<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 277/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.277.2013

Evidenčna številka:VDS0010804
Datum odločbe:23.05.2013
Senat:Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Samo Puppis (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo razlike plače - predsednik uprave - pogodba o delu - konkurenčna prepoved - konkurenčna klavzula - odpravnina - nadomestilo - dolžnost izpolnitve obveznosti - obračun davka in prispevkov

Jedro

V delovnem pravu je uveljavljen sistem določitve bruto višine prejemkov iz delovnega razmerja (razen če je v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno drugače), od katerih je dolžan delodajalec obračunati in odmeriti predpisane dajatve, delavcu pa po tem odvodu izplačati (ustrezno nižji) neto znesek iz naslova teh prejemkov. Iz pogodbe o delu ne izhaja, da bi bila dolžna tožena stranka tožniku za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačati znesek v višini 75 % povprečja treh bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem funkcije, zato je potrebno od pripadajoče dogovorjene odpravnine (odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule) skladno z določbami ZDoh-2 oziroma ZPSV odvesti predpisane dajatve.

Pogodba o delu je bila sklenjena za mandatno dobo 5 let (za navedeno obdobje je bil tožnik imenovan za predsednika uprave tožene stranke), ta pogodba je prenehala z iztekom časa, ki je bil med strankama dogovorjen, zato je način prenehanja te pogodbe o delu v konkretnem primeru primerljiv prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sporazumu strank, kar pomeni, da konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena v nasprotju z določbami ZDR.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, obračunanega od zneska 31.950,00 za obdobje od 18. 5. 2010 do 17. 5. 2011) v zvezi z I. točko izreka tako, da se I. točka izreka na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 31.950,00 EUR bruto, od njega odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo“.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati znesek 31.950,00 EUR bruto, od njega odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.950,00 EUR za čas od 18. 5. 2010 do 17. 5. 2011 in za izplačilo zneska 31.950,00 EUR s pp v bruto višini, za plačilo zneska 19.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 dalje do plačila in za plačilo zneska 70.148,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 dalje do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.353,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov predmetnega pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da mu pripada nadomestilo oziroma odpravnina zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v bruto znesku, saj v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je potrebno od dogovorjenega zneska nadomestila oziroma odpravnine odvesti davke in prispevke. To pa pomeni, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo neto zneska v višini 31.950,00 EUR in da plačilo davkov in prispevkov bremeni toženo stranko. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s členom 39/2 ZDR, ki kot minimalno višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določa 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Glede na tožnikovo plačo je bilo dogovorjeno nadomestilo nižje od zakonsko določenega, zato je napačna odločitev sodišče prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku izplačati znesek nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, dogovorjen v pogodbi in zmanjšan za predpisane davke in prispevke. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je to nadomestilo zapadlo v plačilo šele po poteku celotnega 12-mesečnega obdobja. Takšna odločitev je v nasprotju z določbami ZDR. Delodajalec je namreč dolžan delavcu izplačevati mesečno nadomestilo plače. Ne glede na to, da je bilo v konkretnem primeru nadomestilo dogovorjeno kot enkratni znesek, njegova zapadlost ne more biti vezana na iztek celotnega obdobja, temveč na pričetek teka obdobja, v okviru katerega je bil tožnik dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo. Ker pogodba o zaposlitvi med strankama tega individualnega delovnega spora ni bila nikoli spremenjena, je tožnik upravičen do plače, ki je bila s to pogodbo o zaposlitvi dogovorjena. Tožniku plače tudi ni znižal nadzorni svet tožene stranke skladno z določbo 2. odstavka 270. člena ZGD-1. Sama seznanitev nadzornega sveta z znižano plačo tožnika ne more imeti pravnih učinkov. Znižanje plače za 10 % je bilo začasne narave, saj je bil namen tega znižanja, da se plače kasneje izplača v celoti. Tožnik ob sprejemu sklepa o znižanju plače ni imel namena, da si trajno oziroma nepreklicno zniža plačo. Tudi ostali delavci po individualnih pogodbah so zoper toženo stranko sprožili sodne postopke, v katerih uveljavljajo plačilo celotne nezmanjšane plače, kar je tožnik pojasnil tudi na zaslišanju (I Pd 57/2012, I Pd 1026/2011). Tožniku pripada tudi plačilo nagrade za poslovno uspešnost, saj je sodišče prve stopnje določbo 5. člena Pravilnika o nagrajevanju uprave interpretiralo povsem napačno. Nadzorni svet tožene stranke po členu 5/1 omenjenega pravilnika ni imel diskrecijske pravice povečati ali zmanjšati nagrado za poslovno uspešnost. Nadzorni svet nesporno ni postopal po določilu, ki mu daje diskrecijsko pravico. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bil v konkretnem primeru izpolnjen pogoj posebne oziroma nepričakovane značilnosti poslovnega okolja, oziroma v samem postopku tožena stranka v zvezi s tem ni podala nobenih konkretiziranih trditev. Poglavitni kriterij nagrajevanja poslovne uspešnosti je doseganje poslovnih ciljev, skupina A. pa je v poslovnem letu 2009 končala s 35 % preseganjem potrjenega plana. Skladno s tem je uprava predlagala nagrado v višini 4,94 plače, nadzorni svet pa je to nagrado nerazumno znižal na 1,94 plače. Tožnik je postavljene cilje dosegel oziroma jih bistveno presegel, zato je upravičen do vtoževane nagrade za poslovno uspešnost.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v višini 31.950,00 EUR bruto v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je bila konkurenčna klavzula med tožnikom in toženo stranko dogovorjena v 24. členu pogodbe o delu (oziroma pogodbe o zaposlitvi). Ker konkurenčna klavzula ni navedena v 72. členu ZDR, veljajo zanje ostale določbe ZDR (člen 7/2 ZDR, člen 38 ZDR, člen 39 ZDR). Ker je pogodba o zaposlitvi prenehala s potekom časa, tožnik do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni upravičen, saj ni šlo za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa člen 38/2 ZDR. Tožnik do vtoževanega nadomestila ni upravičen tudi zato, ker ga je tožena stranka z dopisom z dne 1. 6. 2010 obvestila, da od njega ne bo zahtevala spoštovanja konkurenčne klavzule.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ki ga je nasprotna stranka s pritožbo napadala.

Pritožba tožnika je delo utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo, tožena stranka pa jih sploh ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zneska nadomestila iz naslova spoštovanja konkurenčne klavzule).

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika imenoval za predsednika uprave družbe za mandatno dobo 5 let, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o delu predsednika uprave družbe (v nadaljevanju pogodba o delu – A1) z dvema aneksoma (A2, A3) in da je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za določen čas (za čas trajanja mandata). V tej pogodbi o delu je imel tožnik med drugim dogovorjeno konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo (člen 23 in člen 24 pogodbe o delu), s pravico do odpravnine v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule, mesečno bruto plačo v znesku 14.200,00 EUR (12. člen pogodbe o delu, spremenjene z aneksom z dne 12. 3. 2008) in variabilni prejemek (člen 13, 14 in 15 pogodbe o delu, člen 2 aneksa z dne 4. 7. 2006). Po prenehanju veljavnosti pogodbe o delu je tožnik vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu, s katero je od tožene stranke zahteval izplačilo odpravnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v znesku 31.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 dalje do plačila, izplačilo premalo izplačane plače za obdobje od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009 v skupnem znesku 19.880,00 EUR (v navedenem obdobju je prejel 10 % nižjo plačo od plače, ki je bila dogovorjena z aneksom k pogodbi o delu) in izplačilo nagrade za poslovno uspešnost za leto 2009 (variabilni prejemek) po pogodbi o delu v znesku 70.148,00 EUR. Tožnik je od vtoževane razlike v plači in vtoževanega variabilnega prejemka (nagrade za poslovno uspešnost za leto 2009) zahteval zakonske zamudne obresti od 2. 6. 2010 dalje do plačila (to je od 16. dne od dneva, ko je tožena stranka prejela njegov zahtevek za izplačilo navedenih zneskov s postavljenim 15 dnevnim rokom za izplačilo teh zneskov – B11).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je delno utemeljen le zahtevek tožnika za izplačilo dogovorjene odpravnine (po svoji naravi gre pravzaprav za nadomestilo) za spoštovanje konkurenčne klavzule. V tem delu je tožniku prisodilo neto znesek te odpravnine od pripadajočega bruto zneska v višini 31.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2011 dalje (od izteka enoletnega roka iz 24. člena pogodbe o delu), medtem ko je zavrnilo del tega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo celotnega zneska 31.950,00 EUR in na plačilo zakonskih zamudnih obresti, tudi za obdobje od 18. 5. 2010 (prvi dan po prenehanju pogodbe o delu) do 17. 5. 2011 (zadnji dan roka, v katerem je bil tožnik dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo). Preostala dva tožbenega zahtevka je zavrnilo v celoti, ker je ugotovilo, da za presojo vtoževanih zneskov ni podane pravne podlage.

Pritožbeno sodišče praktično v celoti (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane odpravnine za spoštovanje konkurenčne klavzule) soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju se sklicuje nanje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe, ki sta jih podali v svoji pritožbi stranki tega individualnega delovnega spora.

- Glede odpravnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule:

Tožnik je imel v 2. odstavku 24. člena pogodbe o delu dogovorjeno odpravnino za primer spoštovanja konkurenčne klavzule v višini 75 % bruto plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem funkcije. Ob ugotovitvi, da je tožnik določbo 24. člena pogodbe o delu spoštoval in da je bil v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem mandata upravičen do skupne bruto plače 42.600,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da znaša znesek, dogovorjen v 2. odstavku 24. pogodbe o delu, 31.950,00 EUR. Ob tem je pravilno upoštevalo dejstvo, da je potrebno od pripadajoče dogovorjene odpravnine skladno z določbami Zakona o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oziroma Zakona o prispevkih za socialno varnosti (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) odvesti predpisane dajatve. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati celotno odpravnino v višini 31.950,00 EUR in na ta znesek obračunati predpisane davke in prispevke ter jih odvesti pristojnim institucijam oziroma zavodom. V delovnem pravu je uveljavljen sistem določitve bruto višine prejemkov iz delovnega razmerja (razen če je v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno drugače), od katerih je dolžan delodajalec obračunati in odmeriti predpisane dajatve, delavcu pa po tem odvodu izplačati (ustrezno nižji) neto znesek iz naslova teh prejemkov. Iz 24. člena pogodbe o delu ne izhaja, da bi bila dolžna tožena stranka tožniku za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačati znesek v višini 75 % povprečja treh bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem funkcije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodbene določbe, da tožniku pripada odpravnina v omenjeni višini, ni mogoče razlagati tako, da je tožnik upravičen do izplačila celotnega zneska dogovorjene odpravnine (podobno tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. VIII Ips 526/2008). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bilo tudi v 10. členu pogodbe o delu med drugim dogovorjeno, da pripada tožniku bruto plača, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil tožnik upravičen tudi do izplačila celotne bruto plače. Glede na navedeno je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena. Z oziroma na to, da je tožnik v zahtevi vtoževal tudi izplačilo zakonskih zamudnih obresti od celotnega pripadajočega bruto zneska odpravnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike v odpravnini med bruto pripadajočim zneskom odpravnine in neto zneskom odpravnine, ki mu ga je tožena stranka dolžna izplačati. Te razlike namreč tožena stranka ne dolguje tožniku, temveč pristojnim institucijam, zato tožnik do zakonskih zamudnih obresti od te razlike ni upravičen.

Z ozirom na to, da je bila pogodba o delu sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je izrecno dopuščal možnost drugačnega dogovora tudi glede plačila za delo (torej glede plače), na višino bruto plače tožnika pa je bila neposredno vezana tudi odpravnina za spoštovanje konkurenčne klavzule, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s členom 39/2 ZDR. Citirana določba govori o mesečnem denarnem nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini najmanj 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je bil z ozirom na 72. člen ZDR, (ki je dopuščal drugačen dogovor med tožnikom in toženo stranko tudi o plači – na plačo pa je bila vezana tudi odpravnina – 2. odstavek 24. člena pogodbe o delu) med tožnikom in toženo stranko možen tudi dogovor o izplačilu odpravnine za spoštovanje konkurenčne klavzule v enkratnem letnem znesku. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da se je tožnik šele v pritožbenem postopku pričel sklicevati na člen 39/2 ZDR in to le v zvezi z argumentacijo svojih trditev, da ima pravico do izplačila (in ne le do obračuna) odpravnine v višini 75 % zadnjih treh bruto plač pred prenehanjem funkcije. Tožnik torej svoje zahteve iz naslova izplačila odpravnine za spoštovanje konkurenčne klavzule ni utemeljeval s tem, da bi bila določba 2. odstavka 24. člena pogodbe o delu v nasprotju s členom 39/2 ZDR, prav nasprotno, iz njegovih navedb (npr. V. točka pripravljalne vloge z dne 8. 11. 2010), izhaja, da je bila lahko predmet drugačnega dogovora (na podlagi 72. člena ZDR) tudi višina in način obračuna ter izplačilo odpravnine (nadomestila) za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku dogovorjena odpravnina ne pripada, ker mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na enega od načinov, določenih v členu 38/2 ZDR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pogodba o delu sklenjena za mandatno dobo 5 let (za navedeno obdobje je bil tožnik imenovan za predsednika uprave tožene stranke), da je ta pogodba prenehala z iztekom časa, ki je bil med strankama dogovorjen, zato je po stališču pritožbenega sodišča način prenehanja te pogodbe o delu v konkretnem primeru primerljiv prenehanju pogodbe o zaposlitvi po sporazumu strank. To pa pomeni, da konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena v nasprotju z določbami ZDR, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dopis tožene stranke z dne 1. 6. 2010 (B12), s katerim je ta odgovorila na tožnikov zahtevek z dne 17. 5. 2010 (B11), nima značilnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, ki ga opredeljuje člen 40/1 ZDR. Ker dogovor o sporazumnem prenehanju konkurenčne klavzule med tožnikom in toženo stranko torej ni bil sklenjen, sta bili obe stranki dolžni spoštovati ta dogovor o konkurenčni klavzuli z vsemi dogovorjenimi posledicami (tožnik tako, da je spoštoval dogovorjene omejitve, tožena stranka pa tako, da mu je bila dolžna izplačati dogovorjeno odpravnino oziroma nadomestilo).

Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je utemeljena tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto odpravnine, za obdobje od 18. 5. 2010 do 17. 5. 2011. Glede na to, da je bila med strankama dogovorjena odpravnina za spoštovanje konkurenčne klavzule v enkratnem znesku, pri čemer iz pogodbe o delu ne izhaja, kdaj bi bila dolžna tožena stranka tožniku dogovorjeni znesek izplačati, je po stališču pritožbenega sodišča tožnik pridobil pravico do izplačila te odpravnine takoj po prenehanju veljavnosti pogodbe o delu in ne šele po poteku roka, v katerem je bil zavezan spoštovati konkurenčno klavzulo. Nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule je namenjeno (vsaj delnemu kritju) izpada zaslužka, ki ga utrpi delavec zaradi spoštovanje te klavzule. Primarni namen nadomestila je v tem, da se delavcu zagotovi ohranitev življenjskega standarda, ki bi ga imel, če mu konkurenčne klavzule ne bi bilo treba spoštovati, ta namen pa je bil v konkretnem primeru dosegljiv le tako, da bi tožena stranka tožniku izplačala enkratni dogovorjeni znesek odpravnine že ob prenehanju veljavnosti pogodbe o delu oziroma ob pričetku tega roka v katerem je tožnik moral klavzulo spoštovati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zneska odpravnine spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od omenjenega zneska izplačati zakonske zamudne obresti tudi za obdobje od 18. 5. 2010 do 17. 5. 2011 (5. alinea člena 358 ZPP).

- Glede razlike v plači za obdobje od 1. 11. 2008 do 31. 12. 2009:

Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je do 10 % znižanja tožnikove plače v spornem obdobju prišlo na podlagi sklepa uprave z dne 25. 11. 2008 (B1) o tem, da se zniža plača vsem zaposlenim z individualnimi pogodbami in upravi tožene stranke za 10 % s 1. 11. 2008. Razlog za to znižanje je bil v slabem poslovanju tožene stranke v obdobju prvih 10 mesecev leta 2008, kar je bilo posledica velikih izgub dveh hčerinskih družb tožene stranke. Ta sklep je uprava tožene stranke (njen predsednik je bil tožnik) sprejela soglasno, o tem znižanju pa je bil s strani uprave na seji v novembru 2008 seznanjen tudi nadzorni svet tožene stranke (izpovedba tedanjega predsednika nadzornega sveta tožene stranke). Nadzorni svet je s takšno odločitvijo uprave soglašal. Iz zapisnika nadzornega sveta z dne 25. 3. 2009 izhaja, da je bil nadzorni svet tožene stranke z znižanjem plače seznanjen tudi na tej seji (B2). Zaradi slabega trenda poslovanja, ki se je nadaljeval tudi v letu 2009, je tožena stranka poleg znižanja plač pristopila k racionalizaciji stroškov dela tudi z odpuščanjem delavcev, v maju 2009 pa je sprejela tudi alternativni (krizni) plan, s katerim je bil prvotni plan prepolovljen za 1,2 milijona EUR (B10, B2). Ker je torej uprava tožene stranke sama sprejela sklep, na podlagi katerega si je znižala plačo za 10 %, ker je iz dokaznega postopka razvidno, da je na podlagi tega sklepa dejansko prišlo tudi do znižanja tožnikove plače za 10 %, po stališču pritožbenega sodišča ni bistvenega pomena za odločitev dejstvo, da nikoli ni prišlo do pisne spremembe pogodbe o delu v določbi, ki se je nanašala na višino tožnikove plače. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je do znižanja plače dejansko prišlo ob soglasju volj tožnika (sklep uprave o znižanju plače so člani soglasno podprli) in tožene stranke. Glede na to, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je s tem znižanjem soglašal tudi nadzorni svet tožene stranke, prav tako ni odločilnega pomena dejstvo, da nadzorni svet tožene stranke o znižanju tožnikove plače ni sprejel še posebnega sklepa po členu 270/2 Zakona o gospodarskih družba (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bila uprava tožene stranke z ozirom na svoje zakonske pristojnosti (člen 266. ZGD-1) tudi odredbodajalec podrejenim službam (torej tudi službi, ki je bila zadolžena za obračun in izplačilo plač). S sprejetjem sklepa o znižanju plače za 10 % je dejansko nastopila situacija, primerljiva z odpustom dolga, kot ga opredeljuje 319. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Potrebno je zaključiti, da se je uprava tožene stranke z omenjenim sklepom odpovedala terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga, s čimer je soglašal tudi nadzorni svet tožene stranke (podobno tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 5/2005 in VIII Ips 414/2009). Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu zato, ker ni prišlo do pisne spremembe pogodbe o delu oziroma ker nadzorni svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa po členu 270/2 ZGD-1. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za zadržanje izplačila dela plače, saj izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Iz sklepa uprave z dne 25. 11. 2008 (B1) izhaja, da je šlo za 10 % znižanje plače in ne zadržanje izplačila 10 % zneska plače, poleg tega pa je tudi iz tožnikove izpovedbe (narok za glavno obravnavo 7. 11. 2012) razbrati, da je šlo za začasno znižanje plače za 10 %, kar sta potrdila v svojih izpovedbah tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A.A.. Te ugotovitve ne more spremeniti niti tožnikova kasnejša aktivnost, ko je toženi stranki predlagal izplačilo polne plače (A7), pri čemer tega predloga tožena stranka niti ni sprejela (izpovedba tožnika in priče A.A.).

- Glede variabilnega prejemka (prejemka iz naslova nagrade za poslovno uspešnost) za leto 2009:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka tožnika, ker je ugotovilo, da je bila tožniku priznana nagrada za poslovno uspešnost za poslovno leto 2009 v višini 1,94 plače (obračunana v bruto znesku 31.983,23 EUR in izplačana v neto znesku 13.680,68 EUR po predhodnem odvodu davkov in prispevkov) in da tožnik do razlike v nagradi do polne višine (4,94 plače) ni bil upravičen. Nadzorni svet tožene stranke je namreč lahko to nagrado, katere višino je sicer predlagala uprava tožene stranke sama v informativnem izračunu (A12), na podlagi 5. člena Pravilnika o nagrajevanju uprave (A6) zmanjšal za največ 3 enote. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v pogodbi o delu (in aneksu z dne 4. 7. 2006) dogovorjen tudi variabilni prejemek iz naslova uspešnosti poslovanja tožene stranke, ob pogojih in kriterijih iz te pogodbe in aneksa ter Pravilnika o nagrajevanju uprave (A8). Že omenjeni 5. člen citiranega pravilnika je določal, da lahko v primeru posebnih oziroma nepričakovanih značilnosti poslovnega okolja, ki so pomembno vplivale na doseganje poslovnih rezultatov v opazovanem poslovnem letu, nadzorni svet mnogokratnik za določitev nagrade, odmerjene na podlagi posebej določenih kriterijev, poveča ali zmanjša za največ 3 enote (po 4. členu pravilnika je enota izplačila predstavljala povprečno mesečno plačo člana uprave v polletnem obdobju oziroma v celem letu). Po 2. odstavku tega člena pravilnika pa je imel nadzorni svet v upravičenih, posebej utemeljenih primerih pravico, da določi nagrado upravi na podlagi diskrecijske pravice, upoštevaje določila o višini iz statuta in tega pravilnika.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je slabo finančne stanje pri toženi stranki pričelo v letu 2008 in se nadaljevalo v letu 2009, da je v tem obdobju prišlo do večjega odpuščanja delavcev, da je prišlo zaradi slabe finančne situacije tudi do znižanja plač uprave in delavcev po individualnih pogodbah in da prvotno zastavljeni plan za leto 2009 (ki je bil sprejet konec leta 2008) ni bil dosežen. Zato je bilo potrebno pri toženi stranki sprejeti rebalans plana oziroma sprejeti alternativni, krizni plan, ki je planirani dobiček tožene stranke razpolovil (od 2,4 milijona EUR na 1,2 milijona EUR). Vse naštete okoliščine, so tudi po stališču pritožbenega sodišča nudile nadzornemu svetu tožene stranke podlago, da je v skladu s 5. členom pravilnika nagrado upravi zmanjšal za 3 enote, kar je bilo še v okviru dopustnega zmanjšanja po citiranem členu tega akta.

Dejstvo (ki ga sicer tožnik navaja tudi v pritožbi), da je tožena stranka plan za leto 2009 izpolnila (oziroma ga celo presegla), po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka. Izpolnjen oziroma presežen je bil namreč tako imenovani krizni plan, ki je bil sprejet zaradi slabega finančnega stanja pri toženi stranki, kar pa ne spremeni ugotovitve, da je tožena stranka v letu 2009 poslovala slabše od prvotno načrtovanega plana. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnik del nagrade iz naslova uspešnosti poslovanja v letu 2009 tudi prejel (iz izpovedbe takratnega predsednika nadzornega sveta izhaja, da je bil tožnik do določenega dela nagrade upravičen, glede na ekonomsko situacijo in slabo poslovanje tožene stranke pa ni bil upravičen do celotne predlagane nagrade), upoštevaje tudi dejstvo sprejetega kriznega plana in slabe ekonomske situacije pri toženi stranki, odpuščanje delavcev in zniževanje plač oziroma stroškov dela. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so navedene okoliščine posledica posebnih (neugodnih) značilnosti poslovnega okolja, v katerem je delovala tožena stranka in ki je vplivalo tudi na doseganje poslovnih rezultatov v letu 2009 (kar sicer izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo znižanje nagrade uprave tudi v diskrecijski pravici nadzornega sveta tožene stranke (kar izrecno določa 2. odstavek 5. člena Pravilnika o nagrajevanju uprave) in kar napada tožnik v pritožbi, na odločitev o tem, da ta del njegovega tožbenega zahteva ni utemeljen, nima bistvenega vpliva. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bile namreč podane okoliščine, na podlagi katerih je lahko prišlo do znižanja nagrade za poslovno uspešnost za leto 2009 že na podlagi 1. odstavka 5. člena Pravilnika o nagrajevanju uprave.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe obeh strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njunih pritožb niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker razen glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti od neto odpravnine za spoštovanje konkurenčne klavzule za obdobje od 18. 5. 2010 do 17. 5. 2011 niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnika zavrniti, pritožbo tožene stranke pa zavrniti v celoti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se zaradi odločitve o delni spremembi teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene neto odpravnine uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni spremenil, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbi obeh strank, ki sta se nanašali na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. oziroma 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, tožena stranka pa s pritožbo sploh ni uspela, odgovora na pritožbo pa tudi nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

OZ člen 9. ZDR člen 38, 38/2, 39, 39/2, 72.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4ODA3