VDSS sodba Pdp 135/2010

Jedro

Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je prejel tožnik zaradi upada prodaje avtomobilov v obdobju od januarja do maja 2009, ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka že pred iztekom tega obdobja (februarja 2009) zaposlila novo delavko za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„ Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

“1. Ugotovi se, da je redna odpoved z dne 11. 6. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2009 ni bila odpovedana in velja, zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po tej pogodbi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od vključno 27. 7. 2009 dalje obračunati bruto plačo, kot da bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 10. dne v mesecu, do plačila.“

4. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved z dne 11. 6. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka 1 izreka) in da pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2009 ni bila odpovedana in velja, zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po tej pogodbi o zaposlitvi (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki od vključno 27. 7. 2009 dalje obračunavati bruto plačo, kot da bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 10. dne v mesecu, do plačila (točka 3 izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v skupnem znesku 729,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka 4 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, napačna. Sodišče prve stopnje je namreč glede na to, da je tožena stranka v časovnem obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za nedoločen čas zaposlila M.B., štelo, da delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če v obdobju, ko je poslovni razlog že obstajal, zaradi povečanega obsega dela zaposli delavca, ki je bil pred tem zaposlen za določen čas. Če bi se v obdobju od januarja do maja 2009 dejansko zmanjšale potrebe po delu, tožena stranka ne bi sklepala novih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, ampak bi v delovnem razmerju obdržala tožnika, ki je bil pri njej že zaposlen za nedoločen čas. Tožena stranka navaja, da je bilo v tej pravdi kot nesporno dejstvo ugotovljeno, da je bil tožnik kot delavec iz družbe P.P. d.d. prenesen na družbo P. d.o.o. na podlagi sklenjene pogodbe med tema družbama in je postal delavec tožene stranke s 1. 1. 2009. Iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je bila M.B. zaposlena pri toženi stranki za določen čas od 19. 9. 2008 do 18. 11. 2008 na podlagi pogodbe št. 64/2008 ter od 19. 11. 2008 do 18. 2. 2009 na podlagi pogodbe št. 65/2008, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pa je bila sklenjena 19. 2. 2009. Tako iz tega izhaja, da se je M.B. pri toženi stranki zaposlila že v času, ko je bil tožnik še zaposlen pri prejšnjem delodajalcu. Tožena stranka v pritožbi tudi pojasnjuje, da njena navedba v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je v letu 2009 upadla prodaja avtomobilov za 50 %, ne pomeni, da je bil takšen upad prodaje razviden že v mesecu februarju 2009, ko je B. sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedeno dejstvo se je izkazalo v celotnem obdobju prvega polletja leta 2009 in zaradi tega je tožena stranka tožniku dne 11. 6. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako je tožena stranka prepričana, da s svojim ravnanjem ni kršila Konvencije MOD št. 158, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, odpovedni razlog pa je bil utemeljen, kar je pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje o tem, da toženi stranki ni uspelo v pravdi dokazati utemeljenega odpovednega razloga. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožbenim navedbah tožnika in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Logično namreč je, da pri odločanju o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka obdržala uspešne delavce in ne tistih, ki so dosegali tudi slabše rezultate. Za takšno ravnanje je imela tožena stranka osnovo v določilih 100. člena ZDR. Zaradi tega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, ali pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednje dejansko stanje:

Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil s 1. 1. 2009 na podlagi ustne napotitve direktorice tožene stranke. Pred tem je bil od 16. 10. 2003 zaposlen pri P.P. d.d. v poslovni enoti v ..., kjer je bila direktorica tožene stranke tudi direktorica. Dne 16. 2. 2009 je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z veljavnostjo od 1. 1. 2009, tako da je tožnik k toženi stranki prešel na podlagi tega aneksa. Z novo sistemizacijo je bilo od dne 1. 4. 2009 ukinjeno delovno mesto „prodajno – vodilna“, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega je tožena stranka tožniku izdala dne 27. 3. 2009 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „prodajna - prodaja vozil“ in tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal 27. 3. 2009, tako da je pogodba stopila v veljavo s 1. 4. 2009. Čistopis te pogodbe o zaposlitvi je podpisal šele 10. 6. 2009 po tem, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, v katerem je bil do 7. 6. 2009. Dne 11. 6. 2009 mu je tožena stranka skupaj s pisnim obvestilom o nameravani odpovedi vročila tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kjer je bilo navedeno, da se splošna gospodarska kriza pri toženi stranki odraža s 50 % upadom prodaje novih vozil glede na preteklo leto v obdobju od januarja do maja 2009. Iz tega razloga je bila tožena stranka dolžna izvesti dodatne ukrepe in ker bo prodajni salon zmanjšan, saj ga bo delno prevzela v najem z 22. 6. 2009 druga družba z drugačno dejavnostjo, je tožena stranka prisiljena optimirati število zaposlenih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obseg prodaje dejansko zmanjšal in da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izpeljala skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo napačen materialno pravni zaključek, da ne obstaja utemeljen razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela med delavcem in delodajalcem pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in je zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku iz poslovnega razloga podala tožena stranka nezakonita.

Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da se je 50 % upad prodaje avtomobilov izkazal v celotnem obdobju od januarja do maja 2009. Tožena stranka je upad prodaje ugotovila z iztekom tega obdobja. Na podlagi te ugotovitve je sprejela določene ukrepe in tožniku junija 2009, t.j. 11. 6. 2009, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni sklepala novih pogodb o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila z M.B. v februarju 2009, je bila sklenjena pred iztekom obdobja, za katerega je tožena stranka ugotovila upad prodaje in pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ob tem, da je v obdobju, ko je poslovni razlog že obstajal, za nedoločen čas zaposlila delavca, ki je bil pred tem zaposlen za določen čas (M.B.) in bi morala v delovnem razmerju obdržati tožnika, ki je bil pri njej že zaposlen za nedoločen čas. Glede na to, da tožena stranka v obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni zaposlovala novih delavcev, je tako obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zato je ta odpoved zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških postopka in sicer je skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sklenilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnik pa v sporu ni uspel.

Odločitev o stroških je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 352/2009