VDSS sodba Pdp 600/2014

Jedro

Delovno mesto, za katerega je tožena stranka sklenila s hčerinsko družbo sporazum o zaposlitvi tožnika (invalida III. kategorije) na podlagi 40. člena ZZRZI, ni ustrezno, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Invalidu III. kategorije namreč, v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, ni mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. invalidnosti, če mu delodajalec v podpis ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki bo ustrezalo njegovi delazmožnosti in bo enako vrsti in ravni izobrazbe, ki mu je bila priznana na dosedanjem delovnem mestu „sušilec PS 1“ ter mu za čas od nezakonite odpovedi dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 528,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da je tožena stranka s hčerinsko družbo A. d.o.o. sklenila sporazum o zaposlitvi tožnika na podlagi 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je spoštovala vsa zakonska določila glede zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu in sicer je zagotovila tožnikovo zaposlitev za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi in delovni zmožnosti v skladu z odločbo ZPIZ št. ... z dne 8. 4. 2013. Ustreznost delovnega mesta „pomožni delavec III“ dokazuje z mnenjem ZPIZ z dne 15. 5. 2013 o ustreznosti delovnega mesta in tožnikovimi delovnimi zmožnostmi. Eventualna neustreznost izvajanja nove pogodbe o zaposlitvi novega delodajalca nikakor ni in ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot je to napačno odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je povsem v nasprotju z mnenjem ZPIZ št. ... z dne 15. 5. 2013 ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da novo delovno mesto ni ustrezno tožnikovi delovni zmožnosti. Sodišče ni imelo nobene podlage, da ugotovi neustreznost novega delovnega mesta tožnika in sodišče ne more svoje odločitve utemeljevati s tožnikovo izpovedjo in fotografijami, ki naj bi potrjevale to izpoved. Tožnik je izpovedal, da ni začel nobenega postopka, v katerem bi uveljavljal kakršnekoli kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Sodišče je odločalo pristransko in arbitrarno, saj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in na fotografije, iz katerih ni mogoče zaključiti drugega, kot da je na transportnem traku odpadni papir, kako poteka delo, kakšna je vsebina dela in kdo mora opravljati to delo pa iz fotografij ni mogoče zaključiti. Pri tem je sodišče povsem ignoriralo najpomembnejši listinski dokaz in sicer mnenje ZPIZ z dne 15. 5. 2013. Sodišče je svoj zaključek gradilo na neresnični izpovedi tožnika, čeprav iz mnenja ZPIZ z dne 15. 5. 2013 izhaja, da je delovno mesto ustrezno glede na tožnikovo delazmožnost. Sodišče je v celoti in povsem nekritično upoštevalo izpoved tožnika kot ključen dokaz in s tem ravnalo v nasprotju z določbo 257. člena ZPP, ki določa, da lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo sodišča, ugotovi tudi, nikakor pa ne izključno z zaslišanjem strank. Sodišče listinskih dokazov, ki izkazujejo ravno nasprotno izpovedi tožnika ter resničnost navedb tožene stranke ni upoštevalo in prič tožene stranke ni hotelo zaslišati. Tožena stranka je predlagala pričo B.B., ki bi kot delavka delodajalca lahko izpovedala, kakšna je bila vsebina dela tožnika in kako delodajalec organizira delo v invalidskem podjetju ter da zagotavlja pravice delavcem invalidom in spoštuje odločbe invalidske komisije. Sodišče pa je zavrnilo zaslišanje ključne priče, tako kot je zavrnilo zaslišanje vseh drugih predlaganih prič tožene stranke in toženi stranki s tem odvzelo pravico do izjave in izvedbe dokazov, ki so bili v njeno korist. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju v konkretnem primeru napačno uporabilo določbo 91. člena ZDR-1 in odločilo, da se za ustreznost novega delovnega mesta tožnika zahteva enaka vrsta strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto, katerega je tožnik zasedal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) v 40. členu določa, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Sicer pa tudi, v kolikor bi tožnik dejansko moral opravljati drugačno delo, kot je bilo navedeno v njegovi novi pogodbi o zaposlitvi, to ne pomeni, da delovno mesto ni bilo ustrezno in bi imel tožnik kvečjemu na razpolago pravna sredstva in postopke pri novem delodajalcu, ne more pa biti to razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, ki ima pet razredov osnovne šole, tožnik pa navedbam tožene stranke in dokazom o stopnji njegove izobrazbe ni nasprotoval.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in da velja načelo, da se za ustreznost novega delovnega mesta zahteva enaka vrsta strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo materialno pravo.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu „sušilec PS 1“. Za delovno mesto se je zahtevala IV. stopnje strokovne izobrazbe, tožnik pa je imel končanih pet razredov osnovne šole. Nesporno med strankama je bilo, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ z dne 8. 4. 2013 priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Na podlagi te odločbe mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: dvigovanje in prenašanje bremen do 9 kilogramov, brez pogoste prisilne drže ledvene hrbtenice in pogostega prepogibanja, s krajšim delovnim časom in delodajalcu je bilo naloženo, da mora tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

Tožena stranka je trdila, da ustreznega delovnega mesta ni imela, zato je s hčerinsko družbo A. d.o.o. sklenila sporazum o zaposlitvi tožnika na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami). Družba A. d.o.o. je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „pomožni delavec III“, za katero se zahteva I. do II. stopnja strokovne izobrazbe in je delovno mesto razvrščeno v I. tarifni razred.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da delovno mesto „pomožni delavec III“, za katero je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu in za katero se zahteva I. oz. II. stopnja strokovne izobrazbe, ne predstavlja ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka je bila tožniku v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZRZI dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so v skladu z njegovimi delovnimi zmožnostmi. Nadalje je v prvem odstavku 40. člena ZZRZI določeno, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oz. predpisi o pokojninsko invalidskem zavarovanju ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

Glede na citirano materialnopravno podlago je torej bistveno vprašanje tega spora, ali je tožena stranka tožniku, na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem, ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu. Glede ustreznosti zaposlitve je potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR, ki določa, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delovno mesto, za katerega je tožena stranka sklenila s hčerinsko družbo A. d.o.o. sporazum o zaposlitvi tožnika na podlagi 40. člena ZZRZI, ni ustrezno, in da je zaradi tega odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nezakonita. Invalidu III. kategorije namreč, v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, ni mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. invalidnosti, če mu delodajalec v podpis ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je podal tožnik k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, na podlagi 155. člena ZPP tožnik sam krije stroške, ki jih je imel z njegovo vložitvijo.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1184/2014
• VDSS Sodba Pdp 618/2021
• VDSS sodba Pdp 638/2014