<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 5/2013
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.5.2013

Evidenčna številka:VS0017581
Datum odločbe:09.04.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 374/2012
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:družbena pogodba - pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo - oblika pogodbe - neveljavnost pogodbe - ničnost - goljufija - prevara - izpodbojnost

Jedro

Ustni dogovor, s katerim je dogovorjen šele naknaden vstop dveh družbenikov v gospodarsko družbo, ustreza zakonskemu dejanskemu stanu družbene (societetne) pogodbe iz 990. člena OZ, katere vsebina v konkretnem primeru je prizadevanje za ustanovitev gospodarske družbe.

Nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje (zvijača, prevara, dolus), ki resda pomeni tudi kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbe (5. člen OZ), ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe (49. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahteval plačilo zneska 43.756,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je tožnikovo sklicevanje na zmoto in prevaro nesklepčno. Dogovor, ki ga je tožnik sklenil z A. S. in M. M., je po svoji vsebini družbena pogodba iz 990. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za tak dogovor se ne zahteva pisnost. Bil pa je tudi v večji meri realiziran, saj je prišlo do začetka dejavnosti, pri kateri so bili aktivni vsi trije partnerji. Ustanovljena je bila tudi toženka, ki je kupila poslovni prostor. Nerealiziran je ostal le vstop tožnika in S. v toženko, k čemur pa je bil tožnik pozvan. Tak dogovor ni v nasprotju z moralo ali pravnimi predpisi (čemur tudi pritožba ne nasprotuje), zato ni ničen. Ker ni ničen in še obstoji, pa plačila niso bila opravljena brez pravne podlage. Drugih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obveznost plačila, pa tožnik ni podal.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Ker svoje odločbe tudi ni ustrezno obrazložilo, so bila kršena njegova ustavna procesna jamstva. Meni, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je štelo, da je bila v tej zadevi sklenjena družbena pogodba. Pogodbeni partnerji so namreč sklenili pogodbo o ustanovitvi gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo z enakimi deleži v osnovnem kapitalu, imenu družbe, kapitalu, dejavnosti, času delovanja ter naknadno o dodatnih izpolnitvah - vplačilih na račun družbe, kar je tožnik izpolnil. Ker pa ni bila sklenjena v predpisani obliki, je nična, zato mora stranka vrniti vse, kar je iz take pogodbe prejela. Podrejeno vztraja tudi, da sta ga pogodbena partnerja ogoljufala, in sicer z zatrjevanjem, da je družbenik novo ustanovljene družbe. Sporne zneske je na račun toženke namreč plačal, ker je zmotno mislil, da je njen družbenik. Ker so bila plačila posledica kaznivega dejanja, gre za nedopustno kavzo, zato je pogodba nična. S tem pa se sodišči sploh nista ukvarjali. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi tudi navedlo, da je tožnik ničnost dogovora zatrjeval na več podlagah, pri tem pa ni pojasnilo, katere so te podlage.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da revizijsko sodišče na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Revizija mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v njej pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo.(1) S pavšalnim sklicevanjem na pritožbene ugovore in navedbo, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo, pa tožnik v konkretnem primeru tem zahtevam ni zadostil.

7. Enako velja za revizijsko sklicevanje na obveznost sodišča ustrezno obrazložiti svojo odločitev. Tožnik ne pojasni, v čem naj bi sodišče druge stopnje v tem primeru prekršilo to obveznost. Če s tem meri na pravno kvalifikacijo dogovora, sklenjenega med tožnikom ter A. S. in M. M., pa je tak revizijski očitek neutemeljen. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, zakaj je šteti dogovor med tožnikom in njegovima pogodbenima partnerjema za družbeno pogodbo iz 990. člena OZ, so namreč jasni in razumljivi.

8. Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožnik ničnost dogovora zatrjeval na več podlagah, pri tem pa ni pojasnilo, katere so te podlage, je pravno nepomemben. Drugače bi bilo, če bi sodišče prezrlo katero od zatrjevanih podlag ničnosti. Da bi se kaj takega zgodilo, pa tožnik ne trdi.

9. Tudi revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da so se tožnik in njegova partnerja (S. in M.) dogovorili, da bodo odkupili poslovni prostor in začeli z opravljanjem gostinske dejavnosti, pri čemer so se vnaprej dogovorili tudi za zadolžitve in deleže vsakega od njih; navedeno pa naj bi izvedli v pravno organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki bi v končni fazi postali vsi trije, vsak z enakim deležem. Ustni dogovor z navedeno vsebino pa ni pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo v smislu 409. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) oziroma sedaj 474. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj njegova vsebina ne ustreza tretjemu odstavku 409. člena ZGD oziroma tretjemu odstavku 474. člena ZGD-1, kot to sicer neuspešno poskuša prikazati tožnik v reviziji. Glede na to, da je dogovorjen šele naknaden vstop dveh družbenikov v gospodarsko družbo, dogovor ne vsebuje natančnih podatkov o družbenikih, kapitalu in deležih. Pravilna pa je presoja sodišča druge stopnje, da sklenjen ustni dogovor ustreza zakonskemu dejanskemu stanu družbene (societetne) pogodbe iz 990. člena OZ. Z z njo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. V konkretnem primeru je vsebina zaveze iz družbene (societetne) pogodbe prizadevanje za ustanovitev gospodarske družbe.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o ničnosti dogovora zaradi nedopustne kavze, ki ga tožnik utemeljuje s trditvami, da sta ga pogodbena partnerja ogoljufala s tem, ko sta mu zatrjevala, da je družbenik novoustanovljene družbe. Sodišče druge stopnje je tovrstne ugovore pravilno zavrnilo s sklicevanjem na pravila o izpodbojnosti pogodbe. Bistven element kaznivega dejanja goljufije je namreč v tem, da storilec spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori ali opusti. Vendar pa nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje (zvijača, prevara, dolus), ki resda pomeni tudi kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbe (5. člen OZ), ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe (49. člen OZ).(2) Ker tožnik v tožbi ni postavil tudi morebitnega oblikovalnega zahtevka (razveljavitev dogovora), se sodišču z obstojem zatrjevane prevare (oziroma goljufije) ni bilo treba ukvarjati. Posledično tudi ni utemeljen s tem povezan očitek o kršitvi določb pravdnega postopka.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora sam kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

---.---

Op. št. (1): Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2011 z dne 26. 9. 2013.

Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2007 z dne 14. 9. 2009.


Zveza:

OZ člen 5, 49, 990. ZGD člen 409, 409/3. ZGD-1 člen 474, 474/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTQy