VDSS sodba Pdp 531/2011

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka potrebovala delo tožnice v spremenjenem delovnem času (ne več od 8.00 dalje, ampak od 6.30 dalje) predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (skupaj s katero je tožena stranka tožnici podala ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožnici 29. 9. 2010 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnega učinka in se razveljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati vse plače od 29. 9. 2010 do 21. 3. 2011 v mesečnem bruto znesku 1.000,92 EUR, kakor tudi pripadajoče dodatke, od dne 29. 10. 2010 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto plače z dodatki, od zapadlosti posameznega zneska mesečne neto plače z dodatki, to je od vsakega 18. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec, dalje do plačila, ter od posameznih zapadlih mesečnih plač obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke od 30. 10. 2010 dalje, zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačati pripadajoče davke in prispevke tudi za čas od 29. 10. 2010 do 21. 3. 2011, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 2000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno vrednotilo izvedene dokaze in v posledici tega napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je zatrjevala, da obstoji poslovni razlog v dejstvu, da se je na podlagi Zakona o šolski prehrani sistem odjav in prijav malic in kosil v kuhinji toženke tako spremenil, da je bila potrebna prisotnost tožnice, kot delavca, ki sprejema odjave kosil in malic na delovnem mestu od 7.00 ure dalje, medtem, ko je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na način, da je z delom pričela ob 8.00 uri zjutraj. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da obstoji poslovni razlog. Tožnica je zatrjevala, da se v smislu organizacije njenega dela niti v potrebah delovnega procesa pri toženki v smislu njenih nalog ni spremenilo ničesar. Sodišče prve stopnje je prezrlo oziroma izpustilo iz dokazne ocene dejstva, da so vse zaslišane priče povedale, da se pogoji in potrebe dela v kuhinji, ki bi narekovali spremembo pogodbe o zaposlitvi, niso spremenili. Tožnica je izpovedala, da je edina sprememba glede na spremenjen Zakon o šolski prehrani ta, da mora vse podatke o odjavah malic vnesti v računalnik, kar pa lahko stori šele po 10.00 uri, ko je malice konec, kar pa ne vpliva na organizacijo dela med 7.00 in 8.00 uro zjutraj. Sodišče prve stopnje v obrazložitev svoje odločitve, da poslovni razlog obstoji, navaja, da mora kuharica, ki dela v kuhinji, ko zazvoni telefon, odložiti svoje delo, si umiti roke, zapustiti kuhinjo, oditi v drug prostor, odgovoriti na telefon in ko se vrne v kuhinjo, se spet obleči, umiti roke in nadaljevati z delom. Sodišče očitno spregleda, da se delo v kuhinji od leta 2009 ni v ničemer spremenilo. Tudi ne drži navedba tožene stranke, da so starši izpostavljali problem odjave malic, nasprotno direktorica tožene stranke je sama izpostavila ta problem. Pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi na podlagi starševskega varstva je tožnica delala v kuhinji od 6.30 dalje in ko je direktorica tožene stranke s tožnico sklepala novo pogodbo o zaposlitvi, niso bili pogoji dela v kuhinji nič drugačni kot ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Potrebe delovnega procesa, kot izhaja iz izvedenih dokazov, se niso spremenile in tudi niso terjale spremembe pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbeni razlogi niso podani, pritožba je v celoti neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 9. 2010.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s samim postopkom pred odpovedjo spoštovala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter da ji ni mogoče očitati nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 9. 2010. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 1. 2009, v kateri je bilo določeno (6. člen), da je delovno razmerje od 1. 2. 2009 do 22. 1. 2014 sklenjeno za 30 ur tedensko, zaradi uveljavljanja pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na to ji je bil določen delovni čas od 8.00 do 14.00 ure. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (1. odstavek 82. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi določil Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre, Ur. l. RS, št. 43/2010) morala zagotoviti natančnejše evidentiranje koriščenja obrokov (ker so bila koriščena tudi sredstva Ministrstva za ...). Tožnica je že pred tem (ko je bil njen delovni čas od 6.30 dalje) sprejemala odjave posameznih obrokov, kot je bilo določeno v šolskem rokovniku v času od 7.00 do 8.00 ure. Zaradi bolj natančne evidence odjave obrokov (kar je povezano s stroški prehrane) se je tožena stranka odločila, da je potrebna stalna navzočnost enega delavca pri odjavi malic od 7.00 do 8.00 ure, saj delavke v kuhinji niso mogle prevzemati še telefonskih klicev oziroma je njihovo delo zaradi tega trpelo. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizator prehrane in organizator zdravstveno higienskega režima in laborant pri pouku kemija. V okviru opisa del in nalog je bilo njeno delo tudi v zvezi z dnevnimi odjavami obrokov. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da se delovni pogoji potem, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (s skrajšanim delovnim časom), niso spremenili. Ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, je v tem, da tožnica ni varovana pred spremembo delovnega časa (v okviru 30 ur tedensko) ter da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi spremenjena organizacija dela. Po oceni pritožbenega sodišča je stvar delodajalca, kako organizira delo, posebej glede na zakonska določila, na katera je vezan. Tožnici je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z delno spremenjenim deležem nalog, ki jih je pokrivala tožnica in na katerega tožnica ni ugovarjala, ni pa se strinjala s spremembo delovnega časa. Ob ugotovitvi, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašala na pričetek delovnega časa (in posledično tudi zaključek), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 135/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 352/2009