<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1079/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1079.2013

Evidenčna številka:VDS0011692
Datum odločbe:20.02.2014
Senat:Silva Donko (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - sodno varstvo

Jedro

Za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna. Tožnik se z izjavo, da se odpoveduje pravici uveljavljati sodno varstvo in vsem morebitnim drugim zahtevkom zoper delodajalca, ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita (točka I izreka), da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 22. 2. 2011 ni prenehala veljati z dnem 5. 11. 2012, temveč je prenehala veljati 31. 3. 2013 (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 5. 11. 2012 do 31. 3. 2013 prijaviti v obvezna zavarovanje in v matično evidenco ZPIZ ter mu za ta čas obračunati osnovno bruto plačo v znesku 1.250,00 EUR na mesec, po odvedbi davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dneva plačila, vse zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ki ga je tožnik prejel v času od 6. 11. 2012 do 5. 2. 2013 v višini 892,50 EUR bruto oziroma 644,61 EUR neto mesečno, vse v roku 8 dni, kar zahteva tožnik več, pa je zavrnilo (točka III. izreka). Ugotovilo je, da je izjava tožnika z dne 5. 10. 2012 nična (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev ničnosti in na razveljavitev sporazuma o pobotanju medsebojnih obveznosti z dne 5. 11. 2012 (točka V izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je postopek ustavilo v delu glede reintegracije tožnika k toženi stranki ter v delu glede priznanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja in v matično evidenco ZPIZ ter obračunom in izplačilom plač ter regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas po 31. 3. 2013 (točka VI izreka). Tožbo je v delu glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 195,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila zavrglo (točka VII izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 897,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VIII izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tekom postopka ni bilo sporno, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov navidezna in da je nadomestila izredno odpoved delodajalca po 111. členu ZDR, saj bi bila ta za tožnika bolj neugodna. Sodišče prve stopnje se je tudi prepričalo, da tožnik ni bil prisiljen podpisati nobene listine. Iz tega razloga ni prav, da mora tožena stranka po tem, ko je delovala v korist tožnika, temu še kaj plačati. Tožena stranka meni, da sodišče tožniku ne bi smelo nuditi sodnega varstva, čeprav postopek odpovedi res ni bil speljan tako, kot bi moral biti. Sodišče prve stopnje bi moralo razsojati v smislu pravičnosti in tožniku onemogočiti kakršnokoli korist od celotne zadeve, v kateri očitno izkorišča situacijo, da ga tožena stranka ni odpustila čisto po pravilih. Sodišče prve stopnje je tožnika obravnavalo kot šibkejšo stranko. Tožena stranka pa meni, da glede na okoliščine tožnik v danem primeru ni izpadel kot šibkejša, pač pa zgolj kot bolj prebrisana stranka. Splošno se je sicer mogoče, po stališču pritožbe, celo strinjati, da je izjava o odpovedi pravici do sodnega varstva nična, nikakor pa se ni mogoče strinjati, da je nična izjava o odpovedi vsem zahtevkom, ki po svoji vsebini predstavlja odpust dolga v smislu 319. člena OZ. Pravilno sklepanje glede na dejansko stanje, bi po stališču tožene stranke, potekalo tako, da bi sodišče tožbo dovolilo, vendar pa bi vse tožnikove zahtevke zavrnilo prav zaradi tožnikove odpovedi vsem zahtevkom.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

Zakon o delovnih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je v 75. členu določal načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ta med drugim preneha veljati s sporazumom med strankami ali pa z redno ali izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko dne 22. 2. 2011, ni prenehala veljati na podlagi pisnega sporazuma določenega v 79. členu ZDR, ampak na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovo izjavo z dne 5. 10. 2012. Tožnik se namreč s to izjavo ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, povsem neutemeljene. Tožnikove odpovedi morebitnim zahtevkom zoper delodajalca iz izjave z dne 5. 10. 2012 tudi ni mogoče šteti za odpoved dolga po 319. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), kot to navaja pritožba. Po tej določbi obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Obveznost je torej določena, iz te izjave pa ni razvidno, katerim zahtevkom naj bi se tožnik odpovedal, saj govori o morebitnih zahtevkih zoper delodajalca.

Kot izhaja iz splošnih določb ZDR, ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Po teh določbah sta dolžna ravnati tako delavec kot tudi delodajalec. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če upošteva v zakonu določene odpovedne razloge in postopek. To velja tako za delavca kot tudi za delodajalca, saj je obema dana možnost odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zato se tožena stranka, ki tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zakonito, ne more sklicevati na pravičnost in sodišču očitati, da je tožnika obravnavalo kot šibkejšo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo v skladu z zakonskimi določbami. Neumestna je tudi pritožbena navedba o prebrisanosti tožnika, glede na to, da mu je prav tožena stranka omogočila pridobitev pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno prispevala (155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 75, 79, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. OZ člen 319.
Datum zadnje spremembe:
03.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzODA5