<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1307/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1307.2014

Evidenčna številka:VSL0072292
Datum odločbe:24.09.2014
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:oderuška pogodba - izpodbojnost - zmota - prevara - napake volje - prenehanje pravice - prekluzivni rok

Jedro

Tožnika, ki sta trdila, da je bila sklenitev sporne pogodbe posledica zmote, v katero ju je spravila tožena stranka z domnevno napačno cenitvijo nepremičnine, bi morala pridobiti cenitev hiše vsaj neposredno po podpisu pogodbe. Ker sta to storila šele po izteku enoletnega roka, in ne povesta, zakaj tega nista mogla narediti znotraj enoletnega subjektivnega prekluzivnega roka iz 99. člena OZ, sta prekludirana. Po izteku prekluzivnega roka pravica izpodbijati pogodbo preneha.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kot tudi podrejeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe sklenjene med prvo in drugo toženo stranko ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter tožeči stranki naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške v višini 3.346,70 EUR s pripadki, drugotoženi pa stroške v znesku 1.394,70 EUR s pripadki.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka po odvetniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. V obrazložitvi navaja, da dejansko stanje, kot ga je v 4. točki sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporno. Tožnika sta s predloženim izvedenskim mnenjem izvedenca V. dokazala, da cena, določena v prodajni pogodbi, ne ustreza resnični in pošteni tržni vrednosti nepremičnine, ampak je enaka stanju zapadlih obveznosti po leasing pogodbi, kar je znatno manj od realne vrednosti nepremičnine. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil tržno vrednost nepremičnine, ne da bi navedlo razlog za zavrnitev. Tožnika prodajne pogodbe nista mogla niti dobro prebrati, niti je odnesti na vpogled pravnemu strokovnjaku. Ogoljufana sta za najmanj 92.500,00 EUR. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izvedene dokaze napak presodilo. Ne strinja se niti z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je podredni tožbeni zahtevek zastaral. Vztraja, da sta bila tožnika z realno tržno vrednostjo nepremičnine seznanjena šele, ko sta prejela cenitveno poročilo M. V. z dne 30. 3. 2008. Tožbo pa sta nato vložila 30. 3. 2009, kar je znotraj subjektivnega roka enega leta.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da tožeča stranka kot leasingojemalec ni redno plačevala obrokov po leasing pogodbi, ki jo je sklenila z drugotoženo stranko, zato je bila leasing pogodba 13. 5. 2006 odpovedana in drugotožena stranka je začela izvršilni postopek za prodajo in izselitev tožeče stranke iz nepremičnine. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ponavlja, da je bila v podpis pogodbe prisiljena, kakšna naj bi bila ta prisila, pa tožeča stranka ne pove. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno. Izpovedbe strank in prič potrjujejo, da sta bila prav tožnika tista, ki sta našla kupca za hišo in se pred sklenitvijo posla o dokončni ceni z njim tudi pogajala. Protispisna je trditev pritožbe, da bi morala pritožnika, če ne bi podpisala sporne pogodbe, zapustiti hišo in bi bila zoper njiju vložena izvršba, saj je bil takšen postopek zoper njiju uveden že več kot eno leto pred podpisom pogodbe. S podpisom pogodbe tudi ne bi pridobila pravnega naslova za nadaljnjo uporabo nepremičnine.

6. Vse okoliščine, ki jih tožeča stranka v pritožbi navaja, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presodilo in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Ob takšni vsebini pogodbe, ki jo je tožeča stranka podpisala, ne držijo pritožbene navedbe, da je med dajatvama obeh strank očitno nesorazmerje, saj v pritožbi primerja samo znesek, ki ga je bila prvotožena stranka dolžna plačati drugotoženi, in prezre, da se je prvotožena zavezala, da bo razliko do ocenjene vrednosti nepremičnine izplačala neposredno tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožeča stranka sama našla kupca za nepremičnino (prvotoženo stranko), ker je bila mnenja, da bo tako na račun prodaje hiše več iztržila, in se zavestno odločila za sodelovanje v štiripartitni pogodbi, ker je bila prepričana, da bo na ta način izboljšala svoj finančni položaj. Štiripartitna pogodba je bila podpisana pri nepremičninski agenciji po izboru tožeče stranke, na podlagi cenitve, ki jo je pridobila nepremičninska agencija. Ta dejstva ne utemeljujejo navedb, da je tožena stranka izkoristila težko finančno situacijo tožeče stranke. Stranke so se dogovorile za skupen posel, v katerem bi prvotoženi postal lastnik hiše, potem, ko bi drugotoženi plačal dolg tožeče stranke, razliko do ocenjene vrednosti nepremičnine. V fazi sklepanja tega pravnega posla, ki ga pritožba napada, zato pritožbeno sodišče ne najde elementov, ki bi kazali na oderuško pogodbo (119. člen OZ).

7. Poleg pravilne uporabe materialnega prava sodišče tudi ni kršilo pravil pravdnega postopka. Dokaz z izvedencem za odločitev v pravdnem postopku ne bi bil relevanten, ker tožeča stranka ni izkazala subjektivnega pogoja, ki je bistven za obstoj oderuške pogodbe.

8. Tožeča stranka v pritožbenem postopku večkrat ponavlja, da je bil posel sklenjen pod prevaro. Za takšne primere je zakonodajalec predpisal sankcijo izpodbojnosti in ne ničnosti (49. člen OZ). To sankcijo je tožeča stranka uveljavljala v podrednem zahtevku. Izpodbojnost se lahko uveljavlja le v določenem prekluzivnem roku. Ravnanje pritožnikov naj bi bilo posledica zmote,v katero jih je spravila tožena stranka z domnevno napačno cenitvijo nepremičnine. Pritožbena navedba v izvedenih dokazih nima podlage. Cenitev je opravil cenilec po izboru nepremičninske agencije, ki jo je v posel vključila tožeča stranka. Pritožnika bi lahko pred podpisom pogodbe, glede na to, da sta sama sodelovala pri iskanju kupca za hišo, pridobila cenitev hiše. To možnost bi morala izkoristiti vsaj neposredno po podpisu pogodbe. Ker sta to storila šele po izteku enoletnega roka, in ne povesta, zakaj tega nista mogla narediti znotraj enoletnega subjektivnega prekluzivnega roka iz 99 člena OZ, sta prekludirana. Po izteku prekluzivnega roka pravica izpodbijati pogodbo preneha.

9. Glede pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da vsebina ni v nasprotju z moralo ali pravnim redom, če kupnina za hišo v pogodbi predstavljala samo nesporno višino dolga po razdrti leasing pogodbi, ker je bil sočasno s prodajno pogodbo podpisan tudi dogovor med tožniki in prvotoženo stranko (kupcem), da jima bo slednji, ko se bosta iz hiše izselila, izplačal razliko do tržne vrednosti nepremičnine po cenitvi S., d.o.o. v višini 81.000,00 EUR, zmanjšano za 4.000,00 EUR za parcelo, ki ni bila predmet prodaje, in znesek kupnine plačan drugotoženi stranki. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da problem tožeče stranke ne izvira iz določil sporne pogodbe, ampak iz nerealiziranega dogovora s prvotoženo stranko glede plačila do ocenjene vrednosti nepremičnin, kar pa ni predmet tega pravnega postopka.

10. Ker ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in ker pritožba neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb postopka, je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške postopka sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP. Ker iz dogovora na pritožbi ni razvidno, da bi ga izdelal odvetnik, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov po odvetniški tarifi.


Zveza:

OZ člen 49, 99, 119.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczODA5