<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 663/2014.
ECLI:SI:VSCE:2014:CP.663.2014.

Evidenčna številka:VSC0003868
Datum odločbe:17.12.2014
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Maša Butenko
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zavarovanje odgovornosti - dejavnost zavarovanca

Jedro

Obveznost zavarovalnice, da jamči za škodo tretjim osebam iz zavarovalne police je pogojena z ugotovitvijo, da škoda izvira iz dejavnosti zavarovanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka spremeni tako, da se glasi:

“Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.193,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.130,00 EUR od 5. 1. 2011 dalje do plačila, od 9,09 EUR od 30. 4. 2009 dalje do plačila, od 54,00 EUR od 17. 12. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.”

Spremeni se točka 3. izreka sodbe in se glasi:

“Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki za 513,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu odločitve sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.”

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 621,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 14.193,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz osnovne police št. 0115419 z začetkom veljavnosti zavarovanja 1. 1. 2002, katero vsebino sta 18. 12. 2002 dogovorili tožena stranka kot zavarovalnica in K. Z. ... z.o.o., kot zavarovanec izhaja, da je: “za nevarnosti iz 1. člena (1), (2) in (3) odst. pogojev ... zavarovana odgovornost zavarovanca iz dejavnosti”, da so Splošni pogoji sestavni del pogodbenega razmerja, kar se med pravdnima strankama tekom postopka ni izkazalo za sporno, poleg tega pa se je tožena stranka sama sklicevala nanje, med drugim celo, ko je zatrjevala obstoj zavarovalnega razmerja le iz naslova dejavnosti zavarovanca. V skladu s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti ali pravnega razmerja navedenega v polici in ki ima za posledico poškodovanje osebe, kamor spadajo telesne poškodbe, obolenja ali smrt osebe ter poškodovanja stvari, kamor spada uničenje, poškodba ali izginitev stvari. Da bi sodišče ugotovilo, ali so podane okoliščine, ki utemeljujejo zavarovano kritje, je zato presojalo, ali konkretno nezgoda izvira iz dejavnosti, lastnosti ali pravnega razmerja. Čeprav polica kot predmet pogodbe omenja le odgovornosti iz dejavnosti, so Splošni pogoji sestavni del pogodbenega razmerja in zato zapisa, kot se glasi v polici, ni moč izvzeti iz presoje predmeta pogodbenega razmerja med skleniteljema zavarovanja, kot ga celostno določajo Splošni pogoji. Takšno izvzetje bi po prepričanju sodišča predstavljalo neutemeljen obid določbe člena 82 Obligacijskega zakonika, v skladu s katerim je potrebno določila pogodbe uporabiti tako, kot se glasijo, v konkretnem primeru torej upoštevaje dogovor sopogodbenikov v celoti. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme za njene lastne trditve, da je šlo le za jamstvo iz naslova dejavnosti njenega zavarovanca, tekom postopka tudi ni ponudila nikakršne trditvene podlage v smislu drugačnega skupnega namena pogodbenikov. Pojem lastninske pravice (nad spornim igriščem) po oceni sodišča zadošča kriterijem “pravnega razmerja”. V času škodnega dogodka je K. Z. ... z. o. o. nedvomno bila lastnik nepremičnine ter s spornim igriščem na njej, saj je tožena stranka sama priznala lastništvo njenega zavarovanca na nepremičnini, ne glede na to, da je v nadaljevanju navajala, da igrišče ni bilo v lasti zavarovanca. Zavarovanec tožene stranke je namreč bil izključni lastnik nepremičnine, kot jo je pokazal dokazni postopek, upravičenjem na eni strani pa parirajo tudi obveznosti na drugi strani, predvsem načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika, ki toliko bolj zavezuje lastnika nepremičnine in sicer, da je ta dolžan vzdrževati se ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Zato je tožena stranka v imenu svojega zavarovanca, ne glede na zanikano upravljanje, odgovorno za škodo, ki bi jo slednji moral preprečiti, če bi ob zahtevani skrbnosti poskrbel, da bi bila nepremičnina z igriščem pravilno vzdrževana, vse v povezavi s 131. členom OZ. V nadaljevanju je zaključilo, da tožena stranka kot lastnica igrišča ni poskrbela za potrebno vzdrževanja igrišča in za varnost ljudi na njem. Nato je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki jo sodišče prve stopnje vidi predvsem v tem, da v izogib morebitnemu nastanku škode ni zagotovila, da bi se uporaba igrišča odvijala na varen in ustrezen način. Nato je ugotovilo, da se uporaba igrišča ni odvijala na varen in ustrezen način, zavarovanka toženke ni izvedla ustreznih ukrepov v smislu vzdrževanja, vključno z vso sanacijo pomanjkljivosti, ki se kažejo v luknji v tleh pod košem. Ugotovilo je še soprispevek tožeče stranke. O višini nepremoženjske škode pa je odločilo na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca medicinske stroke. Tožniku je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju njegovega deleža soodgovornosti v višini 14.130,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločeno na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati v smeri ali je podano jamstvo iz zavarovalne police v smeri odgovornosti zavarovanca iz dejavnosti. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Še več, povsem nekritično je slepo sledilo svoji odločitvi iz prve odločbe. Po mnenju tožene stranke je sodišče z napadeno sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju, zlasti pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika in priče I. D. in je zato kršilo določbo ZPP. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na napačne Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti, čeprav je tožena stranka v spis vložila Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti .... Sicer pa so oboji Splošni pogoji v delu, ki določa kritje tožene stranke identični. Vendar je sodišče ponovno absurdno in nerazumljivo ponovno napačno citiralo navedene Splošne pogoje ter seveda svojo odločitev gradilo na napačnih predpostavkah. In to kljub temu, da je na to opozorila že tožena stranka v pritožbi in je le-to povzelo tudi sodišče druge stopnje v sklepu o razveljavitvi sodbe. V Splošnih pogojih zavarovane odgovornosti tožene stranke ... jasno piše, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici. Pri tem je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samo listino (Splošni pogoji). Gre za odločilne razloge v sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zavarovanec tožene stranke, torej K. Z. z. o. o., odgovarja za škodo kot lastnik nepremičnine, na kateri se je tožnik poškodoval. S tem so bile zmotno uporabljene določbe OZ, tistih, ki opredeljujejo odgovornost za škodo. Tožena stranka je že skozi pravdni postopek dokazala, da tudi kot lastnica nepremičnine ni odgovarjala za stanje igrišča, sodišče niti kljub opozorilu sodišča druge stopnje ni presojalo odgovornosti zavarovanca tožene stranke iz dejavnosti. Zavarovanka tožene stranke se v času škodnega dogodka ni ukvarjala s takšno dejavnostjo, da bi na podlagi le-te odgovarjala za škodo tožniku, pa sodišče kljub temu na drugi strani tega dejstva niti ni presojalo. Sodišče prve stopnje se je vseskozi ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki naj bi izhajalo iz lastništva nepremičnine, na kateri se je poškodoval tožnik. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo previsoko pravično denarno odškodnine iz posameznih postavk. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zmotno ugotovilo, da obstoji zavarovalno kritje tožene stranke za odgovornost njenega zavarovanca v konkretni zadevi ter s tem, ko je odmerilo tako previsoko odškodnino tožniku, je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, tožeči stranki pa se naložijo v plačilo pravdni stroški tožeče stranke, podredno pa, da se razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče res ni zaslišalo tožnika in priče I. D., vendar je prebralo zapisnike o njuni izpovedbi. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni zmotno uporabilo materialno pravo, še manj pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodbeno razmerje treba presojati tudi v skladu s Splošnimi pogoji, saj bi izvzetje po prepričanju sodišča prve stopnje predstavljalo neutemeljen obid določb 82. člena OZ, tožena stranka pa tudi ni ponudila nobene trditvene podlage v smislu drugačnega skupnega namena pogodbenikov. Zato je tudi bilo nepotrebno, da bi se sodišče posebej opredeljevalo do vprašanja, ali škoda izvira iz dejavnosti njenega zavarovanca. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede svojih ugovorov in tudi ni glede njih ponudila nobenih dokazov, čeprav je dokazno breme glede teh ugovorov na toženi stranki. Po mnenju pritožbe je višina odškodnine presojena skladno z določbo člena 179. OZ. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz poteka te pravdne zadeve je razvidno, da je tožeča stranka v tožbi glede uporabe materialnega prava navedla, da je imela K. Z. z.o.o. v času obravnavanega dogodka pri toženi stranki zavarovane ekonomske učinke svoje civilne odgovornosti, zato je tožena stranka tožniku neposredno odškodninsko odgovorna za pretrpljeno škodo. Tožnik pa je še navedel, da bi zavarovanec tožene stranke kot lastnik navedenega igrišča, moral poskrbeti za ustrezno vzdrževanje igrišča in tudi odstraniti vsakršno potencionalno nevarnost, zlasti tudi glede tega, ker se je vedelo, da se na njenem igrišču igrajo predvsem otroci in je zato potrebno njeno odgovornost presojati strogo, saj bi se morala zavedati, da otroci med igro radi spregledajo razne razpoke v tleh in zaradi svoje neizkušenosti še ne morejo odreagirati dosti hitro oziroma tako, da se ne bi poškodovali. Odgovornost tožene stranke je torej tožeča stranka vezala na lastništvo igrišča, na katerem se je tožnik poškodoval. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navajala, da je njena zavarovanka v času škodnega dogodka pri toženi stranki imela sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici št. 0115419 in po dodatku k navedeni polici št. 5, in po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti ..., vendar je bila z navedeno polico zavarovana zgolj odgovornost zavarovanca iz dejavnosti. K. Z. z. o. o. je namreč le lastnica zemljišča na katerem se nahaja navedeno igrišče, medtem, ko je to zemljišče že leta 1969 dala KS K. v brezplačno uporabo. Zavarovanec ni imel v posesti in upravljanju tega dela zemljišča, prav tako zavarovanec tožene stranke vse od leta 1969 te parcele ni uporabljal pri izvajanju svoje dejavnosti, zato zavarovalno jamstvo za tožnikovo nezgodo, glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo in glede na Splošne zavarovalne pogoje, ni podano. Tožena stranka je s temi svojimi trditvami nasprotovala trditvam tožeče stranke, da je podana odgovornost njenega zavarovanca iz lastništva nepremičnine in je navajala, da je bila pogodbena volja strank le v tem, da se zavaruje odgovornost iz dejavnosti njenega zavarovanca, dejavnost njenega zavarovanca pa ni bila posest in upravljanje spornega zemljišča, prav tako zavarovanec tožene stranke vse od leta 1969 te parcele ni uporabljal pri izvajanju svoje dejavnosti, zato zavarovalno jamstvo za tožnikovo nezgodo, glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo in glede na določila citiranih zavarovalnih pogojev, ni podano.

7. Sodišče prve stopnje pa kljub tej trditveni podlagi zaključuje, da je podano zavarovalno jamstvo tožene stranke, na podlagi njene lastninske pravice na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da čeprav namreč polica kot predmet pogodbe omenja le odgovornost iz dejavnosti, so Splošni pogoji sestavni del pogodbenega razmerja, zato zapisa, kot se glasi v polici ni moč izvzeti iz presoje predmeta pogodbenega razmerja med skleniteljema zavarovanja, kot ga celostno določajo Splošni pogoji. Zato pojem lastninske pravice na spornem igriščem po oceni sodišča zadošča kriteriju “pravnega razmerja”. Zavarovanec tožene stranke torej odgovarja kot lastnik spornega zemljišča, ki pa ni poskrbel za varno uporabo tega zemljišča.

8. Ob reševanju pritožbe tožene stranke pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je obveznost zavarovalnice, da jamči za škodo tretjim osebam pogojena z ugotovitvijo, da škoda izvira iz dejavnosti zavarovanca. Tako je potrebno v tem obsegu ugotoviti, da je škoda nastala v zvezi z dejavnostjo zavarovanca in da odgovornosti iz lastninskopravnih razmerjih z polico o zavarovanju odgovornosti zavarovanca iz dejavnosti št. . z dne 8. 12. 2012 ne daje kritja, podano je kritje za odgovornost zavarovanca, ki izvira iz dejavnosti. Res so Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti ... sestavni del police, vendar iz same zavarovalne police izhaja, da je predmet in oblika zavarovanja za nevarnosti iz 1. člena 1), 2) in 3) odst. pogojev ..., je zavarovana dejavnost in je zato zavarovana odgovornost zavarovanca iz dejavnosti za osebe in stvari. Tožena stranka se strinja, da je vsebina zavarovalnih Splošnih pogojev o zavarovanju odgovornosti ... enaka Splošnim pogojem za zavarovanje odgovornosti .... Iz te določbe (člen 1. 1. odstavek) izhaja, da so krite tiste zavarovalne nevarnosti, za katere zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ki ima za posledico med drugim tudi telesne poškodbe, kot jih je v konkretnem primeru zadobil tožnik, lastnosti in “pravno razmerje” v polici ni navedeno. Zato se ob pravilni uporabi materialnega prava izkaže, da so pravilne pritožbene navedbe tožene stranke, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici in je zato obveznost zavarovalnice, da jamči za škodo tretjim osebam pogojena z ugotovitvijo, da škoda izvira iz dejavnosti zavarovanca. Tožeča stranka take trditvene podlage ni podala, saj v tožbenih navedbah navaja, da odškodninska odgovornost tožene stranke izvira iz lastninske pravice na nepremičninah, čemur je nato nekritično sledilo sodišče prve stopnje, ki je ob zmotni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 82 Obligacijskega zakonika in določbe 1. člena Splošnih pogojev in na podlagi vsebine zavarovalne police št... zaključilo, da je podano zavarovalno jamstvo tudi iz same lastninske pravice na nepremičnini, s spornim igriščem na njej, kar odgovarja kriteriju “pravnega razmerja”. Po določbi člena 82 OZ je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo, v konkretnem primeru torej upoštevaje dogovor sopogodbenikov v celoti. Tožena stranka je zanikala njeno odgovornost iz lastništva na sporni nepremičnini in je ponudila trditveno podlago o tem, da iz zavarovalne police, tudi v zvezi s Splošnimi pogoji izhaja to, da odgovarja za zavarovanca le za škodo, ki izvira iz njegove dejavnosti, ne pa tudi iz lastninskopravnih razmerij. Trditvene podlage o kritju škode, ki izvira iz odgovornosti zavarovanca iz dejavnosti, pa tako tožeča stranka ni zmogla in je zato obrazložitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, ko je zaključilo, da odgovarja zavarovanec tožene stranke tudi iz lastništva nepremičnine, s spornim igriščem na njej.

9. Ker tako ni podano zavarovalno jamstvo - kritje po polici št. 0115419 z dne 18. 12. 2002 sklenjeno med K. Z. z. o. o. in toženo stranko, saj iz police izhaja, da je predmet in oblika zavarovanja odgovornost zavarovalnice iz dejavnosti zavarovanca, je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da zavarovalno kritje tožene stranke ni podano in je zato potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke, kot materialnopravno neutemeljen zavrniti, že po temelju. Zato presoja o višini tožbenega zahtevka in soprispevka tožnika ne more biti predmet zavarovanja, ki bi bila krita z osnovno polico ... z dne 18. 12. 2002.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovilo, zmotno pa je nato v nadaljevanju uporabilo materialno pravo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v celoti zavrnilo in s tem spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki 1. odločitve. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), oziroma je sodišče druge stopnje očitano kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena odpravilo, ob uporabi 354. člen ZPP.

11. Ker tožeča stranka v tem pravdnem postopku ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je kot svoje pravdne stroške priglasila stroške za sodne takse za prvo pritožbo v znesku 513,00 EUR, do katerih je glede na njihovo plačilo tudi upravičena, kar vse je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ni pa upravičena do plačila stroškov za poštnino, saj je vlogo oddala neposredno na vložišče sodišča, prav tako pa ni izkazala stroškov za fotokopiranje.

12. Tožena stranka je priglasila takso za pritožbo v znesku 621,00 EUR, kar je tožeča dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožeča stranka pa sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj s svojim zahtevkom ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).


Zveza:

OZ člen 83. Zavarovalna pogodba. Splošni pogoji.
Datum zadnje spremembe:
20.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NjE5