<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 429/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.429.2011

Evidenčna številka:VDS0006911
Datum odločbe:13.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - dokazovanje - vročitev

Jedro

Okoliščina, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku vročena, tako da je bila puščena v nabiralniku, sama po sebi ne pomeni nezakonitosti, saj ZPP omogoča tudi takšno vročitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožniku od 15. 5. 2011 do pravnomočne odločitve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mesečno obračunava nadomestilo plače v bruto znesku 2.145,00 EUR in mu plačuje neto znesek v višini 1.341,38 EUR, tako kot če bi delal, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila s tem, da obračuna in plača od bruto plače z zakonom določene davke in prispevke.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje z izločitvijo posameznih zahtevkov (3. do vključno 10. točke tožbenega zahtevka in odprtjem novega spisa za te zahtevke) kršilo določbo 11. člena ZPP, ki sodišče zavezuje, da postopek izvede brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Razen tega je ravnanje sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o tem, da so spori o prenehanju delovnega razmerja prednostni. Vsi izločeni zahtevki so neločljivo povezani z ugotavljanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj gre za denarne terjatve, ki so nastale zaradi prenehanja delovnega razmerja in izvirajo iz leta 2011. Pristojnosti sodnika posameznika v individualnem delovnih sporih določa 41. člen ZDSS-1, izpodbijani sklep pa je izdala predsednica senata, kar pomeni, da gre za nedovoljen poseg v pravdni postopek po predsednici senata. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijane začasne odredbe od 94 listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, upoštevalo le dve, kar pomeni, da se ni dovolj resno ukvarjalo z verjetnostjo izkazane terjatve. Oba izpodbijana dokumenta, to je obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2011 in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 3. 2011 tožniku nista bila vročena osebno na naslov stalnega prebivališča, torej v roke, pač pa sta bila odložena v poštni nabiralnik. Tožnik je bil od 8. 3. 2011 v bolniškem staležu, obvestilo je v nabiralniku našel 29. 3. 2011, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 30. 3. 2011. Sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, kakšna je zahtevana verjetnost, ki naj bi bila potrebna za obstoj terjatve, saj tega tožnik iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) ne vidi. Dokazno breme je na toženi stranki, saj ta mora dokazati utemeljen razlog odpovedi. Tožnik je v tožbi pojasnil, da razlogi za odpoved ne vzdržijo resne presoje, za kar je tudi predložil 92 dokazov, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni hotelo upoštevati. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnikova tožba z dne 4. 3. 2011 za izplačilo zapadlih denarnih terjatev, kakor tudi tožnikova bolniška odsotnost. Tožena stranka je nezakonito iskala namišljeni razlog za redno oziroma izredno odpoved iz krivdnega razloga. Gre za neutemeljene obdolžitve v dopisu pooblaščenke tožene stranke z dne 10. 3. 2011, kakor tudi v tožnikovi odsotnosti opravljeno preiskavo o obsegu in kvaliteti njegovega dela. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je povsem izmišljen in neutemeljen. V obrazložitvi odpovedi je navedeno, da se je tožena stranka odločila za spremembo organizacije dela, to je ukinitev delovnega mesta računovodje, „ki bi posledično pripomogla k manjšim stroškom delodajalca in ohranitvi čim več delovnih mest“. Tožena stranka tako zgolj ugiba o znižanju stroškov zaradi ukinitve delovnega mesta, kar kaže na to, da je delovno mesto ukinjeno z namenom, da se tožena stranka znebi tožnika. Tožena stranka je imela lastno računovodstvo vse od začetka poslovanja, to delo pa je vseskozi opravljal tožnik. Zahtevna računovodska in finančna dela si bo tožena stranka zagotavljala z zunanjim računovodskih servisom, kar pomeni, da se pri toženi stranki ne bo nič spremenilo, razen tega, da bo to delo sedaj namesto tožnika opravljal nekdo drug. Potreba po tožnikovem delu tako še vedno obstoji. Tožena stranka tudi ni preverila možnosti zaposlitve ali usposobitve tožnika na drugem delovnem mestu, na kar kaže zgolj en dan, ki je minil od vložitvijo obvestila v poštni nabiralnik tožnika in vložitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pri odpovedi tudi ni upoštevala kriterijev za določitev presežnih delavcev, kot so določeni v 100. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožnik ima med štirimi zaposlenimi v upravi najvišjo strokovno izobrazbo, največ dodatnih znanj in tudi največ izkušenj na najbolj zahtevnih delih. Tožnik je ob odsotnosti referentke za finance nadomeščal tudi njo in zato popolnoma obvlada tudi dela in naloge na njenem delovnem mestu. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi v nasprotju z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR, saj je odpoved zadnja možnost in bi tožena stranka najprej morala izkoristiti druge ukrepe. Takšen ukrep bi lahko bila tudi racionalizacija stroškov avtoparka, saj ima tožena stranka kar 10 službenih osebnih avtomobilov. Sprememba organizacije dela z ustanovitvijo enote za informacijske storitve ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navaja, da ji ni uspelo pridobiti novih projektov na javnih razpisih, zato se postavlja vprašanje, zakaj ni ugotovila presežkov med zaposlenimi v okviru na novo ustanovljenega oddelka. Tožena stranka ne izkazuje izgube, pač pa dobiček. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo s pogojem, da tožniku grozi nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik je v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe navedel, da je brez svoje krivde ostal brez zaposlitve, saj je že mesec dni brez zdravstvenega zavarovanja in da bo odmerjeno nadomestilo za čas brezposelnosti bistveno nižje zaradi drastičnega zmanjšanja plač s strani tožene stranke. Težko nadomestljiva škoda pa ne pomeni le premoženjske škode, ampak bo tožnik utrpel tudi nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo s tem, da tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožena stranka je bila v letu 2010 po bonitetni oceni uvrščena na lestvico 50 najbolje ocenjenih slovenskih družb in tudi v letu 2011 izkazuje dobiček in presežek denarnih sredstev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar se kršitve določb ZPP, na katere se pritožba sklicuje, nanašajo na sklep o razdružitvi postopka. Sklep o združitvi ali ločitvi postopkov ima značaj procesnega vodstva, kar pomeni, da ga je v skladu z 298. členom ZPP možno izpodbijati šele s pritožbo zoper končno odločitev, kar pa ne more biti sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tudi sicer so povsem zmotna pritožbena razlogovanja glede pristojnosti predsednice senata za sprejem odločitve o ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov. Res je sicer, da tretji odstavek 300. člena ZPP določa, da senat lahko odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, vendar ta določba ne pomeni, da je nezakonita odločitev predsednice senata o razločitvi postopka. 8. točka prvega odstavka 270. člena ZPP namreč določa, da ima predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo pravico odločati o združitvi pravd in o razločitvi postopka, kar je predsednica senata tudi storila.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni ocenilo vseh listin, ki jih je tožnik priložil tožbi. Pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, temveč odloča na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi listin v spisu. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na vse listine, ki jih je tožnik priložil tožbi, temveč ugotovitev, da tožena stranka ni storila bistvenih kršitev postopka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere bi bila ta nezakonita že na podlagi določb ZDR, opira na vsebino obvestila o nameravani redni odpovedi in na samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je podan zatrjevani pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Skladnost odpovedi z zakonom se dejansko presoja tudi na podlagi navedenih listin.

V tej fazi postopka tudi ni potrebno, da bi se sodišče prve stopnje na široko opredeljevalo do vsake posamezne listine v spisu, temveč mora najprej ugotoviti, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča tudi iz preostalih tožbi priloženih listin ne izhaja, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve. Večina teh listin se namreč nanaša na denarni del zahtevka, katerega utemeljenost je odvisna od utemeljenosti zahtevka za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za ugotavljanje verjetnosti obstoja terjatve pa tudi ne morejo biti odločilni dokazi, s katerimi tožnik izpodbija ekonomsko upravičenost in smotrnost odločitve delodajalca o ukinitvi delovnega mesta računovodje, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Okoliščina, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena tako, da je bila puščena v nabiralniku, sama po sebi ne pomeni nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ZPP omogoča tudi takšno vročitev (141. člena ZPP).

Prav tako okoliščina, da naj bi med dejanskim prejemom obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prejemom odpovedi minil le en dan, ne dokazuje, da tožena stranka ni upoštevala obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, to je, da pred odpovedjo preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma prekvalificirati za drugo delo. Nenazadnje ni res, da bi delodajalec takšno preverjanje smel opraviti šele potem, ko je delavcu že vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Preverjanje lahko opravi vzporedno s sprejemanjem odločitve o organizacijskih spremembah.

Prav tako je zmotno stališče tožnika, da bi tožena stranka morala uporabiti v 100. členu ZDR določene kriterije za določitev presežnih delavcev. Ne le, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in že zato tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev, temveč gre v tej zadevi tudi za ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil samo en izvajalec. Okoliščina, da naj bi tožnik obvladal tudi delo referentke za finance in jo tudi nadomeščal v času njene odsotnosti, pa ne pomeni, da bi tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta računovodje morala odpoved podati drugi delavki in tožniku ponuditi njeno delovno mesto. Razen tega je iz listine, ki jo je v spis vložil tožnik (priloga A58), razvidno, da je delovno mesto računovodje razvrščeno v VIII. plačilni razred, delovno mesto referenta za finance pa v VII. plačilni razred, kar verjetno pomeni, da se za obe delovni mesti zahteva različna izobrazba. Nenazadnje tožnik sam navaja, da ima med vsemi zaposlenimi v upravi najvišjo izobrazbo.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je tožena stranka ukinila delovno mesto računovodje, kar gotovo predstavlja organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela na tem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zmotno je pritožbeno stališče, da je zakonitost odpovedi odvisna tudi od tega, ali bo s takšnim organizacijskim ukrepom dosežen v odpovedi sicer zapisan cilj znižanja stroškov ter da je potrebno presojati smotrnost takšne odločitve, glede na to, da zahtevno delo, ki ga opravlja tožnik, sedaj opravlja zunanji servis.

Tožnikova ocena, da bi tožena stranka finančne učinke lahko dosegla tudi z racionalizacijo avtoparka, ne more imeti za posledico sklepa, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj ima delodajalec pravico, da spremeni organizacijo dela, tako da določeno delovno mesto ukine, del nalog prerazporedi med ostale zaposlene, najzahtevnejša opravila pa zaupa zunanji ustanovi.

Pritožbeno razmišljanje, da bi odpovedi morale biti kvečjemu v na novo ustanovljeni enoti za informacijske storitve, nima nobene povezave z razlogi, ki se navajajo v odpovedi, saj je bila ta podana zaradi ukinitve delovnega mesta računovodje in razporeditve tistih del in nalog, ki so se nanašale na področje kadrovskih zadev, kakor tudi nekaterih drugih računovodskih del na ostale delavce tožene stranke, s tem, da se zahtevna računovodska in finančna dela zagotavljajo z zunanjim računovodskim servisom. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi ni odločilno, ali je tožena stranka poslovala z dobičkom ali izgubo, saj tudi v primeru dobrega poslovanja delodajalec ne izgubi pravice, da delo organizira drugače.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za takšne terjatve pa prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) določa, da sodišče izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tožnik te verjetnosti ni izkazal, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnik izkazal tudi verjetnost nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, ali je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazal za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.


Zveza:

ZIZ člen 272. ZDR člen 87, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3. ZPP člen 141.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MzY4