Sodba II Ips 768/94

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napak volje ni bilo, za uveljavljanje čezmernega prikrajšanja pa je pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel enoletni rok po drugem odstavku 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da iz razlogov, ki jih zatrjuje toženec, pogodba ni nična ampak izpodbojna. Prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe pa je pred vložitvijo nasprotne tožbe že potekel (prvi odstavek 117. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu F. R., da plača tožniku A. K. tolarsko protivrednost zneska 2.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in da mu povrne pravdne stroške v znesku 44.830,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika A. K. zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek F. R. na ugotovitev, da je kupna pogodba med strankama nična in neveljavna ter da mora A. K. plačati tolarsko protivrednost zneska 1.000 DEM. Pritožbo toženca F. R. je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec F. R. je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek A. K. zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku F. R., oziroma da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da se tožnik ni zavedal, da podpisuje pogodbo. Mislil je, da podpisuje potrdilo o plačilu škode, ki jo je povzročil njegov sin. Volji pravdnih strank sta se tako razhajali. Tožnik mu je pogodbo podtaknil in mu ni izročil nobenih listin, potrebnih za prenos lastništva. V navedbah je nakazal ničnost pogodbe, o njej pa sodbi nimata razlogov. Poudarja, da je toženec ravnal v nasprotju z moralnimi načeli. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče ni preverjalo, koliko znaša škoda na motorju in ker sodbi nimata obrazložitve glede zavrnilnega dela zahtevka po 2. točki iz nasprotne tožbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog iz 13. točke drugega odstavka istega člena ni podan. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh dejstvih, ki so za odločitev o tožbi in nasprotni tožbi bistvena. Glede na medsebojno povezavo obeh zahtevkov iz nasprotne tožbe razlogi sodb niso pomanjkljivi, če v njih ni posebnih razlogov o zavrnitvi zahtevka v točki 2., ki je posledica uveljavljanega zahtevka pod točko 1. Razlogi o zavrnitvi tega zahtevka pa so dovolj izčrpni.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa sta sodišči pri odločanju tudi pravilno uporabili materialno pravo. Svoj zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev ničnosti in neveljavnosti kupne pogodbe je toženec obrazložil z napakami volje, t.j. bistveno zmoto, prevaro in grožnjo, skliceval pa se je tudi na čezmerno prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napak volje ni bilo, za uveljavljanje čezmernega prikrajšanja pa je pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel enoletni rok po drugem odstavku 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da iz razlogov, ki jih zatrjuje toženec, pogodba ni nična ampak izpodbojna. Prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe pa je pred vložitvijo nasprotne tožbe že potekel (prvi odstavek 117. člena ZOR). Sicer pa se je tudi sodišče druge stopnje strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niso podane napake volje po 60. členu in 61. členu ZOR.

Revizijsko sodišče proti omenjenim stališčem sodišč prve in druge stopnje nima pomislekov. Ker je bila tako med strankama sklenjena veljavna kupna pogodbe, je bilo tožnikovemu zahtevku na izpolnitev pogodbe (plačilo tolarske protivrednosti 2.000 DEM) pravilno ugodeno. Iz teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Toženec nosi svoje stroške revizije, ker z njo ni uspel, tožnik pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 343/94
• VSL sodba II Cp 2413/2013
• Sodba II Ips 25/96