VDSS sodba Pdp 401/2015

Jedro

Tožnica je delala v t. i.

»ruskem turnusu« (delo je opravljala 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.

Tožnica dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljala samovoljno, zato je iz tega naslova upravičena do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnica upravičena do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj ji je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena

ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, torej za sedem ur, in ne za osem ur.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od februarja 2010 do aprila 2014, ko je dejansko opravljala izmensko delo, obračunati (še neobračunan) in plačati (še neplačani) dodatek za izmensko delo v višini 7 % dodatka k osnovni plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska mesečne plače, to je od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter v 15-ih dneh pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od februarja 2010 do aprila 2014, ko je dejansko opravljala delo ponoči, obračunati in plačati razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo po dejanskem delu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska mesečne plače, od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranka zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki, in sicer v obdobju od februarja 2010 dalje, ko je dejansko opravljala izmensko delo, obračunati (še neobračunan) in plačati (še neplačani) dodatek za izmensko delo v višini 7 % dodatka k osnovni plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska mesečne plače, to je od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od februarja 2010 dalje, ko je dejansko opravljala delo ponoči, obračunati in plačati razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo po dejanskem delu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska mesečne plače, to je od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, kar je zahtevala več ali drugače (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v I. in II. točki izreka vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa so stroškovne posledice. Meni, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, saj iz zatrjevanih skopih dejstev ne more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ni postavila konkretne trditvene podlage, na podlagi katere bi lahko sodišče prisodilo dodatek za izmensko delo v višini 7 %, niti dodatek za nočno delo. Sodišče se ni opredelilo do pravnega vprašanja, ali tožeči stranki pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je v spornem obdobju redno opravljala dela in naloge v navedenem posebnem pogoju dela (to je turnusno delo), ki se skladno z določilom četrtega odstavka 97.b člena Zakona o obrambi šteje kot oblika izmenskega dela, ali pa je za slednje, skladno s pravili organizacije dela v slovenski vojski in obračuna delovnih ur (Pravila službe v SV in ukaz o vojski) potreben še dodaten pogoj, da delo v tovrstnem režimu dela (turnus) predhodno odred načelnik GŠSV, in torej ne kakšen drug tožeči stranki nadrejeni. Zgolj navedba sodišča, da so odločilna dejstva, da je tožeča stranka opravljala delo, ne zadostijo, zakaj ukaz ni bil potreben. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita prav iz razloga, ker formalni pogoj za opravljanje dela ni bil izpolnjen in je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Ukaza za opravljanje izmenskega dela ni izdal načelnik, ki je edini pristojen. Sodišče tožeči stranki prizna tudi zahtevano razliko v plačilu dodatka za nočno delo. Tožeča stranka je namreč zahtevala, da je tožena stranka za obdobje od februarja 2010 naprej obračunana in izplača razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur. Tožena stranka trdi, da je tožeči stranki tudi dodatek za nočno delo priznala in izplačala v pravilni višini, torej 7 ur nočnega dela, pri tem pa je pravilno upoštevala določilo 149. člena ZDR, sicer pa tožeča stranka svojega zahtevka tudi ni specificirala in ni predložila ustreznih plačilnih list, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka svojih obveznosti ni poravnala. Sodišče je tudi ugotovilo, da je od septembra 2012 dalje izplačeval dodatek za izmensko delo, ne glede na to pa ni časovno omejilo prisojene terjatve, ampak je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tudi terjatve, ki še sploh niso zapadle. Do izdaje sodbe so tako zapadle plače do vključno aprila 2014, zato ni podana pravna korist tožeče stranke, da bi lahko zahtevala plačilo še ne zapadlih plač. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pritožbene stroške. Meni, da je trditvena podlaga podana dovolj konkretno, prav tako ni bilo potrebe po predložitvi plačilnih list ali izpiskov iz ..., saj je splošno znano, da z evidencami iz delovnega razmerja razpolaga delodajalec, kar pomeni, da je nedvomno, da ima tožena stranka možnost vpogleda v omenjene dokaze, sicer pa je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe predlagala, naj plačilne liste predloži tožena stranka, pri čemer pa tožena stranka teh dejstev v zvezi z dejanskim stanjem sploh ni prerekala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj tožba ne bi imela razlogov o tem, zakaj izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi delovnega časa ne more biti razlog, da se tožeči stranki ne prizna dodatka za delo opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo svoje stališče, da izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi delovnega časa ne more biti razlog, da se že iz tega razloga ne bi mogel priznati dodatek za delo, opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. S tem je zavrnilo stališče tožene stranke, da je ta ukaz nujen pogoj za priznanje dodatka. Dejansko gre v tem delu za nestrinjanje tožene stranke z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot je navedeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje to stališče sprejelo potem, ko je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožeča stranka po nalogu nadrejenega opravljala delo v takoimenovanem „ruskem turnusu“, torej ko je delala 12 ur, temu je sledilo 24 ur počitka, za tem je delala v nočni izmeni 12 ur, temu pa sledi 48 ur počitka. Stališče sodišča torej temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka delo v izmeni opravljala, ter zaradi tega ni bistveno, ali je bilo takšno delo odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o ugotovitvi zahtevkov za plačilo ur nočnega dela. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je tožeči stranki priznan dodatek za nočno delo tudi za dodatno uro, torej za skupno 8 ur in ne za 7 ur, kot je to tožeči stranki priznala in obračunala ter izplačala tožena stranka.

8. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZSPJS) pripada javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatek za izmensko delo, po 3. alineji pa jim pripada dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik. Po določbi petega odstavka 32. člena ZSPJS se višina dodatkov iz tega člena za javne uslužbence določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Kolektivna pogodba za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/2008 s spremembami; KPJS) v 40. členu določa, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih. V skladu s prvim odstavkom 42. člena KPJS (dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času) se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje delo, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Dodatek znaša 10 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure, ki presegajo 8 ur dela dnevno. Drugi odstavek 42. člena KPJS pa določa, da se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje tudi delo, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu. Dodatek znaša 10 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu.

9. V skladu z Razlago KPJS (Uradni list RS, št. 3/2009) pripada javnemu uslužbencu dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Za redno delo v popoldanskem času se šteje, če javni uslužbenec dela stalno le v popoldanskem času. Javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, so upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni. Za delo v popoldanskem času se šteje delo iz prvega odstavka te razlage. Glede dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času – 42. člen KPJS, pa Razlaga KPJS določa, da dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času po drugem odstavku 42. člena KPJS pripada javnemu uslužbencu, ki je na podlagi razporeda delovnega časa dolžan opravljati delo šest oziroma sedem zaporednih delovnih dni. Pri tem je šesti ali sedmi dan lahko kateri koli dan v tednu. Nadalje KPJS v prvem odstavku 43. člena določa, da višina dodatka za delo ponoči znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči.

10. Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 s spremembami; ZObr) v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter nočno delo (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). V četrtem odstavku 97.b člena ZObr pa je določeno, da se za delo v izmenah šteje delo, ki se izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času. Za delo v izmenah se šteje tudi delo v turnusu, ko se delo opravlja po razporedu 12 ur, sledi pa mu 24 ali 48 ur počitka, in delo po posebnem razporedu, ko se delo opravlja dopoldne, popoldne in v nočnem času, vendar ne v enakomernem zaporedju.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka delala v „ruskem turnusu“, torej je opravljala delo 12 ur, nato počivala 24 ur, nato delala ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48-urni počitek. Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot 4 dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48-urnega počitka nujno pride do situacije, da delavec dela 3 dni v tednu. Tožeča stranka bi bila torej upravičena do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97. člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožeči stranki za opravljanje izmenskega dela (ruski turnus) pripada dodatek v višini 7 %, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

12. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj v smislu Ukaza o določitvi delovnega časa. Po 1. točki citiranega Ukaza načelnik GŠSV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerne razporeditve delovnega časa za pripadnike SV. Nadalje se s tem Ukazom določijo tudi način in pogoji prerazporeditve delovnega časa ter načini in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa, v točki 3.6 pa Ukaz določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo, odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika ... in poveljnika ... za svoje podrejene ..., ki morajo k soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opravljanje dela določeno z razporedi dela, tožena stranka pa ni dokazala, da bi tožeča stranka opravljala svoje delo v nasprotju z razporedom dela ali ukazom svojega nadrejenega. Ukaz o določitvi delovnega časa je interni akt delodajalca, ki ga morajo upoštevati poveljujoči pri določitvi delovnega časa. Delavec oziroma pripadnik SV pa na tak razpored ne more vplivati, ker mora delo opravljati v skladu z razporedom dela. Zato sklicevanje tožene stranke na ukaz o določitvi delovnega časa ni utemeljeno, saj je bistveno, da tožeča stranka ni samovoljno opravljala dela v izmeni ter da ji je bilo delo v tem delovnem času odrejeno, zato je iz tega naslova tudi upravičena do dodatka za opravljanje dela v izmeni.

13. Dodatek za delo v izmeni pripada delavcu za čas, ko dejansko opravlja izmensko delo. Tožeča stranka res ni zneskovno ovrednotila vtoževanega dodatka za izmensko delo ter dodatka za nočno delo, kljub temu pa je njen opisni zahtevek dovolj določen. S sodbo je bilo odločeno o temelju zahtevka iz naslova izmenskega dela in nočnega dela in v tem delu ima sodba naravo vmesne sodbe (315. člena ZPP). Če tožena stranka ne bo prostovoljno izvršila opisno postavljenega zahtevka, lahko tožeča stranka za izvršitev pravnomočne sodbe vloži novo tožbo, s katero bo po višini vtoževala pripadajoča dodatka za izmensko in nočno delo.

14. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o plačilu dodatne ure nočnega dela. Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23.00 in 6.00 uro naslednjega dne. Če je iz razporeditve delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo 8 nepretrganih ur v času med 22.00 in 7.00 uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožeča stranka upravičena do plačila še ene vtoževane ure, to je do 6.00 ure zjutraj, saj je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, torej za 7 ur in ne za 8 ur.

15. Utemeljena pa je pritožba v delu, da sodišča ni časovno omejilo prisojene terjatve, temveč je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tudi terjatve, ki še niso zapadle. Tožena stranka se v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sklicuje tudi na prvi odstavek 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, da opravi določeno dejanje le, če je zapadla do konca glavne obravnave. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo dosoditi terjatev, ki so zapadle po 28. 5. 2014. Glede na to, da so plače tožeče stranke zapadle v plačilo najkasneje 5. v mesecu za pretekli mesec, so do konca glavne obravnave, ki je bila 28. 5. 2014, zapadle plače do vključno aprila 2014, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje lahko ugodilo opisnemu zahtevku tožeče stranke za obračun in izplačilo razlik za čas od februarja 2010 do vključno aprila 2014, ne pa tudi zahtevku za obračun in plačilo po tem času. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki obračunati in plačati še neizplačan dodatek za izmensko delo in obračunati in plačati razlike med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatka za nočno delo po dejanskem delu za obdobje od februarja 2010 do aprila 2014.

16. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar je njen uspeh neznaten in se nanaša le na tisti del izpodbijane sodbe, ki dejansko pomeni vmesno sodbo, s katero je odločeno samo o temelju zahtevku, ne pa o njegovi višini, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.04.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1447/2014
• VDSS sodba Pdp 1458/2014
• VDSS sodba Pdp 1392/2014