<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1576/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1576.2014

Evidenčna številka:VDS0013527
Datum odločbe:08.01.2015
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - konkurenčna klavzula - nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo

Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zato je upravičen do odpravnine iz tega naslova.

ZDR-1 v drugem odstavku 40. člena določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje 2 let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga, ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca. Med temi primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zato v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga delavca ne veže konkurenčna klavzula in zato ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine obračuna 216,81 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo zneska 2.385,00 EUR iz naslova odpravnine in za plačilo razlike med bruto in neto zneskom od prisojenih 216,81 EUR (drugi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 4.336,63 EUR iz naslova odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 409,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kakšni sta pravna in dejanska podlaga za takšno odločitev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil niti krivdni niti neuspešno opravljeno poskusno delo, temveč je šlo za razlog nesposobnosti, zato je tožnik upravičen do odpravnine. Sodišče prve stopnje je v sodbi očitno dalo prav tožniku, pri tem pa mu je dosodilo nesramno majhen znesek odpravnine. Tožnik vztraja pri izplačilu prvotno zahtevane odpravnine, do katere je po zakonu upravičen. Tožnik nikakor ne more razumeti odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnik je po zaslugi toženca ostal brez dela, zaradi poškodbe, ki mu je nastala v delovnem času, pa se tudi ne more zaposliti in pridobiti sredstev za življenje. Tožnikovo vozilo je bilo parkirano na parkirišču A. nasproti podjetja tožene stranke, bila je tema in tožnik je bil po napornem delu utrujen. V trenutku, ko se je tožnik poškodoval, je bilo vozilo še prižgano, on pa je takoj poslal SMS v službo. To dejstvo je razvidno tudi iz tahografa, ki naj ga sodišče pregleda in ugotovi objektivno odgovornost delodajalca za poškodbe pri delu. Nepravično je, da je sodišče tožniku sicer priznalo pravico do odpravnine, da pa mu je dosodilo žaljivo nizek znesek in da je plačilo stroškov toženca naložilo njemu, čeprav tožnik nima sredstev in je zato upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu dosodi še preostali del odpravnine ter tožencu naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožnika in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kakšni sta pravna in dejanska podlaga za odločitev, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sta navedeni tako dejanska kot pravna podlaga zaradi katere je sodišče prve stopnje del tožnikovega zahtevka zavrnilo. Očitno je, da se tožnik s takšno odločitvijo ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja neutemeljeno. Okoliščine v zvezi s tožnikovo poškodbo, ki jih tožnik navaja v pritožbi, sploh niso relevantna dejstva v tem sporu. Tožnik je s pritožbo zahteval plačilo odpravnine na podlagi določbe 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ter plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Glede na takšna zahtevka je povsem nepomembno, ali se je tožnik poškodoval pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o vtoževanih terjatvah, ta dejstva pa so predvsem naslednja:

- tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela;

- tožnik je bil pri tožencu zaposlen 1 leto in 8 mesecev;

- tožnik je kot višino povprečne mesečne plače v treh mesecih pred odpovedjo navedel znesek 1.084,05 EUR, toženec pa temu ni ugovarjal.

Brez vsake podlage so pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi tožniku v resnici odpovedana iz razloga nesposobnosti. Tožnik odpovedi ni izpodbijal. V odpovedi je povsem jasno navedeno, da je podana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sicer pa tudi ni razumljivo, kaj tožnik s to navedbo sploh želi doseči. Delavcu pripada enaka odpravnina tako v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti kot v primeru redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odpravnino v višini ene petine osnove, ki jo predstavlja tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbo 7. odstavka 125. člena ZDR-1. Ta določa, da je delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Koliko znaša odpravnina v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pa je določeno v 108. členu ZDR-1. Tako je v prvi alineji drugega odstavka 108. člena ZDR-1 določeno, da delavcu pripada odpravnina v višini ene petine osnove, ki jo predstavlja njegova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, če je pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto do 10 let in sicer za vsako leto zaposlitve. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen le eno leto in 8 mesecev je upravičen le do ene petine te osnove in ne do 12 petin, kot si to določbo povsem zmotno tolmači tožnik.

Tožnik se pritožuje zoper celotni zavrnilni del izpodbijane sodbe, kar pomeni, da se pritožuje tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v višini 4.336,63 EUR. Tožnik v pritožbi z ničemer ne utemeljuje, zakaj naj bi bila ta odločitev zmotna, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilno sklicevalo na vsebino drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Ta določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje 2 let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga, ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca. Med navedenimi primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, kar pomeni, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga delavca ne veže konkurenčna klavzula in zato tudi ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Podlage za vtoževano denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule pa ne daje niti pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora. V tretjem odstavku 22. člena te pogodbe je namreč določeno, da konkurenčna klavzula tožnika zavezuje eno leto po prenehanju delovnega razmerja le v primeru, da mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, zato niti na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni upravičen do vtoževanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev temelji na načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP. Tožnik je uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, zato je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mora tožencu povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. V skladu z navedeno določbo sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški toženca so odmerjeni v skladu z veljavno tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti toženec, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.


Zveza:

ZDR-1 člen 40, 40/2, 108, 108/2, 108/2-1, 125, 125/7.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTk3