VDSS sodba in sklep Pdp 1034/2014

Jedro

Rok 30 dni za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od dneva, ko je izpodbijana odpoved delavcu vročena. Tožniki so tožbo vložili po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se umik dela tožbenega zahtevka v točki I tožbe, ki se nanaša na ničnost vseh predhodnih sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi, vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo). V II. točki izreka je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2013, ki so jih tožeče stranke prejele 24. 9. 2013, nične, na ugotovitev, da delovno razmerje tožečih strank pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja ter v delu, ki se nanaša na zahtevo tožečih strank, da jim tožena stranka za čas trajanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vsaki od njih obračuna njej pripadajočo bruto plačo, od te odvede ustrezne davke in prispevke, nato pa ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za posamezni mesec od septembra 2013 dalje. Tožbo je zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati neizplačano odpravnino v višini 679,30 EUR, drugo tožeči stranki pa v višini 313,48 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tretje tožeči stranki plačati neizplačano odpravnino v višini 856,00 EUR in, da je dolžna prvo tožeči stranki plačati odškodnino za neizrabljen dopust v višini 142,04 EUR (V. točka izreka). Odločilo je še, da so tožeče stranke solidarno dolžne toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 371,29 EUR (VI. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo se pritožujejo tožeče in tožena stranka.

Tožeče stranke se pritožujejo zoper odločitev o zavrženju tožbe (II. točka izreka), zoper III. in IV. točko izreka (smiselno le zoper njun zavrnilni del, ker za pritožbo zoper ugodilni del nimajo pravnega interesa), zoper V. točko izreka ter zoper odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep (pravilno izpodbijani del sklepa) in sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jim prisodi zahtevano odpravnino. Pritožba navaja, da je tožena stranka v izpodbijanih odpovedih zatrjevala, da je delovna mesta tožečih strank ukinila zaradi slabih poslovnih rezultatov. Tožeče stranke so po poteku 30 dni od prejema odpovedi izvedele, da je tožena stranka s poslovanjem nadaljevala ter na njihova delovna mesta zaposlila druge delavce. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo. Tožena stranka je tožeče stranke prevarala glede obstoja zakonitega odpovednega razloga, zato sodnega varstva zoper podane odpovedi niso zahtevale v roku 30 dni od njihovega prejema. Izpodbijani sklep glede tega nima razlogov, zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o delovnih razmerjih določa začetek teka 30-dnevnega roka od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice, tožeče stranke pa so tožbo vložile v tem roku, zato je bila vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je z zavrženjem dela tožbe poseglo v njihovo pravico do sodnega varstva. Pri izračunu višine odpravnine je zmotno upoštevalo le pravno kontinuiteto med delodajalci tožečih strank. Večinski lastnik družbe A. d. o. o. in družbe B. d. o. o. je družba C. (pravilno D. d. d.), kar je razvidno iz portala AJPES, zato je pravna kontinuiteta med njima izkazana, tožeče stranke pa so upravičene do odpravnine glede na dopolnjeno delovno dobo pri toženi stranki in vseh njenih pravnih prednikih. Tega tožena stranka ni prerekala. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sprejelo opravičila tretjega tožnika za izostanek z naroka za glavno obravnavo ter mu tako odvzelo možnost obravnavanja v postopku na prvi stopnji. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka je napačna, saj z delom zahtevka, ki se nanaša na plačilo odpravnine, niso nastali posebni stroški, zato bi sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v tem delu lahko odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper III. in IV. točko izreka, smiselno pa zoper njun ugodilni del, se pritožuje tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožečim strankam pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka. Prvo in drugo tožeča stranka sta delovno dobo pri pravnem predniku tožene stranke dopolnili 31. 12. 2003, zato je zastaralni rok za uveljavljanje plačila odpravnine začel teči 1. 1. 2004. Terjatev iz tega naslova je zato zastarala. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odpravnine zmotno upoštevalo tudi delovno dobo pri družbi A. d. o. o., saj prvo in drugo tožeča stranka pri pravnemu predniku tožene stranke nista bili zaposleni neprekinjeno. V vmesnem obdobju, ki je trajalo 7 let, sta bili zaposleni pri družbi B., d. o. o., PE E., ki s toženo stranko ni povezana. Tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča izhaja, da je za pravico do odpravnine v primerih pravnega nasledstva bistveno, da delovno razmerje ni bilo prekinjeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena in prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere tožeče stranke opozarjajo v pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi tožečih strank:

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje tretjemu tožniku 6. 3. 2014 (pravilno) vročilo vabilo na

zaslišanje

, vendar se ta nanj ni odzval. Skladno z 262. členom ZPP zoper

strank

o, ki se ne odzove sodnemu vabilu na

zaslišanje,

ni dovoljena uporaba prisilnih ukrepov,

sodišče prve stopnje pa je, glede na to, da je bil tretji tožnik v vabilu opozorjen na posledice iz drugega odstavka 258. člena ZPP (da lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu), izvedbo tega dokaza upravičeno

opustilo. Tretji tožnik namreč ni izkazal obstoja upravičenega razloga za svoj izostanek, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno, zaradi izvedbe njegovega zaslišanja, naroka za glavno obravnavo preložiti. Opravičljivi razlog za izostanek stranke z naroka je v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP le nenadna in nepredvidljiva ovira (bolezen ali poškodba), ki ji onemogoča prihod na sodišče oz. sodelovanje na naroku, pavšalna navedba pooblaščenke tožečih strank na naroku za glavno obravnavo dne 29. 4. 2014, da je tretji tožnik odsoten iz osebnega razloga, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje kriteriju nepredvidljivosti ali nepričakovanosti iz drugega odstavka 115. člena ZPP. Pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje v zvezi s tem po vsebini očitajo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so zato neutemeljene.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v tretjem odstavku 200. člena določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca pred pristojnim sodiščem zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev svoje pravice.

Tožeče stranke v pritožbi zatrjujejo, da so tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti podanih odpovedi, vložile pravočasno, ker so jo vložile v 30 dneh od dneva, ko so izvedele za kršitev svoje pravice. Vendar pa je pritožbeno sodišče že v več odločbah zavzelo stališče, da rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od dneva, ko je izpodbijana odpoved delavcu vročena.

(1)

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da so tožeče stranke za kršitev svoje pravice izvedele šele nekaj dni po vročitvi odpovedi, na začetek teka prekluzivnega roka nima nikakršnega vpliva. Redne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 20. 9. 2013 so bile tožečim strankam (pravilno) vročene 24. 9. 2013, kar potrjujejo njihovi podpisi na zadnji strani odpovedi (A7 do A9), da so tožeče stranke odpovedi prejele 24. 9. 2013, pa izhaja tudi iz same tožbe. Ker so z vročitvijo odpovedi tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedele za kršitev pravice, je naslednjega dne po vročitvi (25. 9. 2013) pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel 24. 10. 2013. Tožeče stranke so tožbo vložile 25. 10. 2013, zato jo je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno (II. točka izreka izpodbijane odločbe). Ker sodišče prve stopnje tožbe v delu, ki se nanaša na nezakonitost podanih odpovedi, ni vsebinsko presojalo, se ni bilo dolžno opredeliti do navedb tožečih strank glede navideznosti v odpovedih navedenega odpovednega razloga, zato pritožbene navedbe, ki glede tega sodišču prve stopnje smiselno očitajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje tožečim strankam z odločitvijo o zavrženju tega dela tožbe tudi ni odvzelo pravice do sodnega varstva, saj bi lahko sodno varstvo zoper podane odpovedi uveljavljale v zakonsko predpisanem roku, vendar te pravice niso izkoristile. S tožbo so sicer zahtevale ugotovitev ničnosti podanih odpovedi

(2)

, ker po njihovem mnenju v odpovedih navedeni odpovedni razlog ni obstajal oziroma je bil le navidezen, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru neobstoja odpovednega razloga sicer nezakonita, ni pa nična. Ker so tožeče stranke torej po vsebini uveljavljale nezakonitost podanih odpovedi, bi jo morale vložiti v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, česar pa niso storile.

Prvi odstavek 108. člena ZDR-1 kot osnovo za izračun odpravnine določa povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (ali ki bi jo prejel, če bi delal), v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da je družba B. d. o. o., pri kateri sta bili prvo in drugo tožeča stranka zaposleni v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 3. 2011, pravni prednik tožene stranke. Iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za toženo stranko z dne 20. 11. 2013 namreč izhaja, da je pravni prednik tožene stranke le družba A. d. o. o. (A16). Tožeče stranke v pritožbi zatrjujejo, da je družba D. d. d. večinski lastnik tako družbe A. d. o. o. (verjetno mišljeno tožene stranke, ker družba A. d. o. o. kot samostojni poslovni subjekt ne obstaja več), kot tudi družbe B. d. o. o., kar naj bi kazalo na njuno kapitalsko povezanost, vendar je iz prej navedenega izpisa razvidno, da družba D. d. d. pri toženi stranki ni kapitalsko udeležena. To potrjuje tudi redni izpis iz sodnega/poslovnega registra za toženo stranko z dne 25. 11. 2013 (C1), iz katerega izhaja, da je edini družbenik in 100 % lastnik tožene stranke družba F., d. o. o.. Izvedeni dokazi tako potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožena stranka in družba B. d. o. o. dva različna pravna subjekta (vsak s svojo matično in davčno številko), ki poslujeta neodvisno drug od drugega. Sodišče prve stopnje je zato višino odpravnine pravilno odmerilo (le) ob upoštevanju delovne dobe, ki sta jo prvo in drugo tožeča stranka dopolnili pri družbi A. d. o. o. (od 1. 6. 2000 do 31. 12. 2003) in pri toženi stranki (od 1. 4. 2011 do 24. 10. 2013), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je utemeljeno zavrnilo (III. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe).

Tožeče stranke v pritožbi neutemeljeno nasprotujejo tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Vtoževane odpravnine in odškodnina za neizkoriščen dopust so denarne terjatve iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s temi tožbenimi zahtevki, pravilno odločilo v skladu z načelom uspeha strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP) in ne na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker je sodišče prve stopnje priglašene stroške postopka pravilno odmerilo glede na vrednost spornega predmeta 4.534,79 EUR (vsota vtoževanih odpravnin in odškodnine za neizkoriščen dopust), je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna (VI. točka izreka izpodbijane odločbe).

O pritožbi tožene stranke:

Pritožbena navedba tožene stranke, da sta terjatvi prvo in drugo tožeče stranke za plačilo odpravnine zastarali, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ugovora zastaranja v postopku na prvi stopnji ni podala. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da terjatvi nista zastarali, saj sta zapadli v plačilo 24. 10. 2013, ko je prvo in drugo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, zato 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 do vložitve tožbe (25. 10. 2013) ni potekel.

Po mnenju tožene stranke je treba tretji odstavek 108. člena ZDR-1 razlagati tako, da je upoštevna le neprekinjena zaposlitev pri delodajalcu in njegovem pravnem predniku. Tožena stranka se v zvezi s tem zmotno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 626/2013 z dne 14. 11. 2013, saj je bilo v tej zadevi dejansko stanje bistveno drugačno od obravnavanega, ker med starim in novim delodajalcem sploh ni bilo pravnega nasledstva. ZDR-1 v tretjem odstavku 108. člena določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Če bi bila odločilna le neprekinjena delovna doba, bi moral zakonodajalec to omejitev poudariti v zakonskem besedilu, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu višine odpravnine za prvo in drugo tožečo stranko pravilno upoštevalo njuno delovno dobo pri toženi stranki in družbi A. d. o. o., pa čeprav je med obema zaposlitvama preteklo več kot 7 let.

Ker s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sklepa in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeče stranke pritožbenih stroškov niso priglasile, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

------

(1) Glej npr. sklep VDSS opr. št. Pdp 566/2005 z dne 15. 12. 2005 in sodbo in sklep VDSS, opr. št. Pdp 6/2009 z dne 27. 8. 2009.

(2) Pravica do uveljavljanja ničnosti v skladu s 93. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list. RS, št. 83/2001 in nadalj.) ne ugasne.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 176/2015
• VDSS sklep Pdp 630/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 816/2016