VDSS sodba Pdp 838/2014

Jedro

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožeči stranki preostanek odpravnine izplačan, če po preteku pogodbe s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva ne bo sklenila nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji. Tožeča stranka je po prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, obe s krajšo tedensko obveznostjo, po poteku določenega časa po zadnji pogodbi pa je sklenila še pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožeča stranka je glede na to, da ji je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev za 12,97 ur tedenske obveznosti (64,85 %), upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR v višini 35,15 %, ki je bila tožeči stranki tudi izplačana. Ker pogoj odpovedi pogodbe o zaposlitvi za izplačilo cele odpravnine ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu preostalega dela odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati neto odpravnino v znesku 7.445,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 15.749,29 EUR od 2. 12. 2010 do 4. 2. 2011 ter od zneska 7.445,46 EUR od 5. 2. 2011 do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v bruto znesku 7.874,75 EUR, od tako izračunanega bruto zneska odvesti in plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.153,08 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 937,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na znesek 8.303,83 EUR (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je v predmetnem postopku tožeča stranka terjala plačilo razlike odpravnine v višini 64,85 %, in sicer v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka dne 31. 8. 2010. Iz 3. točke odpovedi namreč izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati celotno odpravnino, v kolikor po izteku te pogodbe tožeča stranka ne bo sklenila s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da pogoj po četrtem odstavku 3. točke odpovedi za izplačilo cele odpravnine ni bil izpolnjen, saj je tožeča stranka po poteku pogodb, sklenjenih za določen čas, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, brez prekinitve delovnega razmerja. Edini pogoj, ki ga sporazum določa je, da mora biti pogodba o zaposlitvi, ki bo sklenjena po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, sklenjena pod slabšimi pogoji. Povsem nesporno je ugotoviti, da je bila naslednja pogodba, torej pogodba o zaposlitvi z dne 30. 8. 2011, sklenjena za manjše število ur, kar pomeni, da je bila le-ta še slabša od pogodbe z dne 1. 9. 2010. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s potekom časa za katerega je sklenjena. Torej sta pogodbeni stranki ob podpisu sporazuma vedeli, da bo nova pogodba prenehala v roku enega leta in sta plačilo preostalega dela odpravnine vezali na ustreznost oziroma pogoje naslednje pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je sicer sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011, ki je bila sklenjena pod drugačnimi pogoji in ne predstavlja nadaljevanja prejšnje pogodbe, ampak povsem novo pogodbo. Tožeča stranka tudi nasprotuje navedbi sodišča, da je med pogodbami o zaposlitvi podana razlika v številu ur tedenske obveznosti, ki pa je zanemarljiva. Dejstvo namreč je, da ni pomembno, kakšna razlika je podana med posameznimi pogodbami o zaposlitvi. Za odločanje v tem postopku je za sodišče relevantno zgolj dejstvo, da takšne razlike obstajajo in da so naslednje pogodbe o zaposlitvi (z izjemo zadnje, ki pa ni relevantna za odločanje) sklenjene pod slabšimi pogoji, zato so izpolnjeni vsi pogoji za plačilo celotnega zneska odpravnine. Pravdni stranki se nikoli nista dogovorili, da bo tožeča stranka toženo stranko obveščala o pogojih, pod katerimi je sklenila naslednje pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je do ponudbe prve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 prišlo v posledici dogovora med toženo stranko in gimnazijo A. in kakšne podatke je gimnazija A. posredovala toženi stranki, tožeča stranka ni imela nobenega vpliva. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetnem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od tožene stranke, kot svojega bivšega delodajalca, zahteva plačilo razlike odpravnine zaradi neustreznosti ponujene zaposlitve ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po četrtem odstavku 3. točke odpovedi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija in so odločilne v tem sporu, izhaja:

- da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu učiteljice zgodovine, s polno delovno obveznostjo;

- da je gimnazija A. toženo stranko z dopisom z dne 24. 8. 2010 v zadevi „zaposlitev za pretežne delavce“, obvestila, da ponuja kot ukrep za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja zaposlitev dvema delavkama za določen čas s krajšim delovnim časom, in sicer za tožečo stranko s tedensko obveznostjo 12,97 ur;

- da je tožena stranka tožeči stranki dne 31. 8. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice zgodovine za določen čas in s krajšim delovnim časom v obsegu 12,97 ur tedensko, kar predstavlja 64,85 % od polne zaposlitve na gimnaziji A.. Tožeča stranka je sprejela ponudbo za sklenitev nove, sicer neustrezne pogodbe o zaposlitvi in je ni izpodbijala;

- da iz 3. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožeči stranki pripada odpravnina v znesku 23.623,67 EUR in od tega zneska, ki predstavlja 100 %, se 35,15 % izplača najkasneje do izteka odpovednega roka (kar je bilo tožeči stranki tudi izplačano), preostanek odpravnine v višini 64,85 % pa se izplača delavki po izteku nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v kolikor ne bi po preteku pogodbe, s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva sklenila nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji;

- da je tožeča stranka nato z gimnazijo A. dne 1. 9. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, s krajšim delovnim časom za 18,972 ur tedensko (95 %);

- da je tožeča stranka z gimnazijo A. dne 30. 8. 2011 sklenila še eno pogodbo za določen čas, in sicer od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012, s krajšim delovnim časom 18 ur tedensko (90 %);

- da je tožeča stranka z gimnazijo A. dne 1. 9. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede na navedene dejanskega ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki vtoževana odpravnina ne pripada. Iz četrtega odstavka 3. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da bo tožeči stranki preostanek odpravnine izplačan, v kolikor ne bi po preteku pogodbe s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva sklenila nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji. Tožeča stranka je po prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sklenila še dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, obe s krajšo tedensko obveznostjo, po poteku določenega časa pa po zadnji pogodbi sklenila še pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

ZDR odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ureja v 90. členu. V primeru sprejema ponudbe neustreznosti nove zaposlitve, kar velja za konkretni primer, ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (četrti odstavek 90. člena ZDR). Tožeča stranka je z bivšim delodajalcem sporazumno dogovorila višino odpravnine v znesku 23.623,67 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede na to, da ji je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 8. 2010 s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev za 12,97 ur tedenske obveznosti (64,85 %), upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR v višini 35,15 %, ki je bila tožeči stranki tudi izplačana.

Iz 2. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010 namreč izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki istočasno ponuja v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice zgodovine za določen čas in s krajšim delovnim časom v obsegu 12,97 ur tedenske obveznosti, kar predstavlja 64,85 % od polne obveznosti na gimnaziji A.. Določeno je bilo, da se tožeča stranka o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasni v roku 30 dni od prejema te odpovedi in ponudbe, in sicer tako, da v navedenem roku podpiše novo pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem, kar je tožeča stranka tudi storila.

Višina odpravnine v primeru neustreznosti zaposlitve je bila določena v 3. točki odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010, in sicer je bila določena v višini 35,15 % od ugotovljene višine, ki se tožeči stranki izplača najkasneje do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je torej tožeči stranki v odpovedi s ponudbo nove ponudila neustrezno zaposlitev za določen čas in s krajšim delovnim časom v obsegu 12,97 ur tedenske obveznosti, kar predstavlja 64,85 % od polne zaposlitve na gimnaziji A. in ji v skladu s to višino tudi izplačala sporazumno dogovorjeno odpravnino v višini 35,15 %.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je naslednja pogodba o zaposlitvi sklenjena pod slabšimi pogoji, ker je tožeča stranka prvo pogodbo sklenila za 18,972 ur tedenske obveznosti, naslednjo pa za 18 ur tedenske obveznosti. Tožeča stranka je res z gimnazijo A. kasneje sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011 za 18,972 ur tedenske obveznosti in ne le za 12,97 ur tedenske obveznosti, kar ji je bilo ponujeno v odpovedi in kar je sprejela ter odpovedi ni izpodbijala. V kolikor namreč tožeča stranka ponudbe za neustrezno zaposlitev ne bi sprejela, bi ji pripadala celotna odpravnina v višini 23.623,67 EUR bruto. Navedeno pomeni, da se skladno z 2. točko odpovedi za prvo novo pogodbo šteje ponujena obveznost v višini 12,97 ur tedenske obveznosti. Tožeča stranka je naslednjo pogodbo o zaposlitvi sklenila z gimnazijo A. za čas od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012 v višini 18 ur tedenske obveznosti (90 %), torej z boljšimi pogoji, kot ji je bila ponujena prva pogodba o zaposlitvi, ki jo je sprejela (za 12,97 ur tedensko oziroma 64,85 % obveznosti). Ob poteku obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas, pa je z gimnazijo A. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker pogoj iz četrtega odstavka 3. točke odpovedi pogodbe o zaposlitvi za izplačilo cele odpravnine ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu preostalega dela odpravnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.06.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 150/2018
• VDSS sodba Pdp 360/2016
• VDSS sodba Pdp 279/2007