VDSS sodba Pdp 1008/2014

Jedro

Tožnik je delal v ruskem turnusu (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride tudi do situacije, ko delavec v tednu dela le tri dni. Tožnik bi bil upravičen do dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, če ne bi četrti odstavek 97.b člena ZObr izrecno določal, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Tožniku zato za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 % (40. člen KPJS) in ne dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 % po prvem odstavku 42. člena KPJS.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od februarja 2008 do septembra 2011 iz naslova dodatka za izmensko delo in dodatka za delo ponoči obračunati 744,92 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- za februar 2008 od neto zneska od bruto osnove 12,95 EUR od 16. 4. 2009,

- za marec 2008 od neto zneska od bruto osnove 26,55 EUR od 16. 4. 2009,

- za april 2008 od neto zneska od bruto osnove 14,25 EUR od 16. 4. 2009,

- za maj 2008 od neto zneska od bruto osnove 30,43 EUR od 16. 4. 2009,

- za junij 2008 od neto zneska od bruto osnove 23,31 EUR od 16. 4. 2009,

- za julij 2008 od neto zneska od bruto osnove 21,80 EUR od 16. 4. 2009,

- za avgust 2008 od neto zneska od bruto osnove 13,01 EUR od 16. 4. 2009,

- za september 2008 od neto zneska od bruto osnove 18,06 EUR od 16. 4. 2009,

- za oktober 2008 od neto zneska od bruto osnove 16,37 EUR od 16. 4. 2009,

- za november 2008 od neto zneska od bruto osnove 14,70 EUR od 16. 4. 2009,

- za december 2008 od neto zneska od bruto osnove 24,35 EUR od 16. 4. 2009,

- za januar 2009 od neto zneska od bruto osnove 21,39 EUR od 16. 4. 2009,

- za februar 2009 od neto zneska od bruto osnove 14,99 EUR od 16. 4. 2009,

- za marec 2009 od neto zneska od bruto osnove 26,08 EUR od 16. 4. 2009,

- za april 2009 od neto zneska od bruto osnove 13,27 EUR od 6. 5. 2009,

- za maj 2009 od neto zneska od bruto osnove 12,01 EUR od 6. 6. 2009,

- za junij 2009 od neto zneska od bruto osnove 5,14 EUR od 6. 7. 2009,

- za julij 2009 od neto zneska od bruto osnove 17,95 EUR od 6. 8. 2009,

- za avgust 2009 od neto zneska od bruto osnove 3,43 EUR od 6. 9. 2009,

- za september 2009 od neto zneska od bruto osnove 19,68 EUR od 6. 10. 2009,

- za oktober 2009 od neto zneska od bruto osnove 13,61 EUR od 6. 11. 2009,

- za november 2009 od neto zneska od bruto osnove 32,94 EUR od 6. 12. 2009,

- za december 2009 od neto zneska od bruto osnove 19,67 EUR od 6. 1. 2010,

- za januar 2010 od neto zneska od bruto osnove 11,58 EUR od 6. 2. 2010,

- za februar 2010 od neto zneska od bruto osnove 16,74 EUR od 6. 3. 2010,

- za marec 2010 od neto zneska od bruto osnove 3,44 EUR od 6. 4. 2010,

- za april 2010 od neto zneska od bruto osnove 30,76 EUR od 6. 5. 2010,

- za maj 2010 od neto zneska od bruto osnove 30,76 EUR od 6. 6. 2010,

- za junij 2010 od neto zneska od bruto osnove 3,58 EUR od 6. 7. 2010,

- za julij 2010 od neto zneska od bruto osnove 18,84 EUR od 6. 8. 2010,

- za avgust 2010 od neto zneska od bruto osnove 6,72 EUR od 6. 9. 2010,

- za september 2010 od neto zneska od bruto osnove 5,40 EUR od 6. 10. 2010,

- za oktober 2010 od neto zneska od bruto osnove 17,52 EUR od 6. 11. 2010,

- za november 2010 od neto zneska od bruto osnove 12,12 EUR od 6. 12. 2010,

- za december 2010 od neto zneska od bruto osnove 9,00 EUR od 6. 1. 2011,

- za januar 2011 od neto zneska od bruto osnove 15,81 EUR od 6. 2. 2011,

- za februar 2011 od neto zneska od bruto osnove 22,56 EUR od 6. 3. 2011,

- za marec 2011 od neto zneska od bruto osnove 9,05 EUR od 6. 4. 2011,

- za april 2011 od neto zneska od bruto osnove 9,05 EUR od 6. 5. 2011,

- za maj 2011 od neto zneska od bruto osnove 7,24 EUR od 6. 6. 2011,

- za junij 2011 od neto zneska od bruto osnove 21,23 EUR od 6. 7. 2011,

- za julij 2011 od neto zneska od bruto osnove 29,32 EUR od 6. 8. 2011,

- za avgust 2011 od neto zneska od bruto osnove 18,94 EUR od 6. 9. 2011,

- za september 2011 od neto zneska od bruto osnove 29,32 EUR od 6. 10. 2011

dalje do plačila, vse v roku 8 dni,

višji zahtevek iz tega naslova (za obračun glavnice v znesku 132,55 EUR bruto ter plačilo neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov) pa se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 28,41 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od februarja 2008 do septembra 2011 iz naslova dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in dodatka za delo ponoči obračunati 877,47 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega dela glavnice dalje (I. točka izreka), v presežku (to je za razliko glavnice v znesku 1.363,52 EUR s pp in za zastarane zamudne obresti) pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških v delu, v katerem sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali tožniku pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je v spornem obdobju redno delo v turnusu dejansko opravljal, ali pa je skladno s pravili organizacije dela v Slovenski vojski (SV) in obračunom delovnih ur (Pravila službe v SV in Ukaz o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v SV) potreben še dodaten pogoj, da takšno delo predhodno odredi načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV). Zgolj navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da odsotnost tega ukaza ni razlog, zaradi katerega tožnik do dodatka ne bi bil upravičen, ne zadostuje, zato je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Načelnik GŠSV je na podlagi 43., 46. in 97.a člena ZObr ter 49., 52. in 217. točke Pravil službe v SV izdal Ukaz o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v SV št. ... z dne 7. 6. 2010, ki je začel veljati 1. 7. 2010. Iz 3.6. točke tega Ukaza izhaja, da delo v neenakomernem delovnem času odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika PSSV in poveljnika PDRIU za svoje podrejene PEZ, ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Podpolkovnik A.A. je 13. 8. 2010 izdal Ukaz o določitvi delovnega časa v 107. LEBA, št. ..., vendar brez soglasja poveljnika PSSV (brigadirja B.B.) ter odobritve načelnika GŠSV (generalmajorja C.C.), prav tako na ukazu tudi ni ustreznega žiga. Tožnik zato izmenskega dela ni opravljal, saj ga niti ni mogel opravljati, ker formalni pogoj za njegovo opravljanje ni bil podan. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 %, čeprav 97.b člen ZObr določa, da se delo v turnusu šteje za izmensko delo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo dva različna instituta, razloga za to odločitev pa ni navedlo. Od februarja 2008 do 31. 7. 2008, ko dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času zakonsko še ni bil urejen, je namreč uporabilo institut dodatka za izmensko delo, ki se je do 31. 7. 2008 izplačeval v višini 10 %, od 1. 8. 2008 dalje pa je tožniku dosodilo dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, čeprav je tožnik vseskozi opravljal izmensko delo. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve zaključilo, da je tožnik opravičen do zahtevane razlike v plačilu dodatka za nočno delo, te odločitve pa prav tako ni obrazložilo, kot tudi v zvezi s tem ni upoštevalo nasprotnih argumentov tožene stranke, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 43. členom KPJS se ta dodatek obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči, kot nočno delo pa se v skladu s 149. členom ZDR šteje delo v času med 23:00 in 6:00 uro naslednjega dne. Tožena stranka je zato tožniku pravilno priznala in izplačala dodatek za delo ponoči za 7 ur. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita

, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi zadostno obrazložilo, zakaj tožniku pripada dodatek za izmensko delo, čeprav takega dela ni odredil načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV) kot to zahtevajo predpisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s to pritožbeno navedbo dejansko nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje v prvem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (sicer res skopo) pojasnilo, da izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi delovnega časa (pravilno bi bilo ukaza o izmenskem delu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ne more biti razlog, da tožnik iz tega razloga ne bi bil upravičen do dodatka. S tem je sodišče prve stopnje jasno zavrnilo stališče tožene stranke, da je tak ukaz za priznanje dodatka nujen pogoj, zato je pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Pritožbeno sodišče z navedenim stališčem sodišča prve stopnje soglaša.

Po prvi točki Ukaza o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v SV z dne 7. 6. 2010 (B9; v nadaljevanju: Ukaz) načelnik GŠSV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske (SV). Z Ukazom se določijo tudi način in pogoji za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa. Točka 3.6 Ukaza nadalje določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika PSSV in poveljnika PDRIU za svoje podrejene PEZ, ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je za odločitev v tej zadevi kljub navedenim določbam Ukaza bistveno, da je tožnik delo opravljal na podlagi mesečnega razporeda dela, ki je bil objavljen na oglasni deski in podpisan s strani D.D. ali E.E. (izpovedba tožnika), kar sta zaslišana kot priči potrdila tudi F.F. (načelnik in vodja kadrovske službe v ...) in E.E. (poveljnik voda v ...). F.F. je izpovedal, da je načelnik GŠSV 1. 1. 2008 izdal načelni ukaz, s katerim je vsem enotam dovolil, da za svoje področje določijo izmensko delo. Njegov predhodnik na tej dolžnosti takšnega ukaza ni želel podpisati, zato je s prevzemom kadrovske službe aprila 2008 ukaze izdajal sam. Vsi pripadniki v ... (torej tudi tožnik) so opravljali izmensko delo kot svoje redno delo, vendar za razliko od ostalih enot v SV niso bili ustrezno plačani, ker višje nadrejeno poveljstvo v zvezi s tem ni želelo potrditi ukaza. Pritožbeno sodišče z ozirom na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik delo v tako imenovanem „ruskem turnusu“ opravljal po nalogu nadrejenega. S pritožbo napadeno stališče sodišča prve stopnje torej temelji na ugotovitvi, da je tožnik delo v izmeni dejansko opravljal, pri čemer ni pomembno, ali je bilo takšno delo odrejeno z ukazom načelnika GŠSV, ker ga tožnik ni opravljal po svoji volji, pritožbeno sodišče pa temu stališču pritrjuje.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pripada j

avnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatek za izmensko delo, po 4. alineji istega odstavka pa jim pripada dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik. Po določbi petega odstavka 32. člena ZSPJS se višina dodatkov iz tega člena za javne uslužbence določi s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Ta v 40. členu določa, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oz. za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih. V skladu z Razlago KPJS (Ur. l. RS, št. 3/2009) pripada javnemu uslužbencu dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oz. za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, določen za popoldansko ali nočno izmeno oz. za redno delo v popoldanskem času. Za redno delo v popoldanskem času se šteje, če javni uslužbenec dela stalno le v popoldanskem času, javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, pa so upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni.

Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter nočno delo (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). V četrtem odstavku 97.b člena ZObr je nadalje določeno, da se za delo v izmenah se šteje tudi delo v turnusu, ko se delo opravlja po razporedu 12 ur, sledi pa mu 24 ali 48 ur počitka, in delo po posebnem razporedu, ko se delo opravlja dopoldne, popoldne in v nočnem času, vendar ne v enakomernem zaporedju.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnik delal v tako imenovanem „ruskem turnusu“, torej je opravljal delo 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek. Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.), saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride tudi do situacije, ko delavec v tednu dela le tri dni.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno pojasnjuje, da bi bil tožnik upravičen do dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, če ne bi zgoraj citirani četrti odstavek 97.b člena ZObr izrecno določal, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Tožniku zato za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 % (40. člen KPJS), sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 % po prvem odstavku 42. člena KPJS. Vendar pa ta višina dodatka velja le od uveljavitve novega plačnega sistema za javne uslužbence po ZSPJS in KPJS (od 1. 8. 2008) dalje, za odločitev o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred 1. 8. 2008, pa bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti

določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Kpnd; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.), ki je v delu, v katerem je določala dodatke, veljala do uveljavitve KPJS. Za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), je delavcu v skladu s 1. alinejo 2. točke 38. člena KPnd pripadal dodatek v višini 10 % od osnove, ki je v skladu s 1. točko 38. člena KPnd osnovna plača delavca za polni delovni čas oz. ustrezna urna postavka. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločitev glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na dodatek za izmensko delo za obdobje od februarja do vključno julija 2008, pravilna, saj je sodišče prve stopnje kljub zmotni uporabi materialnega prava tožniku za to obdobje pravilno prisodilo dodatek v višini 10 %, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sodišču predložila lasten izračun tožnikovega prikrajšanja (B25). V njem je navedla število ur, od katerih je izračunala dodatek za delo v neenakomerno

razporejenem delovnem času, dodatek za izmensko delo in dodatek za delo ponoči. Tožnik je ta izračun iz razloga ekonomičnosti (v izogib postavitvi izvedenca finančne stroke) sprejel, zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo kot nesporno v izračunu navedeno število ur, za katere je tožnik do dodatkov upravičen.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o vtoževanem dodatku za izmensko delo za mesece od avgusta 2008 do septembra 2011 zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa med strankama ni sporno (število ur, za katere tožniku dodatek pripada), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo v delu, ki se nanaša na višino dodatka za izmensko delo za obdobje od avgusta 2008 do septembra 2011. Ker je sodišče prve stopnje za to obdobje tožniku zmotno priznalo dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 %, namesto dodatka za izmensko delo v višini 7 %, je pritožbeno sodišče zneske dodatka za izmensko delo izračunalo tako, da je vsak znesek pomnožilo s količnikom 0.7, dodatek za nočno delo pa je ostal nespremenjen (odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Tako npr. dodatek za izmensko delo za mesec avgust 2008 namesto 8,97 EUR bruto (10 %) znaša 6,28 EUR bruto (7 %), tožniku pa za ta mesec pripadata dodatka za nočno in izmensko delo v skupni višini 13,01 EUR bruto, namesto prvotno dosojenih 15,70 EUR bruto. Tak preračun je narejen za vse nadaljnje mesece do septembra 2011, tožnikov tožbeni zahtevek pa je skupno utemeljen do višine 744,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov, kot so razvidni iz izreka te sodbe, višji tožbeni zahtevek v znesku 132,55 EUR bruto (do prvotno prisojenega zneska 877,47 EUR bruto) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zavrnjenega dela glavnice, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Glede dodatka za delo ponoči je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se ta dodatek v skladu s prvim odstavkom 43. člena KPJS obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči, višina pa znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da ni obrazložilo odločitve, da je tožnik upravičen do tega dodatka za 8 in ne za 7 ur, kot je to tožniku priznala, obračunala in izplačala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v četrtem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da se kot nočno delo po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23:00 in 6:00 uro naslednjega dne, če pa je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se za nočno delo šteje osem nepretrganih ur v času med 22:00 uro in 7:00 uro naslednjega dne. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je v zvezi s tem nadalje ugotovilo, da iz tožnikovih plačilnih list (B18 do B21) izhaja, da je tožnik dodatek za nočno delo prejemal le za 7 ur, F.F. pa je, zaslišan kot priča, potrdil, da je tožnik v nočni izmeni delal 8 ur.

Ker med strankama niti ni sporno, da je nočna izmena pri toženi stranki trajala od 20:00 ure do 8:00 ure, je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 149. člena ZDR upravičen do plačila dodatka za delo ponoči za dodatno uro. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pri tej odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od februarja do vključno julija 2008, moralo uporabiti 3. alinejo 2. točke 38. člena KPnd in ne 43. člena KPJS, vendar pa je tožnik po obeh določbah upravičen do enake višine dodatka za delo ponoči (30% od osnovne plače oz. ustrezne urne postavke), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker torej g

lede dodatka za delo ponoči s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je sicer delno spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je z 39,16 % znižal na 33,24 %), vendar ne bistveno, zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 15,11 %, saj je uspela glede zneska 132,55 EUR od izpodbijanega zneska 877,47 EUR. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo skupno 188,00 EUR (nagrada za postopek v višini 168,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT), upoštevajoč njen uspeh v pritožbenem postopku pa ji je tožnik dolžan povrniti 28,41 EUR stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 953/2014
• VDSS sodba Pdp 1447/2014
• VDSS sodba Pdp 401/2015