<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 273/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.273.2011

Evidenčna številka:VDS0006867
Datum odločbe:24.03.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:vzgoja in izobraževanje - pogodbena kazen - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - odpovedni rok - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Ker je tožena stranka zaključila tožnici delovno razmerje po poteku napačno odmerjenega (prekratkega) odpovednega roka, je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 75. čl. KP dejavnosti, to je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker je bila ta nezakonitost ugotovljena s pravnomočno sodbo, je tožnica upravičena do pogodbene kazni, kot je določena s KP dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep ter v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede zahtevkov, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova neizplačanih neto plač 250,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila in 250,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila ter iz naslova odpravnine znesek 4.140,28 EUR, vse v roku 8 dni. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova odškodnine znesek 8.859,75 EUR v roku 8 dni (1. odst. 1. toč. izreka), zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek v znesku 140,25 EUR (2. odst. 1. toč. izreka). Poleg tega je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova neizplačanih neto plač 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila, 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila, znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila in znesek 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 dalje do plačila ter obračunati davke in prispevke, jih poravnati pri pristojnem davčnem uradu ter tožeči stranki nakazati navedene neto zneske (2/a toč. izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od meseca oktobra 2008 do avgusta 2009 plačati neto znesek 3.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz sodbe (2/b toč. izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova odpravnine neto znesek 2.000,00 EUR (2/c toč. izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za čas od meseca junija 2008 do oktobra 2008 razliko v prejetem nadomestilu od zavoda za zaposlovanje v neto znesku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz sodbe (2/e toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.128,04 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. toč. izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sklep in sodbo v delu zavrnitve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bilo o višini koeficienta za določitev njene plače že pravnomočno razsojeno. Zakoniti zastopnik ji je za sporno obdobje nezakonito znižal koeficient plače. Sklicuje se na zakonske določbe in kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče se nerazumljivo sklicuje na obrazložitev iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 839/2009 o dokončnosti odločbe o določitvi koeficienta plače. Ravnatelj tožene stranke jo je v spornem času diskriminiral in šikaniral ter ji na tej podlagi onemogočal delo v enoti izobraževanja odraslih. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri toženi stranki ni bilo več izobraževanj s področja gostinstva in turizma, kot tudi ne na področju gospodinjstva. V zadevi je večkrat opozorila, da je bil ukinjen le redni izobraževalni program za mladino, kar na izobraževanje odraslih ni vplivalo. Vse okoliščine glede izobraževalnih programov se nahajajo na spletni stranki tožene stranke in je to dejstvo javno. V tej zvezi nasprotna zatrjevanja ravnatelja pomenijo zavajanje in krivo izpovedbo. Ravno ravnatelj je bil tisti, ki bi dejansko moral pripraviti pogoje za opravljanje njenega dela, da bi lahko tržila in izvajala pogodbo o zaposlitvi. Dejansko pa je ravnatelj ravnal nasprotno, saj ji je nezakonito znižal koeficient plače. Sodišče je zmotno ocenilo izvedene dokaze. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep in sodbo v izpodbijanem delu tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1. odst. 1. toč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da v konkretnem primeru niso izkazani pogoji, da je sodišče priznalo tožnici pogodbeno kazen po določbi 75. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 52/1994 – 61/2008). Opozarja na pravnomočno sodbo Pd 548/2009 v zvezi s Pdp 639/2010, na podlagi katere je bil tožnici sicer priznan čas delovnega razmerja od 5. 5. 2008 do 17. 6. 2008 ter v tem obdobju nadomestilo plače, vendar pa v celoti zavrnjen zahtevek zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo. Po določbi 75. čl. KP dejavnosti morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji za plačilo pogodbene kazni. Za njen izračun je potrebno izhajati iz povprečja zadnjih 3 mesecev plače pred pravnomočnostjo sodbe (2. odst. 72. čl. KP dejavnosti). Tožnici je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na zakonit način, pri čemer po datumu 17. 6. 2008 pri njej ni bila več v delovnem razmerju, zaradi česar v nadaljevanju ni upravičena do nadomestila plače in ostalih pravic iz delovnega razmerja. Ni ji mogoče očitati, da je zoper tožnico ravnala kakorkoli nezakonito, oz. da jo je ravnatelj šikaniral. Določba 75. čl. KP dejavnosti ureja pavšalno odškodnino, ki jo kot takšno imenuje, in ne torej pogodbeno kazen. V kolikor pa je sodišče le imelo podlago za priznanje odškodnine, pa podrejeno predlaga, da je potrebno pri njenem priznanju upoštevati ustrezen davek. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialne prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sklep in sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sklepom in sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

K pritožbi tožnice.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 17. 6. 2008 učiteljica strokovno teoretičnih predmetov in praktičnega pouka ter organizatorja izobraževanja. Ravnatelj tožene stranke ji je na podlagi odločbe z dne 26. 3. 2008 določil novo višino strukture količnika plače, zoper takšno odločbo je tožnica vložila ugovor pri toženi stranki, o katerem pa pristojen svet ni odločil v skladu z določbo 3. odst. 48. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB 5, Ur. l. RS, št. 16/2007). Vendar pa tožnica v nadaljevanju (zaradi molka organa) v predpisanem roku v skladu z določbo 5. odst. 48. čl. ZOFVI zoper odločbo ni uveljavila sodnega varstva pred pristojnim delovnim sodiščem. Zato je postala odločba o novi strukturi količnika plače z dne 26. 3. 2008 dokončna. To pa pomeni, da je imela tožena stranka do prenehanja delovnega razmerja tožnice vso dejansko in pravno podlago, da ji je obračunavala in izplačevala plačo v skladu z navedeno dokončno odločbo. Pritožbeno sodišče je takšno stališče sprejelo že v zadevi Pdp 839/2009, ko je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači za meseca marec in april 2008 v vsakokratnem mesečnem znesku 250,00 EUR ter odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razliko v odpravnini v znesku 4.140,28 EUR, pri čemer je v preostalem delu dajatvenih zahtevkov razveljavilo sodbo, saj so bili ti vezani na odločitev v drugem oz. ločenem sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008.

Vendar je tožnica v tem sporu ponovno zahtevala razliko v plači za meseca marec in april 2008 ter razliko v odpravnini. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbo glede takšnih zahtevkov zavrglo, saj je bilo o njih predhodno že pravnomočno razsojeno. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bila tožnici pravilno obračunavana in izplačevana plača v skladu z dokončno odločbo z dne 26. 3. 2008, torej po količniku 3,67, zaradi česar je sedaj njeno uveljavljanje, da se ji obračunava na podlagi višjega količnika, neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zahtevek tožnice iz naslova plače za čas od 5. 5. 2008 do 17. 6. 2008 ter regresa za letni dopust že predmet spora v pravnomočni zadevi Pd 548/2008 v zvezi s sodbo Pdp 639/2010, zahtevek je bil tožnici priznan, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je tožena stranka za to obdobje (čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi neupoštevanja odpovednega roka) tožnici tudi izplačala pripadajoče zneske. Ker tožnica po datumu 17. 6. 2008 ni bila več v delovnem razmerju, saj ji je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tudi ni v ničemer upravičena, da ji tožena stranka izplača kakršnokoli plačo oz. razliko med plačo, ki bi jo dobila, če bi nadaljevala z delom ter nadomestilom, ki ga je dobila kot brezposelna pri zavodu za zaposlovanje. Glede tega je sodišče pravilno obrazložilo tako dejanske kot pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da je tožnica v celoti upravičena do zahtevanih prejemkov v spornem času, ne more biti sprejemljivo.

K pritožbi tožene stranke.

Kot je že obrazloženo v tej sodbi in sklepu, je bilo v ločenem sporu na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča Pd 548/2009 v zvezi s sodbo Pdp 639/2010 pravnomočno razsojeno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnega razloga z dne 14. 3. 2008 glede utemeljenosti odpovednega razloga zakonita, vendar pa spremenjena v odločitvi glede teka odpovednega roka tako, da tožnici po takšni odpovedi ni prenehalo delovno razmerje 5. 5. 2008, temveč kasneje, to je dne 17. 6. 2008. Zato je do tega datuma upravičena do nadomestila plače ter priznanja drugih pravic iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je na tej podlagi uveljavljala odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbo 75. čl. KP dejavnosti. Po navedeni določbi pripada delavcu pavšalna odškodnina, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo ugotovljeno: 1. da je delavec nezakonito uvrščen med presežne delavce oz., da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev ter 2. da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Pritožbeno soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, da je potrebno šteti dejstvo, ko je tožena stranka zaključila tožnici delovno razmerje že 5. 5. 2008, ne pa pravilno 17. 6. 2008, ko bi morala upoštevati pri odpovedi pogodbe pravilno 90 dnevni odpovedni rok, za izpolnjen pogoj iz 2. alineje 75. čl. KP dejavnosti, to je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Sprejem takšne odločitve potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 430/2009, po katerem pomeni opredelitev odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določitev dejanskega datuma prenehanja pogodbe, glede katere lahko stranka samostojno uveljavlja sodno varstvo. Gre za obravnavo pomembnega elementa, ki odločilno vpliva na pravice in obveznosti delavca v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je tako iz tega naslova pravilno priznalo tožnici pripadajočo odškodnino, ki jo bo morala tožena stranka v celoti poravnati tožnici v naloženi višini.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka ter ugotovilo, da so ti priznani toženi stranki v skladu z dejanskim uspehom tožnice s tožbenimi zahtevki, potrebnimi opravili zastopanja in veljavno odvetniško tarifo. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do posameznih stroškovnih postavk ter sprejeto odločitev o priznanih stroških tudi določno obrazložilo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tako pritožbo tožnice kot pritožbo tožene stranke in v celoti potrdilo sklep ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnica in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).


Zveza:

ZOFVI člen 48, 48/3, 48/5. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 75.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MzI0