VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008

Jedro

Ob ugotovitvi, da so se prodajalke ob enakih pogojih v pogodbi o zaposlitvi, specializirale za delo na posameznem oddelku oziroma programu, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tožnicama – prodajalkama, ki sta se specializirali za delo na opuščenih oziroma skrčenih programih.

Izrek

Pritožba tožnic O.L. in N.M. se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki izreka (to je glede tožnice S.D.) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo prve in tretje tožnice, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke v zvezi z njeno pritožbo, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala drugi tožnici S.D. dne 7. 9. 2007 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja (prvi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico S.D. pozove nazaj na delo in za ves čas, ko ni delala, prizna in izplača vse pravice iz dela ter ji povrne njene stroške postopka v višini 702,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (drugi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prve tožnice O.L. ter tretje tožnice N.M. za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje (2. točka izreka). Odločilo je, da tožnici O.L. ter N.M. ter tožena stranka trpijo vsak svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnici O.L. in N.M. pritožujeta iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o pravočasnosti izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi, saj že program sanacije poslovanja tožene stranke določa ukrepe na kadrovskem področju. Sanacija nakazuje, da bo potrebno zmanjševati število zaposlenih na področju spreminjanja prodajnih programov, uvajanje specializacije na področju moških oblačil in tu zmanjševanje števila zaposlenih. Program sanacije poslovanja je bil tako dejanska pravna in zakonita podlaga za izvajanje ukrepov na kadrovskem področju. Tudi izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se v obrazložitvi sklicujeta na sanacijo poslovanja družbe. Obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v vsebinskem in pravnem pogledu v celoti sklicuje na program sanacije poslovanja, zato sta odpovedi pogodb o zaposlitvi podani prepozno. Tožena stranka ni upoštevala prekluzivnega roka, ki ga določa peti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga. Zaprtje blagovnice v Kopru zaradi njene obnove, nima nobene neposredne zveze z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prenova blagovnice oziroma njeno začasno zaprtje ne more biti pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato s tega vidika, poslovni razlogi niso resni in utemeljeni. Neresnična je izpovedba direktorice tožene stranke glede obnove blagovnice oziroma njenega zaprtja, saj ta ni trajala samo v avgustu in septembru 2007, temveč poteka še sedaj. Tudi druge delavke so imele pogodbe o zaposlitvi sklenjene za delo prodajalke, zato bi tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov morala izvesti med vsemi prodajalkami. Tožena stranka je bila dolžna takšno selekcijo napraviti, saj presoja o tem, kdo naj bo presežni delavec, ne more biti prepuščena subjektivni oceni direktorice. Tožnicama še danes ni jasno, iz kakšnih razlogov sta bili uvrščeni med trajne presežke in po kakšnih kriterijih. Skrčenje prodajne površine iz prejšnjih 1200 m2 na 200 m2 ne more biti poglavitni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpovedba priče N.B.B. je neprepričljiva in neverodostojna. Obseg dela v blagovnici ni bil zmanjšan, kljub temu, da naj bi pri toženi stranki prišlo do sprememb v organizaciji in razporeditvi novih oddelkov oziroma do specializacije. Potreba po delu obeh tožnic je tako še naprej obstajala. Tožena stranka je v času ugotavljanja trajnih presežkov objavila prosta delovna mesta v svoji blagovnici. Prosta delovna mesta je sicer res objavil večinski lastnik tožene stranke, to je GMK, vendar se je objava glasila za delo v blagovnici oziroma v večjem trgovskem centru. Priči BS di M. in D.B. opravljata svoje delo pri toženi stranki, kar pomeni, da je tožena stranka zaposlila dva nova prodajalca, tožnicama pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Takšno ravnanje je v nasprotju z določbami ZDR. Tožnici predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je delo delavke S.D. še vedno potrebno, čeprav je iz tega razloga razveljavilo izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba se sprašuje, ali je potrebno samo zato, ker iz praktičnih razlogov na blagajni še vedno kasirajo prodajalci, ki so v bližini blagajn, nameščenih v pritličnem delu poslovnega prostora tožene stranke. V pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici S.D. je tožena stranka navedla, da gre za ekonomske in organizacijske razloge. Navedla je, da se je po zaprtju trgovine v avgustu 2007 odločila, da bo organizacijo trgovskega centra – veleblagovnice spremenila, s čemer se je spremenil tudi način dela na blagajni, zaradi česar ne bo več statične blagajničarke – prodajalke. Odločeno je bilo, da bodo blago kasirali prodajalci, ki so to blago tudi prodali. Direktorice tožene stranke je izpovedala, da proces uvajanja prodajalk za delo na blagajni še traja, da pa je kljub temu 90 % delavk za to delo že usposobljenih. Ta izpovedba pa ne pomeni, da bi bilo delo S.D. še vedno potrebno. Proces uvajanja prodajalk za delo na blagajni pomeni samo fazo, ko gre za izpolnjevanje še dodatnega dela. Tožnica sama je izpovedala, da je najmanj dve leti pred odpovedjo vseskozi delala na blagajni, po potrebi, ko je bilo potrebno nadomeščati odsotne delavce, pa tudi na drugih oddelkih. Tožena stranka je s tem, ko je uvajala prodajalke tudi za delo na blagajni, obstoječim prodajalkam naložila še dodatno delo, s čemer je torej drugače organizirala delo ter pomeni, da statičnega blagajnika ni več potrebovala. Uvajanje prodajalk za delo na blagajni ne more biti utemeljen razlog za ugotovitev, da je delo tožnice S.D. še vedno potrebno. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na izpovedbo prič V.K. in N.B.B., saj sta obe izpovedali, da je tožena stranka pred zaprtjem trgovine imela fiksne blagajničarke, po odprtju trgovine pa fiksnih blagajničark ni več in kasirajo blago prodajalci, ki so v bližini blagajn v pritličju. Takšno kasiranje se opravlja iz praktičnih razlogov in ne zato, ker bi bilo delo tožnice S.D. še vedno potrebno. Zaradi drugačnega načina dela tožnica S.D. ob zaprtju trgovine ni imela več možnosti, da bi delo opravljala kot prodajalka na blagajni. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da proces uvajanja prodajalcev v delo na blagajni še traja, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se delo na blagajni opravlja in v ničemer organizacijski proces pri toženi stranki ni moten, kljub temu, da se prodajalke še učijo za opravljanje tega dodatnega dela. Prodajalke, ki delajo v bližini blagajne, opravljajo kasiranje iz praktičnih razlogov, ne zaradi tega, ker druge prodajalke tega ne bi bile sposobne opraviti. Tožena stranka se je s tem, da več ne potrebuje statičnih blagajničark, seznanila ob zaprtju prodajalne oziroma veleblagovnice, ko je tudi drugače organizirala delo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnice S.D. zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Laično pritožbo je vložila tudi prva tožnica O.L.. Navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena 31 let, da je do leta 2004 delala kot prodajalka žensko-moškega oddelka, da se je tega leta moški oddelek odcepil ter da se je po prenovi trgovine ta oddelek ločil in sicer po prodajnih znamkah, tako, da je sedaj razširjen po večjem delu trgovine. Tožnica je usposobljena za delo na obeh oddelkih, ne le na moškem. Glede na to, da so znamke moške konfekcije, moškega perila in pletenin razdeljeni po celotni zgornji in delno tudi spodnji etaži, ta površina zanesljivo presega 200 m2. Tožena stranka je zaposlovala nove delavce. Med delavci, ki so ostali, je nekaj starejših od tožnice, kar pomeni, da ne drži navedba tožene stranke, da je bil razlog za odpoved tudi tožničina starost.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prve in tretje tožnice navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi in tretji tožnici nastal šele takrat, ko se je tožena stranka odločila, da bo pristopila k drugačnemu načinu poslovanja in prodaje. Tožnici v pritožbi ugovarjata, da je potekel tako subjektivni kot objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav sta v tožbi in med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevali, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku objektivnega šestmesečnega roka od nastanka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem sta se tožnici sklicevali izključno na sprejem sistemizacije v začetku leta 2007. Sklicevanje na prekoračitev subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni uvajanje novote, ki pa je ni mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni prekoračila objektivnega šestmesečnega roka, saj se odpoved obema tožnicama nanaša izključno na odločitev tožene stranke o novem načinu organiziranja in izvajanja prodaje in ne na sprejeto sistemizacijo. V kolikor bi držale navedbe pritožnic, bi jima tožena stranka pogodbi o zaposlitvi odpovedala že v mesecu februarju, ko je vsem zaposlenim zaradi nove sistemizacije ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe priče J.N. izhaja, da je v programu sanacije bilo predvideno odpuščanje delavcev, vendar samo zaradi upokojitve in da pred avgustom 2007 delavci niso ničesar vedeli o tem, da bi bilo potrebno kakršnokoli odpuščanje. Nedopustno novoto pomeni tudi pritožbeno navajanje, da je obnova veleblagovnice potekala tudi že pred avgustom in septembrom 2007. Na moškem oddelku, kjer je večino svojega dela opravljala tožnica O.L., se je poleg načina prodaje zmanjšal tudi obseg prodaje posameznih artiklov, kar pomeni, da ni več potrebno, da bi na tem oddelku delale tri delavke, temveč sta dovolj dve. Tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev, saj je šlo za individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu pa je kriterije uporabila, saj se je želela izogniti očitkom glede diskriminacije ali samovolje. Tožnica O.L. je bila izločena zaradi socialnega kriterija. Enaka situacije je tudi pri tožnici N.M., ki je pred odpovedjo delala na oddelku hišnega materiala, tega programa pa tožena stranka po odprtju veleblagovnice več nima. Tretja tožnica je delo opravljala izključno na hišnem programu, kar je izpovedala tudi sama. Tožena stranka tožnice N.M. ni mogla premestiti v Izolo, kjer še vedno obstaja hišni program, saj je delovno mesto v Izoli zasedeno. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z prostimi objavljenimi delovnimi mesti, saj ni šlo za zaposlitve pri toženi stranki, temveč pri družbi G.M., ki ima v najemu del poslovnih prostorov v veleblagovnici za opravljanje drugih dejavnosti, to je zlatarstva, prodaje programa L. ter ostalih zadev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo prve in tretje tožnice zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice O.L. in N.M. ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnic O.L. in N.M.:

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku obeh tožnic. Ta dejstva pa so naslednja:

- direktorica tožene stranke se je za spremembo organizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju dela, ki sta ga opravljali obe tožnici, odločila v času, ko je bil zaradi prenove zaprt T.C.K., kjer so delale vse tri tožnice (iz sklepa z dne 11. 8. 2007 je razvidno, da je bil center zaprt od 12. 8. 2007 do 1. 9. 2007),

- obe tožnici sta sicer imeli sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke, vendar sta dejansko opravljali specializirano delo in sicer tožnica O.L. Kot prodajalka moških oblačil, tožnica N.M. pa kot prodajalka hišnega programa tekstila,

- tožena stranka je po zaprtju in prenovi blagovnice, v kateri sta delali tožnici, skrčila moški oddelek oziroma drugače organizirala prodajo moških artiklov tako, da sedaj v tem delu poslovalnice delata le A.Š. in pomočnik vodje trgovskega centra,

- tožena stranka je po prenovi T.C.K. v tej poslovalnici v celoti opustila program prodaje hišnega tekstila,

- tožena stranka je obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 21. 8. 2007, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 31. 8. 2007,

- pri toženi stranki je bilo zaposlenih okrog 72 delavcev, pogodbe o zaposlitvi pa so bile odpovedane petim delavcem,

- B.S. di M. in D.B. pogodbe o zaposlitvi nista sklenila s toženo stranko, prva dela ne opravlja v blagovnici tožene stranke, temveč v zlatarni, ki je v isti zgradbi, drugi pa v L. kornerju.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

V izvedenem dokaznem postopku ni osnove za domnevo tožnic, da je že program sanacije določal ukrepe na kadrovskem področju, zaradi česar naj bi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že konec leta 2006 oziroma v začetku leta 2007. V obrazložitvah odpovedi pogodb o zaposlitvi je sicer res navedeno, da so v toženi stranki ob koncu leta 2006 in v letu 2007 pričeli sanacijo poslovanja v družbi in da se poleg sanacijskih ukrepov, ki so se nanašali na omejitev stroškov poslovanja, kontrolirano nabavo blaga, novo organizacijo dela, novo sistemizacijo v T.C.K. spreminja program prodajnih artiklov. Vendar iz takšne navedbe ni mogoče sklepati, da je tožena stranka odločitev o zmanjšanju števila prodajalcev, ki delajo na programu moške konfekcije in o opustitvi programa hišnega tekstila, sprejela že v začetku leta 2007. Nasprotno, iz dejstva, da tožena stranka ob sprejemu nove sistemizacije v začetku leta 2007 ni ukinila delovnih mest, ki sta jih zasedali tožnici, temveč sta tudi tožnici na tej podlagi sklenili novi pogodbi o zaposlitvi, je očitno, da takrat še ni bila sprejeta odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na moškem programu in o ukinitvi programa hišnega tekstila. Sicer pa je tožnica O.L. v tožbi sama navajala, da načrt dela za poslovno leto 2007 in program sanacije še vedno vsebujeta ohranitev programa prodaje moških oblačil, da je še vedno predvidena ohranitev specializirane prodaje in s tem ohranitev delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica. Takšna izpovedba pa v celoti potrjuje izpovedbo direktorice tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče, da je direktorica šele v času zaprtja trgovine lahko premislila o programih, ki jih bo tožena stranka prodajala v poslovalnici in načinu izvajanja prodaje, kar je vodilo do nadaljnje ugotovitve o številu potrebnih delavcev. Obe izpovedbi kažeta na to, da ob sprejemu nove sistemizacije še ni bilo odločitve o zmanjšanju števila prodajalcev moških oblačil.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006). Ta določa, da mora delodajalec redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da sta tako subjektivni kot objektivni rok začela teči šele z dnem obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je šele iz tega obvestila prvič razvidna odločitev tožene stranke, da na programu moških oblačil bistveno zmanjša velikost prodajne površine in število zaposlenih na tem programu ter da v blagovnici v Kopru ukine program hišnega tekstila. Odločitev o krčitvi programa (programa moških oblačil) oziroma njegovi ukinitvi (program hišnega tekstila) je prav gotovo poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR o tem, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožnici sta toženi stranki neutemeljeno očitali, da kršitev te dolžnosti dokazujeta zaposlitvi B.S. Di M. in D.B., saj navedena nista zaposlena pri toženi stranki. Tožena stranka sicer ima oddelek hišnega tekstila v poslovalnici v Izoli, vendar ob ugotovitvi, da se ta oddelek zaradi ukinitve oddelka v Kopru ni povečal, tožnici N.M. ni bilo mogoče ponuditi nadaljevanja dela v tej drugi poslovalnici.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi v postopku zmanjševanja števila zaposlenih tožena stranka morala upoštevati tudi druge delavke, ki so imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo prodajalke.

Ob ugotovitvi, da so se prodajalke ob sicer enakih pogodbah o zaposlitvi, specializirale za delo na posameznem oddelku oziroma programu, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je odpovedi pogodb o zaposlitvi dala tistim delavkam, ki so delale na opuščenih oziroma skrčenih programih. Obvezno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev 100. člen ZDR določa le za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, enako velja tudi za 23. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), zato tožena stranka teh kriterijev ni bila dolžna uporabiti, saj pri toženi stranki ni prišlo do odpovedi večjemu številu delavcev v smislu določb 96. člena ZDR.

Kriteriji, ki jih je direktorica uporabila pri odločitvi, da zaposlitev ohrani Š. in ne tožnica O.L., niso diskriminatorni, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne more slediti povsem pavšalni navedbi, da je izpovedba priče N.B.B. neverodostojna, saj je ta izpovedba v celoti skladna z izpovedbami ostalih prič.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnici pritožbenih stroškov nista priglasili, zato sodišče o njih ni odločalo. Tožena stranka je sicer priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar do povrnitve teh stroškov ni upravičena, saj peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V tej zadevi gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ker tudi ni možno trditi, da bi tožnici v postopku zlorabljali procesne pravice, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

- K pritožbi tožene stranke:

Pritožba utemeljeno opozarja na nerazumljivost in protislovnost zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po delu tožnice kot prodajalke (še) ni prenehala, ker prodanega blaga na blagajni ne zaračunajo prodajalci, ki so ga prodali, temveč prodajalci, ki svoje delo opravljalo v bližini blagajne. Takšne zaključek je najmanj nelogičen glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica S.D. v letu pred odpovedjo delala izključno na blagajni. Tudi tožnica je v tožbi navajala, da je kljub temu, da je imela sklenjeno pogodbo za delo prodajalke, vedno opravljala delo na blagajni.

Vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da je tožnica dejansko delala izključno kot takoimenovana statična blagajničarka in da se je tožena stranka odločila, da spremeni organizacijo dela tako, da to delovno mesto ukine, delo pa naloži drugim prodajalcem. Pri tem sploh ne more biti bistveno, ali so ti drugi prodajalci tisti, ki stranki blago prodajo ali pa prodajalci, ki se nahajajo v bližini blagajne (otroški oddelek, ženski oddelek). V vsakem primeru pri toženi stranki očitno ni več potrebe po statični blagajničarki, tožnica pa je opravljala ravno to delo. Nelogičen zaključek sodišča prve stopnje hkrati pomeni tudi, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi s tem, ali je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala druga tožnica.

Res je sicer, da prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Namen te določbe je predvsem pospešitev in pocenitev postopka, vendar je očitno, da v tej zadevi ta namen s pritožbeno obravnavo ne bi bil dosežen. Za drugačno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanja bi pritožbeno sodišče moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, kar pomeni, da bi vse zaslišanje priče in stranke morale potovati v Ljubljano, sodišče prve stopnje pa bo lahko le prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih in nato v zadevi znova odločilo. Razen tega je v tej zadevi podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve pa že zaradi njene narave ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov ugotovilo, ali je pri toženi stranki zaradi spremembe organizacije dela dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnice kot blagajničarke in nato o zahtevku znova odločilo.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločite v o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 352/2009