<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 723/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.723.2014

Evidenčna številka:VDS0013565
Datum odločbe:12.02.2015
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:ravnatelj - razrešitev s funkcije - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - dejavnost vzgoje in izobraževanja - javna šola - javni zavod - objava prostega delovnega mesta

Jedro

Tožnik (ravnatelj šole) je kršil določbe 38. člena ZZ s tem, da je s svojo soprogo sklenil pet pogodb o zaposlitvi. V zvezi s prvo pogodbo je Inšpektorat Republike Slovenije za delo ugotovil, da tožena stranka ni objavila delovnega mesta knjižničar, delovnega mesta korepetitor baleta pa ni objavila v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZDR. V skladu z določbo 1. odstavka 23. člena ZDR mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, prosto delovno mesto oziroma vrsto dela javno objaviti. Zato je bil tožnik pravilno in zakonito razrešen z delovnega mesta ravnatelja tožene stranke, posledično pa mu je bila tudi zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

V skladu s 1. odstavkom 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) mora uradna oseba, ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo, razen če z drugim zakonom ni določeno drugače. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen če bi bilo nevarno odlašati. Zaposlovanje soproge ustreza nasprotju interesov, saj je tožnik kot predstavnik tožene stranke oziroma delodajalca s svojo soprogo kot delavko sklepal pogodbo o zaposlitvi v javnem zavodu oziroma javni šoli. S tem, ko ni ravnal v skladu z določbama ZIntPK in kot predstojnik ni obvestil sveta tožene stranke, je ravnal nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) za ugotovitev, da je sklep sveta zavoda tožene stranke o razrešitvi tožnika s funkcije ravnatelja, opr. št. ... z dne 19. 8. 2013, nezakonit in se v celoti razveljavi; da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2009, ki je bila tožniku vročena 21. 8. 2013, nezakonita in se v celoti razveljavi, ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ne bo prenehalo s potekom odpovednega roka, to je 25. 9. 2013; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto ravnatelja oziroma na primerno delovno mesto ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 25. 9. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v roku 8 dni pod izvršbo; da tožniku pripadajo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2009, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od poteka odpovednega roka, to je od 25. 9. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 3.101,55 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku na njegov osebni račun izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo in tožniku povrniti stroške postopka, oziroma podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2009, ki je bila tožniku vročena 21. 8. 2013, nezakonita in se v celoti razveljavi ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki s potekom odpovednega roka 25. 9. 2013 ne bo prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delovno mesto ravnatelja oziroma na primerno delovno mesto ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 25. 9. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v 8 dneh pod izvršbo; da tožniku pripadajo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2009, tožena stranka pa mu je dolžna za čas od poteka odpovednega roka, to je od 25. 9. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 3.101,55 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku na njegov osebni račun izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter, da mu je dolžna povrniti stroške postopka (vse I. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvedla postopek razrešitve tožnika v skladu z 59. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki določa, da ravnatelja razreši svet šole, ki mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti ravnatelja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Svet zavoda mora pred razrešitvijo seznaniti tudi lokalno skupnost in organe iz 2. odstavka 53. člena ZOFVI, dijake ter študente, obrazložen predlog pa posredovati v mnenje ministru. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožnika oziroma se do njih ni opredelilo, v celoti pa je sledilo navedbam tožene stranke, da je bil postopek izveden zakonito. Tožniku je bil sklep o uvedbi postopka razrešitve, ki je bil sprejet 1. 7. 2013, vržen v poštni predalčnik, ko je bil tožnik na dopustu. Ker so bile kršene določbe postopka, postopek razrešitve ni bil zakonit. Tožena stranka je tudi „pozabila“ k sklepu predložiti vse priloge in sicer dokumentacijo, na katero se je sklicevala, in ki tudi ni bila posredovana vsem organom in ministrstvu, na podlagi katere bi lahko podali mnenje. Tudi Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo je opozoril na možne zaplete zaradi nezakonitosti razrešitve ravnatelja, do česar se sodišče ni opredelilo. V 38. členu Zakona o zavodih (ZZ) je določeno, da je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan, med drugim tudi iz razlogov iz 2. alineje 38. člena, torej če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi. Po 3. alineji 38. člena ZZ je lahko razrešen, če s svojim nevestnim ravnanjem povzroči škodo zavodu ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila A.A. (tožnikova soproga) zaposlena pri toženi stranki preko javnih del, ki jih je sklenila z Zavodom za zaposlovanje, opravljala pa je dela, ki so bila pri toženi stranki potrebna. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v imenu tožene stranke z A.A. sklenil pet pogodb o zaposlitvi, da ni objavil prostega delovnega mesta „knjižničar“, za katero je A.A. sklenila delovno razmerje, delovnega mesta „korepetitor baleta“ pa ni objavil v skladu s 23. členom ZDR. Tožnik je objavil potrebo po delu na delovnem mestu „korepetitor baleta“ in „knjižničar“ in sicer je bilo delovno mesto objavljeno pri Zavodu za zaposlovanje in na oglasni deski tožene stranke. Za objavo je tožnik zadolžil delavko B.B., poslovno sekretarko pri toženi stranki, ki je bila pristojna in odgovorna za pravilno objavljanje prostih delovnih mest, kar je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo. Toženi stranki ni bila povzročena škoda, prav tako tožnik tudi ni kršil veljavne zakonodaje. Glede zaposlitve A.A. na delovnem mestu „čistilka II“ je tožnik pojasnil, da je takoj, ko je ugotovil, da delovno mesto (oziroma delež tega delovnega mesta v celotnem delovnem času) ni bilo razpisano, to saniral in sklenil z A.A. pogodbo, ki ni vsebovala delovnega mesta „čistilka II“. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 1. alineje 1. odstavka 49. člen ZOFVI, ki določa, da ravnatelj organizira, načrtuje in vodi delo vrtca oziroma šole, v njegovi pristojnosti pa je v skladu z 20. alinejo 1. odstavka 49. člena ZOFVI tudi odločanje o sklepanju delovnih razmerjih in o disciplinski odgovornosti delavcev. Ravnatelj torej za sklenitev delovnega razmerja ne potrebuje predhodne pridobitve soglasja sveta zavoda. Na delovno mesto se je prijavila samo ena kandidatka, ni bilo torej odločeno med večimi kandidati, zaposlitev z A.A. pa je bila objavljena in delovno razmerje sklenjeno še pred uveljavitvijo ZUJF. Zato tudi iz tega razloga predhodno soglasje ni bilo potrebno. V taksativno določenih primerih iz 4. odstavka 183. člena ZUJF je potrebno predhodno soglasje. V konkretni zadevi ni šlo za novo zaposlovanje, temveč za trajno potrebo po delu pri delodajalcu. Zato tožniku ni bilo potrebno pridobiti soglasja v skladu s 183. členom ZUJF. A.A. je bila pri toženi stranki zaposlena že pred uveljavitvijo ZUJF in torej ni šlo za novo zaposlitev. Tožnik je izpovedal, da se je za zaposlitev tehničnega sodelavca obrnil na svet zavoda, na ministrstvo in na ustanovitelja, kar pomeni, da je bil tudi svet zavoda prehodno seznanjen s potrebo, saj ima tožena stranka opremljeno baletno dvorano s sistemom za predavanje glasbe. A.A. je spremljala otroke na nastopih, jih snemala in te posnetke nato arhivirala. Otroci so bili na nastopih spremljani zvočno, zato je prvostopenjsko sodišče napačno in izven vseh navedb in dokazov ugotovilo, da pri toženi stranki ni šlo za trajno potrebno in da delovno mesto korepetitorja in knjižničarja ni bilo potrebno za izvajanje nalog uporabnika proračuna. Sodišče prve stopnje tudi napačno ocenjuje, da zaposlovanje soproge ustreza terminu nasprotja interesov, saj je tožnik kot predstavnik delodajalca s svojo soprogo sklepal pogodbe v javnem zavodu oziroma v javni šoli, pri čemer se, po mnenju sodišča prve stopnje, ni čutil dolžnega o tem obvestiti nikogar. Opozarja na že prej citirano določbo 20. alineje 1. odstavka 49. člena ZOFVI, ki je sodišče ni upoštevalo in sicer, da je v pristojnosti ravnatelja, da odloči o sklepanju delovnih razmerij. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev neutemeljeno oprlo na izpoved priče C.C., ki je bila v obravnavanem obdobju predsednica sveta tožene stranke in ki je izpovedala, da pri toženi stranki nikoli ni bil zaposlen korepetitor baleta, prav tako je neutemeljeno upštevalo izpoved priče D.D. ter pisne izjave delavca tožene stranke E.E. in delavke F.F.. Tožnik trdi, da je bila zaposlitev za določen čas potrebna zaradi priprave na izvedbo več šolskih projektov, zato je bila zaposlitev v skladu s 109. členom ZOFVI. Napačen je tudi zaključek glede evidentiranja delovnega časa delavcev tožene stranke in A.A. v knjigo prihodov in odhodov, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložil tožnik. A.A. se je registrirala pri svojem prihodu kot tudi odhodu, zato gre za protispisne ugotovitve. Knjige naj bi se nahajale na treh lokacijah, kar je potrdila tudi priča C.C., zato je popolnoma brezpredmetno, ali je B.B. videla A.A.. Sprejem sklepa, povezanega z uporabo klavirja ... (pravilno: ...) je v celoti v pristojnosti ravnatelja in ne sveta zavoda, zato so očitki, ki jih navaja sodba sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dokazati pisno korespondenco s svetom zavoda, v celoti neutemeljeni in brez pravne podlage. Tožnik ni zaradi neutemeljenega neizvrševanja sklepov kršil 3. alineje 2. odstavka 38. člena ZZ.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je nezakonita, saj je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas, to je do določenega dne (datumsko), in ne do prenehanja funkcije ravnatelja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za mandat petih let, ki je vezan na funkcijo ravnatelja. Sklenjena je bila za časovno obdobje petih let, kar izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi in nadaljnjih aneksov, ki sta jih pravdni stranki sklenili in iz katerih izhaja, da je pogodba sklenjena do 1. 9. 2014. S prenehanjem funkcije ravnatelja torej ne preneha tudi pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za čas, ko bi tožnik opravljal funkcijo ravnatelja. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih navedb tožnika oziroma naj bi jih spregledalo. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, pritožbeni razlogi, ki pa se nanašajo na domnevni neobstoj bistvenih razlogov pa je mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami in pravno materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja bistvenih kršitev določb postopka. Tudi če sodišče prve stopnje ni neposredno odgovorilo na nekatere navedbe tožnika, pa je mogoče določene ugotovitve razumeti tudi tako, posebej tiste, ki so drugačne od tistih, za katere se zavzema tožnik, da je s tem posredno zavrnilo tudi očitke in trditve tožnika, zato tudi v tem smislu ne gre za kršitev določb postopka, ki bi bile take narave, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik je s toženo stranko dne 1. 9. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi (A23), v kateri sta stranki v točki I ugotovili, da je bil tožnik (ravnatelj) s sklepom sveta imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let, ki je začela teči 1. 9. 2009, pogodba je bila sklenjena za določen čas z delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnik je bil s sklepom sveta tožene stranke razrešen s funkcije ravnatelja dne 19. 8. 2013, zatem pa mu je tožena stranka dne 21. 8. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/1996 in naslednji; ZOFVI), v 1. odstavku 59. člena določa, da ravnatelja javne šole razreši svet javne šole. Pred sprejemom sklepa o razrešitvi mora v skladu z 2. odstavkom 59. člena ZOFVI svet seznaniti ravnatelja z razlogi zanjo in mu dati možnost, da se o njih izjavi, po določbi 3. odstavka 59. člena ZOFVI pa svet s predlogom za razrešitev seznani lokalno skupnost in organe iz drugega odstavka 53.a člena tega zakona, dijake ter študente. Nadalje 4. odstavek 59. člena ZOFVI določa, da svet posreduje obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja v mnenje ministru. Če minister ne da mnenja v 30 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet, v skladu s 5. odstavkom 59. člena ZOFVI, odloči o razrešitvi ravnatelja brez tega mnenja. Po določbi 6. odstavka 59. člena ZOFVI svet po prejemu mnenja ministra oziroma po preteku roka iz prejšnjega odstavka odloči o razrešitvi s sklepom in ga vroči ravnatelju. Zoper odločitev sveta je možno sodno varstvo v skladu z zakonom, ki ureja zavode.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo in sicer sklepa št. ... izredne seje sveta zavoda z dne 1. 7. 2013 (A1), da je bil dne 1. 7. 2013 uveden postopek razrešitve tožnika iz razlogov po 3. in 4. alineji 2. odstavka 38. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/1991 in nadaljnji; ZZ), torej če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi (3. alineja),ali če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (4. alineja). Sklep o uvedbi postopka razrešitve je tožnik po lastnih navedbah prejel 5. 7. 2013, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izjave vročevalca - detektiva ugotovilo, da je bila vročitev opravljena v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.; ZDR-1) in ZPP. Tožnik je po pooblaščenki dne 12. 7. 2013 podal odgovor na uvedbo postopka razrešitve (A2) in dne 5. 8. 2013 prejel zahtevano dokumentacijo in sicer priloge k obrazložitvi uvedbe razrešitve, 14. 8. 2013 pa je odgovoril na posredovano dokumentacijo (A9). Na izredni seji sveta tožene stranke dne 19. 8. 2013 je tožnik podal še ustni zagovor. Svet tožene stranke je v nadaljevanju seje sprejel sklep, da se tožnika razreši iz funkcije ravnatelja tožene stranke z dnem 19. 8. 2013.

Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zavzelo pravilno stališče, da je bil postopek razrešitve s funkcije ravnatelja izveden formalno in zakonito, saj je bil predlog o uvedbi postopka posredovan tožniku, posredovana mu je bila dodatna dokumentacija, tožnik pa je podal pisni in ustni zagovor. Prav tako je po ugotoviti sodišča prve stopnje tožena stranka o uvedbi postopka razrešitve seznanila osebe iz 3. odstavka 59. člena ZOFVI, torej ministrstvo in lokalne skupnosti (ustanovitelje). Tožnik neutemeljeno trdi, da bi morala tožena stranka osebam, ki jim je vročala predlog za uvedbo postopka, vročiti tudi celotno dokumentacijo. Tega ZOFVI v 3. odstavku 59. člena ne zahteva. Čeprav bi to zakon zahteval, pa ne bi šlo za takšno kršitev, ki bi predstavljala bistveno kršitev in zaradi katere bi bil postopek razrešitve oziroma sama razrešitev nezakonita. V celoti so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je postopek nezakonit zaradi domnevno nepravilnega vročanja sklepa o začetku postopka razrešitve v času tožnikovega dopusta in po vročevalcu. Tožena stranka je lahko tožniku vročala sklep v času, ko je bil na dopustu, prav tako vročanje po vročevalcu ni v nasprotju z ZDR-1. Bistveno je, da je bil tožnik s sklepom seznanjen oziroma da mu je bil ta vročen, kar sam priznava, prav tako mu je tožena stranka posredovala dokumentacijo, na kateri temelji sklep o uvedbi razrešitve.

Tožena stranka je v sklepu o uvedbi razrešitve tožnika z delovnega mesta ravnatelja tožene stranke (A1 in A2) tožniku očitala kršitve 3. in 4. alineje 2. odstavka 38. člena ZZ, kot sledi:

- tožnik je kršil zakonske določbe pri zaposlovanju soproge A.A., saj je z njo dne 29. 11. 2011 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovni mesti „korepetitor baleta“ in „knjižničar“ in zatem še štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vse brez vednosti sveta tožene stranke in brez predhodnega soglasja sveta tožene stranke;

- tožena stranka decembra 2011 (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 12. 2011) ni javno objavila razpisanega delovnega mesta „knjižničar“ (na katerem se je zaposlila A.A.), delovnega mesta „korepetitor baleta“ pa ni objavila tako, kot je določeno v 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), oziroma je bila objava nepravočasna;

- tožena stranka za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z A.A. z dne 29. 10. 2012 za delovno mesto „čistilka II“ ni javno objavila razpisanega delovnega mesta „čistilka II“ ;

- tožnik je pri zaposlitvi A.A. kršil 38. člen Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/2010 in naslednji; ZIntPK), ki nalaga dolžno ravnanje v primeru, ko se uradna oseba znajde v nasprotju interesov in o tem takoj pisno obvestiti predstojnika oziroma komisijo, če tega ni. Zaposlovanje soproge ustreza terminu nasprotju interesov;

- tožnik je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z A.A. z dne 19. 7. 2012, 9. 10. 2012, 29. 10. 2012 in 16. 1. 2013 kršil 183. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF), saj bi moral za vsako novo zaposlitev pri toženi stranki pridobiti soglasje sveta tožene stranke s predhodnim soglasjem ministra;

- tožnik ni pravilno ravnal pri porabi denarnih sredstev oziroma ni upravičeno zahteval povrnitve potnih stroškov za nekatera službena potovanja;

- tožnik neutemeljeno ni izvrševal sklepov .... seje sveta tožene stranke z dne 12. 3. 2012 (nakup koncertnega klavirja) in .... sklepa .... seje sveta tožene stranke z dne 28. 3. 2013 (uporaba klavirja ... za potrebe podružnične šole v G.).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kršil določbe 38. člena ZZ s tem, da je s svojo soprogo sklenil pet pogodb o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011, 19. 7. 2012, 9. 7. 2012, 29. 10. 2012 in 16. 1. 2013, za katere je v zvezi s prvo pogodbo z dne 29. 12. 2011 Inšpektorat Republike Slovenije za delo ugotovil, da tožena stranka ni objavila delovnega mesta „knjižničar“, delovnega mesta korepetitor baleta pa ni objavila v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZDR (B16). V skladu s citirano določbo 1. odstavka 23. člena ZDR mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, prosto delovno mesto oziroma vrsto dela javno objaviti. Objava prostega dela mora vsebovati pogoje za opravljanje dela in rok za prijavo, ki ne sme biti krajši od petih dni. Obrazec za zaposlitev PD je bil namreč Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje posredovan 27. 12. 2011, pet dnevni rok je pričel teči 28. 12. 2011, tožnik pa je že naslednji dan, 29. 12. 2011 z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej pred potekom roka za prijavo morebitnih kandidatov. Svojo ugotovitev o kršitvi 23. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z upoštevanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011 (A18) in ugotovitvami Inšpektorata za delo (B16). Enako je ugotovilo tudi glede sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „čistilka II“, ki prav tako ni bilo javno objavljeno. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedi priče B.B., pritožbeno sodišče poudarja, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik 27. 12. 2011 naročil poslovni sekretarki B.B., da objavi prosto delovno mesto „korepetitor baleta“ in sicer naj objava datira s 23. 12. 2011. Po opozorilu priče, da je potrebno prijavo podati tudi na zavod, pri čemer zavod prijave ne bo sprejel s pretečenim datumom oziroma antidatiranim obvestilom, tega dne pa je bila B.B. tudi na dopustu, je tožnik B.B. dejal, da gre za formalnost in da bodo rekli, da je pač sam dal objavo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedbi B.B., ki je izpovedala življenjsko in verodostojno, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, njena izpoved pa je bila tudi skladna z listinsko dokumentacijo in sicer z objavo tega prostega delovnega mesta, iz katerega izhaja datum 27. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je A.A. pogodbo o zaposlitvi sklenila za obe delovni mesti, čeprav je bilo objavljeno le eno delovno mesto.

Drugo, tretjo, četrto in peto pogodbo o zaposlitvi je tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sklenil po uveljavitvi ZUJF, ki v 183. členu določa omejitve pri zaposlovanju. ZUJF v 1. odstavku 183. člena določa, da je zaposlovanje, ne glede na veljavne standarde in normative za posamezne dejavnosti javnega sektorja in ne glede na sprejete kadrovske načrte, programe dela, poslovne in finančne načrte posameznega proračunskega uporabnika, kot jih določajo predpisi za posamezne dejavnosti javnega sektorja, dovoljeno le pod pogoji, ki jih določa ta zakon. V skladu z 2. odstavkom 183. člena ZUJF je zaposlovanje dovoljeno na podlagi soglasja, ki ga mora uporabnik proračuna pridobiti pred začetkom postopka zaposlitve. Soglasje za zaposlitev se izda na podlagi zahteve, če je zaposlitev za nedoločen čas, s katero se nadomesti javnega uslužbenca, ki mu je prenehalo delovno razmerje, nujno potrebna za izvajanje nalog posameznega uporabnika proračuna in gre za zaposlitev za določen čas, če gre za zaposlitev, ki je posledica povečanega obsega programa ali izvajanja novega programa ali ustanovitve novega proračunskega uporabnika, če uporabnik proračuna izkaže, da bo kljub zaposlitvi nominalno zmanjšal stroške dela v tekočem letu v primerjavi s stroški dela preteklega leta, če gre za zaposlitev, ki je financirana iz prihodkov tržne dejavnosti, če gre za izvajanje posameznega projekta za čas trajanja projekta, če so za njegovo izvedbo zagotovljena tudi sredstva za plače zaposlenih. Zahteva za izdajo soglasja mora v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZUJF vsebovati obrazložitev razlogov za zaposlitev, oceno doseganja zmanjševanja zaposlenih z obrazložitvijo, oceno potrebnih sredstev za plače v primerjavi z zagotovljenimi sredstvi v finančnem načrtu za ta namen z obrazložitvijo, navedbo virov za financiranje zaposlitve in druge podatke, potrebne za odločitev o izdaji soglasja. Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko uporabnik proračuna v skladu s 4. odstavkom 183. člena ZUJF brez pridobitve soglasja zaposli javnega uslužbenca, če gre za prevzem javnih uslužbencev, ki je posledica prenosa nalog na podlagi sprememb zakona oziroma reorganizacije, če gre za nadomestne zaposlitve za določen čas zaradi dalj časa začasno odsotnih javnih uslužbencev, ko odsotni javni uslužbenec prejme nadomestilo plače iz sredstev, ki jih ne zagotavlja uporabnik proračuna, ali če gre za zaposlitev za določen čas zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas.

Tožena stranka je tožniku očitala, da bi moral pred vsako zaposlitvijo v času veljavnosti ZUJF (31. 5. 2012) pridobiti soglasje sveta tožene stranke po predhodni odobritvi ministra. Tožnik, ki sam priznava, da ni pred sklenitvijo pogodb prosil za predhodno soglasje, je to utemeljeval s tem, da je šlo za delovno mesto, kjer je obstajala trajna potreba tožene stranke in zato soglasje ni bilo potrebno po določbi 183. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je s potekom vsake pogodbe z A.A. (tudi prve, sklenjene pred uveljavitvijo ZUJF) nastal pravni položaj, ko bi moral tožnik vedno znova pridobiti soglasje sveta tožene stranke za vsako novo pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je mogoče v skladu s 4. odstavkom 183. člena ZUJF šteti, da soglasje ni potrebno. To še posebej velja zato, ker so bile pogodbe z A.A. sklenjene za različna delovna mesta in sicer za delovna mesta knjižničarja, korepetitorja in čistilke, zato tožnik zmotno šteje, da je šlo pri prvi sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo, ki je trajno potrebno, in zato tožniku ni bilo treba pridobiti soglasja.

Tožnik v zvezi z očitkom, da delovno mesto „knjižničar“ ni bilo objavljeno, povsem neutemeljeno navaja, da se je na delovno mesto prijavila samo ena delavka, saj je bistveno, da sploh ni bilo objavljeno oziroma je bilo objavljeno le delovno mesto „korepetitor baleta“. V kolikor bi bilo objavljeno tudi delovno mesto knjižničar, je po eni strani dopustno sklepati, da bi se prijavilo več kandidatov kot za delovno mesto „korepetitor baleta“, vendar pa število prijav niti ni odločilno. Tudi če se je prijavila samo ena delavka, je šlo za kršenje 23. člena ZDR, s tem pa je tožnik kot ravnatelj kršil VII. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je odgovoren za zakonitost dela tožene stranke. To pa je tudi razlog za razrešitev po 3. alineji 2. odstavka 38. člena ZZ. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na določbo 20. alineje 1. odstavka 49. člena ZOFVI, ki določa, da ravnatelj odloča o sklepanju delovnih razmerij in o disciplinski odgovornosti delavcev. To namreč ne pomeni, da bi lahko ravnatelj sklepal pogodbe o zaposlitvi z delavci v nasprotju z zakonom.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da za zaposlitev korepetitorja baleta ni bilo potrebe, zato pri toženi stranki ni bilo nobene potrebe za zaposlitev delavca po določbi 6. odstavka 109. člena ZOFVI, ki določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Pravilna je ugotovitev, da A.A. za to delovno mesto ni izpolnjevala pogojev. Navedeno je potrdil v.d. ravnatelja D.D.. Pritožbene navedbe, da je bilo to delovno mesto potrebno zaradi dela pri toženi stranki, so torej le tožnikovo neutemeljeno opravičevanje zaposlitve, ki je bila že tako nezakonita in za katero A.A. sploh ni izpolnjevala pogojev.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil 38. člen ZIntPK. V skladu s 1. odstavkom 37. člena ZIntPK mora biti uradna oseba pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne. Po določbi 2. odstavka 37. člena ZIntPK uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti zato, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. ZIntPK v 38. členu določa posledice neupoštevanja dolžnosti izogibanja. V skladu s 1. odstavkom 38. člena ZIntPK mora uradna oseba, ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem, ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo, razen če z drugim zakonom ni določeno drugače. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen, če bi bilo nevarno odlašati. Po določbi 2. odstavka 38. člena ZIntPK predstojnik oziroma komisija o obstoju nasprotja interesov odločita v 15 dneh in s svojo odločitvijo takoj seznanita uradno osebo. Zaposlovanje soproge tudi po stališču pritožbenega sodišča ustreza nasprotju interesov, saj je tožnik kot predstavnik tožene stranke oziroma delodajalca s svojo soprogo kot delavko sklepal pogodbo o zaposlitvi v javnem zavodu oziroma javni šoli. S tem, ko ni ravnal v skladu z določbama ZIntPK in kot predstojnik ni obvestil sveta tožene stranke, je ravnal nezakonito. Tožnik tudi v tem delu nekritično navaja, da je bil kot ravnatelj povsem svoboden pri zaposlovanju delavcev v smislu 20. alineje 1. odstavka 49. člena ZOFVI, saj bi moral upoštevati specialno zakonsko ureditev, ki se nanaša na primere, ko pride do navskrižja interesov oziroma konflikta interesov v javnem zavodu, in ko ni mogoče zgolj z nekritičnim povzemanjem določb o pristojnosti ravnatelja trditi, da ne gre za interese, ki vplivajo na delovanje javnega zavoda. Zato v tem delu tudi pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene navedbe, da je tožnik ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi in da ni kršil 3. alineje 2. odstavka 38. člena ZZ. Posledično je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je imel svet zavoda podlago za razrešitev tožnika na podlagi 3. alineje 2. odstavka 38. člena ZZ.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi pisno obvestil zavod, da dveh sklepov zavoda ne bo izvršil v skladu s 37. členom Pravil tožene stranke (A48), zaradi česar je prav tako prišlo do kršitev 3. alineje 2. odstavka 38. člena ZZ. V skladu s 1. odstavkom 37. členom Pravil tožene stranke je ravnatelj med drugim dolžan opozoriti svet zavoda na nezakonite sklepe, prekoračitev pooblastil oziroma druge nepravilnosti, lahko zavrne ali zadrži izvajanje sklepov sveta tožene stranke, ki bi imel za zavod trajne in velike negativne posledice, vsa korespondenca med ravnateljem in svetom tožene stranke v skladu z 2. odstavkom 37. člena Pravil potekati v pisni obliki in mora biti dokumentirana. Tožnik je priznal, da sklepov ni izvršil, ker so bili po njegovem mnenju nezakoniti (nakup novega koncertnega klavirja in uporabe koncertnega klavirja za potrebe podružnične šole G.). Tudi če bi bili njegovi razlogi utemeljeni, pa to ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da o svojih pomislekih oziroma nasprotovanju tema sklepoma ni obvestil sveta tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo izpoved priče C.C., predsednice sveta tožene stranke, da tožnik ni nikogar obvestil, da ne namerava izvršiti dveh sklepov, kar so ugotovili šele na naslednji seji sveta tožene stranke, ko so preverjali izvršitev sprejetih sklepov.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo evidentiranje prisotnosti A.A. v knjigi prihodov in odhodov nepravilno ter da sistem evidentiranja, ki je bil uveden, ni omogočal kontrole. Upoštevalo je tudi prepričljivo izpoved priče B.B., da je A.A. hodila v službo med 15. in 16. uro oziroma med 14. in 16. uro ter občasno tudi prej, ter da je opazila, da se je rubrika v evidenci izpolnjevala za nazaj. Glede na izpoved te priče, je sodišče prve stopnje za te nepravilnosti štelo odgovornega tožnika, ki je takšne evidence podpisoval kot pravilne.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da razrešitev tožnika s funkcije direktorja tožene stranke predstavlja zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Po navedeni določbi je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: razlog nesposobnosti). Tožnik nepravilno razloguje, da razrešitev s funkcije ravnatelja ne predstavlja zakonitega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, in da je potrebno v vsakem primeru vztrajati pri petletnem trajanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč pogodbo sklenil za delovno mesto ravnatelja, zato razrešitev s te funkcije pomeni tudi zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. alineje 89. člena ZDR-1.

Glede na vse obrazloženo je bil tožnik pravilno in zakonito razrešen z delovnega mesta ravnatelja tožene stranke, posledično pa mu je bila tudi zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti razrešitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-20, 59, 59/1, 59/2, 59/3, 59/4, 59/5, 59/6, 109, 109/6. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4. ZUJF člen 183, 183/1, 183/2, 183/3. ZDR člen 23, 23/1. ZIntPK člen člen 37, 37/1, 37/2, 38, 38/1, 38/2.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NDM3
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*