<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 485/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.485.2014

Evidenčna številka:VDS0012944
Datum odločbe:15.10.2014
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - regres za letni dopust - sorazmerni del

Jedro

Tožnica je za kršitev svojih pravic v zvezi z obstojem delovnega razmerja izvedela najkasneje takrat, ko je prejela elektronsko sporočilo pooblaščenca tožene stranke, v katerem je bilo navedeno, da je tožena stranka tožnici odpovedala delovno razmerje. Tožnica tožbe, ki se nanaša na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni vložila v roku 30 dni iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je treba njeno tožbo v tem delu zavreči (274. člen ZPP).

V konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 131. člena ZDR o tem, da ima delavec, ki ima pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, pravico do sorazmernega dela regresa. Tožnica bi na podlagi 162. člena ZDR imela pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta le v primeru, če bi ji delovno razmerje v tekočem koledarskem letu prenehalo pred 1. julijem. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 31. 7. 2013, zato je upravičena do celotnega regresa za letni dopust, ker je pred uveljavitvijo ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, pridobila pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.

Pri delavcih, ki jim je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2013 ali kasneje v tem v koledarskem letu, je glede izrabe letnega dopusta in s tem glede pravice do regresa za letni dopust, potrebno upoštevati ureditev iz ZDR in ne ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

-razveljavi v točki I in ugodilnem delu točke II izreka ter se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 7. 2013 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 22. 1. 2014 ter na zahtevek za obračun odškodnine (pravilno denarnega povračila) v višini 2.467,14 EUR, plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine ter izplačilo neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

-spremeni v točki IV izreka, tako da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo z zneska 464,41 EUR na znesek 105,93 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 130,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici iz poslovnega razloga dne 1. 7. 2013 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 22. 1. 2014 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 2.467,14 EUR, od tega zneska obračuna in za tožnico plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od bruto regresa za letni dopust v višini 880,00 EUR obračuna akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2013 do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 464,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnica tožbo vložila prepozno, na kar je tožena stranka opozarjala, vendar je sodišče prve stopnje njene argumente prezrlo. Tožnica ni prerekala dejstva, da je prejela elektronsko sporočilo pooblaščenca tožene stranke dne 18. 7. 2013 (priloga B9). Tožnica je zaslišana kot stranka priznala, da je to elektronsko sporočilo prebrala in da mu ni posvečala pretirane pozornosti. Tožnica je trdila, da takšno sporočilo ne more nadomeščati vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka nikoli ni trdila, da bi elektronsko sporočilo predstavljalo zakonit način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč je navajala zgolj to, da je tožnica najpozneje 18. 7. 2013 izvedela za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je njena tožba prepozna. Tudi očitno nepravilno postopanje delodajalca pri prenehanju oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi (do katerega v tej zadevi po prepričanju tožene stranke ni prišlo) ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede pravočasnosti tožbe je do te mere pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 in glede vročitve obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013. Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita neprepričljivost, ker naj bi prokurist tožene stranke najprej trdil, da sta bila s tožnico dogovorjena za prenehanje delovnega razmerja, nato pa da v lokalu A. niso zaslužili toliko, da bi lahko pokrivali njeno plačo. Tožena stranka je obširno navedla razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ti razlogi pa so razvidni tudi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe tudi jasno, kako je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 3. odstavka 116. člena ZDR-1 sploh vplivalo na sprejeto odločitev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 v nadaljevanju ZDR-1). Tožnica z ničemer ni izkazala aktivnosti pri iskanju nove zaposlitve. Napačna je tudi odločitev o regresu za letni dopust. Tožnica je upravičena kvečjemu do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, saj po izteku odpovednega roka v letu 2013 pri toženi stranki ni več delala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi dopolnilo dokazni postopek tako, da je dopolnilno zaslišalo tožnico in pričo B.B. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede pravočasnosti tožbe tako pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja so sicer napačni, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa to ne pomeni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja so povsem jasni. Sodišče prve stopnje šteje, da se je tožnica s prenehanjem delovnega razmerja seznanila šele 3. 8. 2013, ko jo je ZZZS pozval, da uredi zdravstveno zavarovanje.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba povsem zgrešeno uveljavlja tudi z navedbo, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšna je povezava med izrekom in ugotovitvijo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Glede navedenega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti in to tudi ne predstavlja nikakršnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ugodilo, ker je štelo, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje tako ne temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka tožnico nepravilno odjavila iz zavarovanja v času, ko je bila še v bolniškem staležu. Navedena ugotovitev bi bila lahko relevantna kvečjemu v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica šele iz dopisa ZZZS z dne 5. 8. 2013 izvedela za kršitev pravice, zaradi česar je štelo, da je dne 30. 8. 2013 vložena tožba pravočasna glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnica šele iz dopisa ZZZS z dne 5. 8. 2013 izvedela za kršitev svojih pravic v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč za kršitev svojih pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja izvedela najkasneje 18. 7. 2013, ko je prejela elektronsko sporočilo pooblaščenca tožene stranke. Na podlagi izrecnega zapisa v tem sporočilu, da je tožena stranka tožnici odpovedala delovno razmerje, tožnica vsaj od 18. 7. 2013 glede tega vprašanja ni mogla imeti več nobenih dvomov. To velja še toliko bolj, ker je tožnica po sestanku pri notarju (sestanek je bil 19. 6. 2013) delala le še kakšne teden dni, potem pa je dejansko prenehala prihajati na delo. Tožnica je ob svojem zaslišanju pojasnila, da na delo ni več hodila, ker je prokurist tožene stranke, s katerim je pred tem živela v izvenzakonski skupnosti, študentkam naročil, da tožnice ne smejo več dati na urnik. Ob prejemu elektronskega sporočila je tožnica tudi na podlagi predhodnega dejanskega ravnanja delodajalca (ta ji je po lastni izpovedbi z neuvrščanjem na razpored, dejansko onemogočal opravljanje dela) morala in mogla zavedati, da je delodajalec kršil njene pravice v zvezi z obstojem delovnega razmerja in da je vprašanje obstoja delovnega razmerja sporno.

Na podlagi elektronskega sporočila in dejanskega ravnanja delodajalca, tožnica ni mogla imeti nobenega dvoma, da tožena stranka šteje, da ji je pogodba o zaposlitvi odpovedana. V elektronskem sporočilu vsebovana navedba, da je bilo delovno razmerje tožnici že odpovedano, je povsem skladna s predhodnim ravnanjem tožene stranke, ki tožnice ni več uvrščala na razpored dela. Da ji je delovno razmerje dejansko prenehalo, se je očitno zavedala tudi tožnica, saj sicer ne bi prenehala prihajati na delo. Res je sicer, da je bila tožnica kasneje tudi v bolniškem staležu, vendar pa je tega nastopila šele 5. 7. 2011, kar pomeni, da se je tožnica od približno 26. 6. 2013 (teden dni po pogovoru pri notarju) do 5. 7. 2013 morala zavedati, da na delo ne hodi, ker je delodajalec ne uvršča na razpored dela. Ob prejemu elektronskega obvestila, da ji je bilo delovno razmerje že odpovedano, bi tožnica ob upoštevanju predhodnega dejanskega ravnanja tožene stranke (z neuvrščanjem na razpored naj bi ji onemogočala delo) morala reagirati na kršitev v nadaljnjih 30 dneh od prejema elektronskega sporočila.

V tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 je določen prekluzivni 30 dnevni rok, v katerem mora delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Ta rok prične teči od dneva vročitve oz. od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Tožnica ves čas zatrjuje, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila vročena (tožena stranka zatrjuje in dokazuje drugače), zato rok za sodno varstvo začne teči od dneva, ko je tožnica izvedela za kršitev. Ob ugotovitvi, da je tožnica za kršitev svojih pravic v zvezi z obstojem delovnega razmerja vedela vsaj od 18. 7. 2013, je dne 30. 8. 2011 vložena tožba prepozna, zato bi jo sodišče prve stopnje (v delu, ki se nanaša na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) moralo zavreči. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata že ob predhodnem preizkusu tožbe zavrže prepozno vloženo tožbo, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Glede na vse navedeno niti ni bistveno ali je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena. Tožena stranka je namreč dokazovala, da je bila odpoved tožnici vročena 1. 7. 2013 v prostorih tožene stranke, da pa od tožnice niso zahtevali, da s podpisom potrdi prejem, saj sta bili stranki dogovorjeni za prenehanje delovnega razmerja. S tem v zvezi je zavajajoče stališče sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo ne more nadomestiti vročitve odpovedi in same odpovedi. Tožena stranka nikoli ni trdila, da bi elektronsko sporočilo lahko nadomestilo vročitev odpovedi, temveč da bi tožena stranka sodno varstvo morala zahtevati najkasneje v 30 dneh od prejema tega elektronskega sporočila. Neprepričljivo je tožničino pojasnilo, ki mu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, da elektronskemu sporočilu ni posvečala posebne pozornosti, ker je bila takrat v bolniškem staležu in je bila na B.B. (prokurista tožene stranke in njenega do-takratnega izvenzakonskega partnerja) jezna zaradi avtomobila. Sporočilo je tako kratko in jasno (dejansko govori le o odpovedi delovnega razmerja in vrnitvi avtomobila), da tožnica v kolikor je videla zahtevo za vrnitev avtomobila, ni mogla spregledati tudi navedbe o odpovedi delovnega razmerja. To velja še toliko bolj, ker je bilo tožnici že pred nastopom bolniškega staleža onemogočeno delo oz. tožnica na delo ni hodila, ker je B.B. zahteval, da se je ne razvršča na razpored dela.

Tožbo je pritožbeno sodišče zavrglo, ne zaradi tega, ker bi se štelo, da je bila tožnici odpoved vročena z elektronskim sporočilom, temveč zato, ker sodnega varstva ni zahtevala v roku 30 dni, od kar je zvedela za kršitev. Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bila vročena, bi tožnica sodno varstvo morala zahtevati v roku 30 dni, odkar je izvedela za kršitev pravice. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za kršitev svoje pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja izvedela s prejemom poziva ZZZS. Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbene obravnave ugotavlja, da je tožnica za to kršitev dejansko zvedela najkasneje 18. 7. 2013, ko je prejela elektronsko sporočilo pooblaščenca tožene stranke.