<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1371/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1371.2014

Evidenčna številka:VDS0013496
Datum odločbe:28.01.2015
Senat:Metod Žužek (preds.), Samo Puppis (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - znižanje plače

Jedro

Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto razliko v plačilu za delo od 1. 2. 2010 do 26. 9. 2012 v znesku 2.534,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska razlike v plači do plačila, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v znesku 399,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, pod izvršbo. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je bil dogovorjen način obračuna „plače“. Nesporno je bilo to, da je bil med strankama vzpostavljen dogovor o načinu obračuna „plačila za delo“. To plačilo za delo pa je vsebovalo tudi vse stroške, izvzemši regres, ki ga je tožena stranka obračunala in plačala posebej. Drži, da so stranke in priče nekonsistentno uporabljale izraz „plača“ in „plačilo za delo“, saj se kot laiki ne zavedajo razlike med tema dvema pojmoma. Z načinom obračunavanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, so se vsi delavci strinjali. Nikoli ni bilo sporno, če jim poleg izplačanega pripada še kaj drugega, morebiti še kakšni dodatni stroški. Pomembno je izpostaviti, da so vsi delavci podpisali pogodbo o zaposlitvi za plačo, ki ustreza višini minimalne plače. V transportni panogi je običajno, da se delavci in delodajalec dogovorijo za drugačen način obračunavanja plačila za delo, saj se s tem delavca dodatno stimulira, da lahko več zasluži. Sodišče je ugotovilo, da so se stranke dogovorile o načinu obračunavanja plač, ki odstopa od pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa je zavrnilo možnost, da bi se stranke dogovorile na enak način tudi za znižanje načina obračunavanja plačila za delo. Do znižanja obračunavanja plač je prišlo na isti način, kot pri samem dogovoru o višini teh plač. Tožnik je znižanje sprejel, saj je tožbo vložil šele, ko je odšel od delodajalca. Lahko se izpostavi, da so bili delavci nezadovoljni o predlogu delodajalca za znižanje, vendar so znižanje sprejeli. Pri znižanju ni šlo za enostransko izjavo, temveč je bil to dvostranski dogovor med delavci in delodajalci. Po sami pogodbi o zaposlitvi je delavcu pripadala zgolj minimalna plača in stroški, povezani z delom. Dogovor pa je bil za delavca ugodnejši, takšen dogovor pa ne more biti ničen. Sodišče popolnoma spregleda dejstvo, da bi bil delavec upravičen zgolj do minimalne plače. Ni zakonito, da bi sodišče vse elemente delovnega razmerja interpretiralo le v korist delavca. Dogovor med strankama ni nasprotoval nobenemu predpisu, to je razvidno tudi iz plačilnih list, interpretacija dogovora, ki izhaja iz izpovedb prič in strank, pa pokaže, da je bilo vse pravilno in zakonito. Tožena stranka je tožniku izdajala tudi plačilne liste, v katerih je strogo ločila plačo, od katere so bili obračunani in plačani davki in prispevki ter ostale stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja le bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z 214. členom ZPP glede ugotovitve nespornega dejstva o vzpostavljenem dogovoru o načinu obračuna plače), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbena navedba tožene stranke o zgoraj omenjeni relativni bistveni kršitvi določb postopka je neutemeljena. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 8. 7. 2014 namreč jasno izhaja, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je bil med njima sklenjen dogovor o načinu obračunavanja plače, ki je v nadaljevanju tega zapisnika tudi podrobno opisan. Dejstvo, da so bili sestavni del tega dogovora tudi elementi, ki ne sestavljajo plače (oziroma plačila za delo), kot je opredeljena v 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pa ne pomeni, da je bila storjena zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko v plači za čas zaposlitve pri toženi stranki, ki je bila po tožnikovih trditvah 5 % nižja od plače, dogovorjene med tožnikom in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (prečitanje listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložili stranki, zaslišanje tožnika, prečitanje izpovedb prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ter toženca) pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Ugotovilo je, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen ustni dogovor o načinu obračunavanja tožnikove plače, ki ga je sodišče prve stopnje podrobno razdelalo v 7. točki obrazložitve. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je imel sicer tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenil za delovno mesto voznik tovornjaka (A1), dogovorjeno plačo v višini 691,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo tudi, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen ustni dogovor o višji plači, do katere je bil tožnik upravičen. Ta dogovor je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravno veljavnega, tako da je predstavljal pravno podlago za obračun tožnikove plače. Ker je bilo v postopku nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka plačo, do katere bi bil tožnik upravičen na podlagi zgoraj omenjenega ustnega dogovora, znižala za 5 % (ugotovitev, ki med strankama ni bila sporna - prvi narok za glavno obravnavo z dne 8. 7. 2014), pri čemer je do tega znižanja prišlo na podlagi enostranske odločitve tožene stranke kot tožnikovega delodajalca (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik z navedenim znižanjem soglašal, o znižanju ni bil obveščen niti sindikat, poleg tega pa je tožena stranka sama izpovedala, da je sprejela odločitev o znižanju plač, ker je ocenila, da je to potrebno glede na njeno finančno stanje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo to znižanje nezakonito. Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 2.534,09 EUR, ki predstavlja vsoto pripadajočih razlik v plači za obdobje od 1. 2. 2010 do 26. 9. 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlik v plači. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo 126. člena, 127. člena in 134. člena ZDR.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku izplačala za 5 % znižano plačo glede na dogovor (10. točka obrazložitve), so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da med tožnikom in toženo stranko ni bil dogovorjen način obračuna plače, temveč način obračuna plačila za delo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da se je tožnik z znižanjem plače strinjal (kar naj bi med drugim izhajalo tudi iz tega, da je tožbo za izplačilo razlik v plači vložil šele po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki). Iz dokaznega postopka namreč jasno izhaja, da je do znižanja tožnikove plače prišlo na podlagi enostranske odločitve tožene stranke, čeprav bi se ustni dogovor o načinu obračunavanja plače, ki je bil med strankama dogovorjen, lahko spremenil le s soglasno voljo obeh strank. Do tega pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni prišlo. Dejstvo, da je tožnik šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vložil tožbo zoper toženo stranko za izplačilo razlike v plači, pa nikakor ne pomeni, da je z znižanjem plače soglašal, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi.

Dejstvo, da je bila med tožnikom in toženo stranko v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorjena nižja plača, kot pa je bila kasneje dogovorjena z ustnim dogovorom, ne nudi opore zaključku, da je tožnik upravičen le do plače po pogodbi o zaposlitvi. Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, za veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni določena pisna oblika, zato sta lahko stranki veljavno sklenili in izvrševali tudi ustne dogovore glede posameznih elementov pogodbe o zaposlitvi (tudi dogovor o višji plači, kot pa je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi). Prav do takšne situacije pa je prišlo v konkretnem primeru.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zavrnilo možnost, da so se stranke dogovorile za znižanje plače. Sodišče prve stopnje je možnost takšnega dogovora dopustilo (opozorilo je le, da se z dogovorom tožnikova plača ne bi smela znižati pod višino minimalne plače), vendar pa je v dokaznem postopku ugotovilo, da dogovor o znižanju tožnikove plače ni bil sklenjen.

Ker do dogovora o nižji plači tožnika za 5 % med njim in toženo stranko sploh ni prišlo, so irelevantne pritožbene navedbe tožene stranke, da takšen dogovor ne more biti ničen. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja ničnosti dogovora o znižanju plače sodišče prve stopnje opredeljevalo le za primer, če bi bila tako dogovorjena plača nižja od minimalne plače. To pa bi pomenilo, da bi bil takšen dogovor v nasprotju z Zakonom o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/10 in nadalj.), torej s prisilnim predpisom.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 126, 127, 134.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTY2