VSL sodba in sklep II Cp 1194/2010

Jedro

Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne kažejo na prevaro ali zmoto. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi.

Izpodbijana sodba se v točki B/1 spremeni tako, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Menjalna pogodba med tožečo stranko in toženima strankama z dne 26.5.2005 se razveljavi“.

V točki B/2 se sodba spremeni tako, da Občina R. in M. V. krijeta vsak svoje pravdne stroške.

3. V točki C) se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek J.V. za povračilo pravdnih stroškov zavrne.

4. Pod točko A/2 se sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„M.V., EMŠO..., Č., B. je dolžan na lastne stroške v roku 15 dni tožeči stranki izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo na parc. št. X1 – dvorišče 88 m2, vl. št. ... k.o. B. možna vknjižba lastninska pravice za pravno osebo Občina R., G. 19, R., matična št. do celote, sicer bo listino nadomestila ta sodba“.

5. Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi (A/1 in A/3).

6. Občina R. sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je o stvari drugič odločalo. S sklepom je zavrglo modifikacijo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi 22.9.2009.

Ko je odločalo o tožbenem zahtevku po tožbi, je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bila 26.5.2005 sklenjena menjalna pogodba z besedilom, ki ga je zapisalo v izreku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od M.V. izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. X1, k.o. B. Zavrglo je tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji J.V. izstavi ustrezno listino, s katero bo dovolil vknjižbo izbrisa brezplačnega stanovanja na parc. št. X1, k.o. B., zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in razveljavilo menjalno pogodbo med tožečo stranko in tožencema z dne 26.5.2005. Hkrati je Občini R. naložilo, da mora M.V. povrniti 1.867,24 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh.

Posebej je še odločilo, da mora tožeča stranka Občina R. povrniti tožencu J. V. 605,88 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka Občina R. in predlaga spremembo sodbe in sklepa. V zvezi s sklepom ne navaja razlogov, zakaj naj bi bil sklep napačen. V zvezi s sodbo navaja, da bi sodišče moralo opraviti ogled, da bi si tako lahko predstavljalo stanje v naravi. Stranke so z menjalno pogodbo hotele rešiti premoženjskopravno zadevo. Del stanovanjske hiše M.V. še vedno stoji na parc. št. X2, k.o. B., ki je javno dobro. Sodišče je navedlo, da je pogodba sklenjena. Nevzdržno je stališče, da gre za pomanjkanje pravovarstvenega interesa, saj je tožbo v delu zoper J.V. umaknila. Sodišče je po nepotrebnem zavrnilo ta del zahtevka in J.V. prisodilo stroške. Njegov odvetnik se obravnave ni udeležil. Odločitev o stroških je napačna. Tudi ni šlo za bistveno zmoto ali prevaro, saj je o menjavi sklepal občinski svet. Ustnih pogodb glede prometa oz. prenosa nepremičnin pravni red ne pozna. Sodišče zmotno verjame J.V. brez dokazil. Občina javnega dobra ne more podarjati. Problem je bil reševan na pobudo tožencev. Ni šlo niti za prevaro niti za zmoto, saj je občina le pristopila k reševanju zadeve tožencev.

Pritožba je delno utemeljena.

Kolikor gre za odločitev v sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo modifikacijo tožbenega zahtevka, pritožba ne navaja razlogov. Preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal nepravilnosti. V tem delu je zato sodišče druge stopnje odločitev potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Kolikor gre za odločitev po tožbi Občine R., se sodišče druge stopnje povsem strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka, s katerim zahteva ugotovitev, da je bila 26.5.2005 sklenjena menjalna pogodba. O tem namreč med strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu tožbo pravilno zavrglo. Pravilno je tudi odločitev o tem, da se zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrže tudi tožba v delu, s katero tožeča stranka uveljavlja zoper J.V. izstavitev zemljiškoknjižne listine, kajti J.V. je obveznost že izpolnil.

Gornji odločitvi sta tako pravilni iz razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo potrdilo po 353. členu ZPP.

Odločitev o tem, da se razveljavi menjalna pogodba z dne 26.5.2005, pa je materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti, kajti o zmoti ali prevari ni mogoče govoriti glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je bil M. V. v bistveni zmoti (1. odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika – OZ), ker bi pogodbe ne podpisal, če bi vedel, da je občina parcelo že enkrat zamenjala. Če bi vedel za „papir“ v prilogi A13, bi pogodbe ne podpisal.

Ta ugotovitev pa ni podlaga za to, da bi se ugotovila zmota M. V.. „Papir“, o katerem govori sodba, priloga A13, je sklep Občinskega sveta z dne 27.1.2005. V menjalni pogodbi se ugotavlja, da je pogodba sklenjena v skladu z navedenim sklepom (točka IV. menjalne pogodbe), zato je neupoštevno sklicevanje M.V. na to, da za ta sklep ni vedel. Kaže morda na pomanjkanje njegove skrbnosti, ki bi jo moral pokazati ob podpisu pogodbe. Dolžan bi se bil pozanimati, kaj ta sklep pomeni oz. vsebuje. Če se ni, se ne more sklicevati na zmoto, kajti ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (2. odstavek 46. člena OZ). Enako velja glede J.V.

Tudi o prevari po 1. odstavku 49. člena OZ ni mogoče govoriti. Ni videti, kakšen interes naj bi občina sploh imela, da bi prevarala tako M.V. kot J.V., saj je šlo za menjalno pogodbo, ki je bila vsaj toliko v interesu obeh tožnikov kot v interesu občine. M.V. bi na podlagi pogodbe uredil zemljiškoknjižno stanje in v last dobil zemljišče, na katerem stoji del njegove hiše. Očitno je po podpisu pogodbe prišel do prepričanja, da je občini dal preveč zemljišča, poleg tistega, kar je pred leti dal njegov oče. Vendar tu ni mogoče govoriti o prevari. Ali je res zastarano in ali mu hišo res lahko podrejo, bi se lahko pozanimal pri nevtralni instituciji. Četudi so mu predstavniki občine tako govorili, to ne predstavlja prevare. Izkustveno je mogoče sklepati, da so si predstavniki občine pravno ureditev situacije res tako predstavljali, saj kot rečeno, gre tu predvsem za pomanjkanje razumnega razloga za to, da bi občina varala svoje občane. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje občine.

Ne glede ne spredaj povedano, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nasprotna tožba nesklepčna, podatki v spisu pa tudi kažejo, da je bila, tudi če bi se jo štelo, da je sklepčna, vložena prepozno. Vendar sodišče druge stopnje to ugotavlja le obrobno glede na to, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

S podrejenim tožbenim zahtevkom M.V. in J.V. zahtevata razveljavitev izpodbojne pogodbe zaradi napak volje (94. člen OZ). Ta pravica pa preneha s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, oz. enega leta od prenehanja sile. S pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena, pa preneha v vsakem primeru (99. člen).

Tožnika M.V. in J.V. v nasprotni tožbi ne postavljata nobenih trditev o gornjih rokih, ki sta prekluzivna. Vendar pa že podatki v spisu kažejo, da je bila tožba za izpodbijanje vložena tudi prepozno. Pogodba je bila sklenjena 26.5.2005. 21.9.2006 sta vložila nasprotno tožbo, vendar se v njej nista sklicevala na zmoto v zvezi z zemljiščem, ki da ga je J.V. že enkrat dal občini, pač pa naj bi šlo za zmoto oz. prevaro v zvezi z vrednostjo nepremičnin. Že tedaj sta k tožbi tudi predložila že citirani sklep občine z dne 27.1.2005 kot prilogo A5 v spisu P 106/2006. To, da naj bi bil M.V. v zmoti glede nepremičnin tako, kot sedaj pravi, je bilo zatrjevano šele 15.1.2008 na glavni obravnavi (list. št. 29). Če sta vsaj ob vložitvi nasprotne tožbe 21.9.2006 za sklep že vedela (čeprav sta morala vedeti že prej, saj je bil v menjalni pogodbi citiran, kot je že zgoraj zapisano), je do 15.1.2008 preteklo več kot eno leto in se torej na izpodbojnost sploh ne moreta več sklicevati, sploh pa v nobenem primeru ne J.V., ki ga menjalna pogodba zadeva le v zvezi z vknjižbo izbrisa pravice brezplačnega stanovanja, kar je bilo v postopku že izvršeno.

Tako torej o zmoti oz. prevari ni mogoče govoriti. Pogodba ni izpodbojna. Celo če bi bile trditve o izpodbojnosti točne, je tožba vložena prepozno, torej po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz 1. odstavka 99. člena OZ.

Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek o tem, da se menjalna pogodba razveljavi, hkrati pa je ugodilo tožbenemu zahtevku o tem, da mora M. V. izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino (23. člen Stvarnopravnega zakonika in 1. odstavek 49. člena istega zakona). Menjalna pogodba je namreč veljavna.

Napačna je odločitev o stroških pod točko C sodbe. Pretežni del zahtevka J. V. za povračilo stroškov je bil že pravnomočno zavrnjen s sodbo P 76/2006-30 (list. št. 75). Gre za stroške z dne 8.4.2008. Na glavni obravnavi 22.9.2009 (list. št. 111) je priglasil iste stroške, poleg tega pa še odvetniške stroške z glavne obravnave 8.9.2009. J.V. torej stroški delno ne gredo zato, ker je bilo o njihovi zavrnitvi že pravnomočno odločeno. Kolikor gre za stroške naroka z dne 8.9.2009, pa je sodišče druge stopnje glede na to, da je sodbo delno spremenilo, moralo o stroških ponovno odločiti. Odločilo je tako, da vsaka stranka krije svoje stroške, ker je vsaka stranka v pravdi delno uspela (2. odstavek 154. člena ZPP). Enaka odločitev velja glede pritožbenih stroškov, ki jih mora po 2. odstavku 154. člena ZPP tožeča stranka sama kriti zato, ker je v pritožbi uspela le deloma.

Z vsemi gornjimi razlogi je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, le delno je odločitev materialnopravno napačna. Sodišče druge stopnje je sodbo spremenilo po 5. alineji 358. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 343/94
• Sodba II Ips 25/96
• Sodba II Ips 768/94