristojnega ministrstva odobrena delovna mesta, vendar z njimi ni razpolagala. V zvezi s tem pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi jo glede na izračunan normativ 4,25 čistilca tožena stranka morala zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Potrebe po delu petega čistilca po spremembi normativov ni bilo več, sodišče pa ne more nalagati delodajalcu, da tako delovno mesto kljub vsemu ohrani in tožnico zaposli le za ¼ polnega delovnega časa. Taka zaposlitev bi bila (glede na polovični delovni čas, kot je bil dogovorjen po odpovedani pogodbi o zaposlitvi) z vidika 90. člena ZDR neustrezna in je tožena stranka po citiranem določilu ZDR ni bila dolžna ponuditi.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni dokazala, da je C.F. nadomeščala bolniško odsotne delavke. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo C.F., je pa povzelo njeno izjavo (list. št. 30), iz katere izhaja, da je le za kratek čas nadomeščala delavko na bolniški odsotnosti. To je potrdil tudi ravnatelj, ki je pojasnil, da je delavka C.F. nadomeščala eno od čistilk dva meseca, čez nekaj časa pa še kakšno drugo kakšen mesec, od takrat pa ni več delala pri toženi stranki. Zato ni mogoče trditi, da je bila zaposlena namesto tožnice.

Ob dokazanem obstoju utemeljenega poslovnega razloga in ugotovljeni dejanski nemožnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prve stopnje z dne 1. 4. 2010 zakonita. Posledično je utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Tožnica je s podrednim tožbenim zahtevkom izpodbijala dolžino odpovednega roka in višino odpravnine, kot sta bili določeni v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tožbi je zatrjevala, da je bila kot čistilka pri toženi stranki zaposlena vse od 1. 8. 2002 dalje na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Predlagala je, da te pogodbe o zaposlitvi predloži tožena stranka in da se jo zasliši. Dokaza po pridobitvi predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni izvajalo, pač pa je zaslišalo tožnico. Iz njene izpovedi izhaja, da je bila pri toženi stranki kot čistilka zaposlena vse od leta 2002 dalje.

Tako dolžina odpovednega roka kot višina odpravnine sta v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezani na delovno dobo pri delodajalcu (drugi odstavek 92. in 109. člena ZDR). Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZDR pa se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Iz 21. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2008 izhaja, da se dolžina odpovednih rokov določa z zakonom ali kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj. - kolektivna pogodba dejavnosti) v 64. členu določa dolžino odpovednih rokov, v 40. členu pa je določeno, da delavcu, ki mu preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov (poslovnih razlogov) pripada odpravnina v višini 50 % njegove povprečne izplačane plače brez odtegljajev v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v vzgojnoizobraževalnih zavodih. Po tej določbi se pri štetju delovne dobe upošteva skupna (celotna) delovna doba pri toženi stranki in drugih javnih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ne glede na prekinitve. Z vidika delavca gre za ugodnejšo določbo kolektivne pogodbe glede pravice do odpravnine, ki jo je v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDR potrebno upoštevati. Pri pravici do odpovednega roka pa je skladno z 92. členom ZDR potrebno upoštevati delovno dobo pri toženi stranki, kolikor med zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in prejšnjo zaposlitvijo pri toženi stranki obstaja povezanost.

Upoštevaje navedene določbe ZDR in kolektivne pogodbe dejavnosti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dolžino delovne dobe ugotavljalo le na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2008 niti se ni opredelilo do tožničine izpovedi, da je bila zaposlena že vse od leta 2002 dalje, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o podrednem zahtevku za priznanje daljšega odpovednega roka in izplačilo razlike odpravnine (II. točko izreka), vključno z odločitvijo o stroških postopka v III. točki izreka, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pooblastil o razpisu pritožbene obravnave se pritožbeno sodišče ni poslužilo. Glede na naravo in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Poleg tega sodišče vseh predlaganih listinskih dokazov (predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi) še ni izvajalo. Kolikor bi okoliščine v zvezi s tem prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam postopka v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče ob upoštevanju navedb in dokaznih predlogov strank ter na podlagi že izvedenih dokazov ugotoviti, koliko časa je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki ter nato ob upoštevanju relevantnih določb ZDR in kolektivne pogodbe dejavnosti o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka in stroških postopka ponovno odločiti.

Glede odločitve o zakonitosti odpovedi (I. točka izreka) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in je zato glede tega dela izpodbijane sodbe na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega v povezavi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 7, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90, 90/3, 92, 92/2, 109. ZOFVI člen 115. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 64.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2NzY4