VDSS sodba Pdp 1447/2014

Jedro

Tožnik (vojak) je delali v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Zato je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek glede tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za turnusno delo v višini 10 % dodatka k osnovni plači z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za obdobje od decembra 2010 dalje, za obračun in izplačilo dodatka za izmensko delo nad 7 % osnovne plače z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za obdobje od decembra 2010 do maja 2012, za obračun in izplačilo dodatka za izmensko delo v višini 7 % osnovne plače z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za obdobje od junija 2012 dalje ter za obračun in izplačilo razlike dodatka za delo ponoči z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za obdobje od junija 2012 dalje zaradi delnega umika tožbe ustavi (I. točka izreka sklepa) ter dovolilo spremembo tožbe v vlogi z dne 26. 3. 2014 (II. točka izreka sklepa). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati dodatek za izmensko delo in dodatek za delo ponoči za čas od marca 2009 do maja 2012 v skupnem znesku 1.586,61 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje (III. točka izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti za prisojene neto dodatke za mesece od marca 2009 do novembra 2010 od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 26. 3. 2011) je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (III. točka izreka sodbe) in zoper odločitev o stroških v delu, v katerem sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe), se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožniku pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je takšno delo v resnici opravljal, čeprav ga mora skladno s pravili organizacije dela v Slovenski vojski in obračunom delovnih ur predhodno odrediti načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV). Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo 217. člena Pravil Službe v Slovenski vojski (PSSV). Načelnik GŠSV je 7. 6. 2010 na podlagi 43., 46. in 97.a člena Zakona o obrambi ter 217. točke PSSV izdal Ukaz o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu. Iz 3.6. točke tega ukaza izhaja, da izmensko organizirano delo odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika A. in poveljnika B. za svoje podrejene C., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Ukaz o določitvi delovnega časa v D. št. ..., na katerega se je skliceval tožnik, je bil izdan brez soglasja poveljnika A. (brigadirja E.E.) ter odobritve načelnika GŠSV, na ukazu pa tudi ni ustreznega žiga, zato ni veljaven. To so vsi pripadniki D. vedeli, zato se tožnik ne more sklicevati na to, da ga je bil dolžan spoštovati. Ker formalni pogoj za opravljanje izmenskega dela ni bil podan, ga tožnik niti ni mogel opravljati. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo izključno na izpovedi prič, vendar pa lastna predstava pripadnikov o naravi njihovega dela ne predstavlja veljavne pravne podlage za pridobitev pravice do plačila za takšno delo. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva in nezadostna, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, na kateri pravni podlagi je tožnik izmensko delo opravljal. Poveljnik Vojašnice F. je 10. 8. 2007 izdal ukaz o določitvi fiksnega delovnega časa v enotah, nastanjenih v Vojašnici F., ki v I. točki za vse te enote določa delovni čas od ponedeljka do petka od 7.30 do 15.30 ure. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do kolektivnega delovnega spora opr. št. X Pd 420/2013 in sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 15/2008, čeprav se je tožena stranka nanju v postopku na prvi stopnji sklicevala. Dežurstvo je lahko tudi redna oblika dela. Delo na prijavnici je bilo organizirano kot redna, neprekinjena in stalno delujoča služba, ki je po svoji naravi stalna dežurna služba, ki se opravlja 24 ur na dan, 7 dni v tednu. G.G. je izpovedal, da je sistem ARDČ omogočal registracijo delovnega časa kot izmensko delo, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bile tožnikove delovne ure v sistemu ARDČ označene kot dežurstvo zato, ker delovnega časa drugače ni bilo mogoče registrirati. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič le povzelo, ne pa tudi ocenilo. G.G. in H.H. sta skladno izpovedala, da je tožnik opravljal tudi redno delo, kar potrjujejo tudi ukazi o določitvi delovnega časa. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je tožnik v relevantnem obdobju prejemal dodatek za dežurstvo. To je razvidno iz obračunov plače, zato bi bil v vsakem primeru upravičen le do razlike med dodatkom za dežurstvo in dodatkom za izmensko delo. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je dobil ustni ukaz za delo v izmenah, za kar pa ni predložil nobenih dokazov. V obravnavani zadevi ne gre za čisto denarno terjatev, zato je varstvo pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo (tako tudi sklep VSRS opr. št. VIII Ips 189/2007, sodba VSRS opr. št. VIII Ips 124/2010, sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 331/2009, sodba VSRS opr. št. VIII Ips 181/2007, sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1033/2012 in sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1086/2012), tožnik pa takega varstva pri toženi stranki ni zahteval. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev sodbe vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge ter da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba ta pritožbeni razlog uveljavlja le pavšalno.

6. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od marca 2009 do maja 2012 pri toženi stranki zaposlen kot pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti varnostnik - obhodnik v enoti I/D.. V okviru svoje dolžnosti je opravljal naloge prijavnične, obhodne in varnostne službe. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal dodatek za izmensko delo in neizplačan del dodatka za delo ponoči, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je le zahtevek za plačilo obresti, ki so do vložitve tožbe zastarale).

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZSPJS pripadajo javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za izmensko delo, delo v deljenem delovnem času, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter za delo preko polnega delovnega časa. Navedeni dodatki javnemu uslužbencu pripadajo le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je predmet tega spora čisti denarni zahtevek, v zvezi s katerim ni potreben predhoden postopek varstva pravic pri delodajalcu po 100.a členu ZObr. Tožnik namreč v tem sporu ne izpodbija odločb(e) tožene stranke, temveč vtožuje razliko med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana ter plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka spoštovala določbe ZSPJS in KPJS glede plačila dodatkov za izmensko delo in delo ponoči. Dodatki k plači, ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca (KPJS) in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi, predstavljajo tožnikovo osnovno plačo in s tem denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem(1). Obširno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča je neutemeljeno, saj se v pritožbi citirane odločbe nanašajo na primere, ko ni šlo za čiste denarne zahtevke in je o pravici javnega uslužbenca odločil (ali bi moral odločiti) delodajalec s pisnim sklepom.

9. ZObr, ki predstavlja specialno ureditev področja poklicnega opravljanja vojaške službe, v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega zaradi potreb službe dolžan opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter delo ponoči (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki enote I./D. (torej tudi tožnik) delali v t. i. »ruskem turnusu« (delo so opravljali 12 ur, nato 24 ur počivali, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Iz izpovedi G.G., ki je bil v spornem obdobju pri toženi stranki zaposlen kot načelnik oz. vodja kadrovske službe v J., izhaja, da so pripadniki v enoti D. redno opravljali izmensko delo, in sicer v dnevni izmeni od 8.00 do 20.00 ure ter v nočni izmeni od 20.00 do 8.00 ure naslednjega dne, takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.

10. Ker se torej delo v ruskem turnusu po izrecni določbi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je šlo pri tožnikovem delu za obliko dežurstva kot stalnega opravljanja dela. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da pri tožniku ni šlo za opravljanje dežurstva, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. To potrjujeta izpovedi G.G. in H.H. (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 5. 2014 v zadevi opr. št. I Pd 226/2012 – B4), ki ju je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Dokazna ocena glede narave tožnikovega dela je prepričljiva in popolna (13. točka obrazložitve sodbe), zato tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpovedi prič le povzelo, ne pa tudi ocenilo. Neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede načina evidentiranja delovnega časa v sistemu ARDČ. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da sistem ARDČ evidentiranja izmenskega dela v relevantnem obdobju ni omogočal, saj to potrjujeta izpovedi K.K. (A3) in H.H. (B4). Čeprav je G.G. v nasprotju z njima res izpovedal, da je bila registracija delovnega časa kot izmensko delo v ARDČ mogoča, pa to pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj je ta hkrati pojasnil, da so vsi pripadniki enote I./D. v resnici opravljali izmensko delo, ki so ga v sistemu ARDČ evidentirali kot 12 urno dežurstvo, kar pa ni bilo pravilno.

11. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do pravnega stališča, zavzetega v kolektivnem delovnem sporu opr. št. X Pd 420/2013 in v odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 15/2008 z dne 9. 9. 2008. V obeh zadevah je namreč sodišče obravnavalo vprašanje dežurstva, zato ta stališča v obravnavani zadevi niso pomembna, sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeljevati do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena.

12. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj v smislu Ukaza o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v Slovenski vojski (SV) z dne 7. 6. 2010 (B3; v nadaljevanju: Ukaz). Po 1. točki Ukaza načelnik GŠSV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike SV. Z Ukazom se določijo tudi način in pogoji za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa, v točki 3.6 pa Ukaz določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika A. in poveljnika B. za svoje podrejene C., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Ne glede na navedene določbe Ukaza pa je pritožbeno sodišče že v več istovrstnih zadevah kot je obravnavana (glej npr. sodbo in sklep opr. št. Pdp 867/2014 z dne 18. 9. 2014, sodbo Pdp 952/2014 z dne 22. 1. 2015, sodbo opr. št. Pdp 953/2014 z dne 22. 1. 2015 in sodbo opr. št. Pdp 1008/2014 z dne 12. 2. 2015), zavzelo stališče, da je za odločitev v zadevi bistveno, da je tožnik delo v izmenah opravljal po navodilih nadrejenih delavcev, kot mu to nalaga prvi odstavek 96. člena ZObr. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je tožnik delo opravljal na podlagi mesečnega razporeda dela, ki je bil objavljen na oglasni deski in podpisan s strani L.L. ali H.H.. Tako je izpovedal K.K., ki je v spornem obdobju opravljal enaka dela kot tožnik na vojaški dolžnosti varnostnik - obhodnik v enoti I./D., H.H., ki je bil v tem obdobju poveljnik voda v J. in tožniku nadrejeni delavec, pa je zaslišan kot priča (v zadevi opr. št. I Pd 229/2012 - B4) potrdil, da je delo v izmenah tožniku odrejal on. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni dokazal, da je delo v izmenah opravljal na podlagi ukaza nadrejenega. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je Ukaz o določitvi delovnega časa interni akt delodajalca, ki ga morajo upoštevati poveljujoči pri določitvi delovnega časa, pripadnik SV pa na tak razpored ne more vplivati in je delo dolžan opravljati v skladu z razporedom dela. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV. Vse nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Tudi pritožbeni očitek, da odločitev v zvezi s tem ni zadostno obrazložena (s čimer tožena stranka sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje v 12. in 14. točki obrazložitve sodbe do tega vprašanja izčrpno opredelilo.

13. Tožena stranka v pritožbi še pavšalno uveljavlja, da je tožnik v relevantnem obdobju prejemal dodatek za dežurstvo, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo pri odločitvi. Ker tožena stranka za to trditev v postopku na prvi stopnji ni predložila nobenih dokazov, čeprav tudi v pritožbi vztraja, da je to razvidno iz obračuna tožnikovih plač, pritožbeno sodišče tudi te pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

14. Ker tožena stranka odločitve o višini tožnikovega prikrajšanja s pritožbo ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s tem preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo, da je izpodbijana odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

15. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

------

(1) Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 952/2014 z dne 17. 9. 2014.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1458/2014
• VDSS sodba Pdp 1392/2014
• VDSS sklep Pdp 1384/2014