VSK sodba Cpg 457/2014

Jedro

S tem, ko je tožeča stranka spremenila v zahtevku navedbo, komu naj tožena stranka izpolni zahtevek, je šlo za spremembo tožbe, in sicer za objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Vendar, ker je do te spremembe tožbe prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (takrat, ko je tožeča stranka odstopila terjatev stranskemu intervenientu), gre v tem primeru za privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna (186. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati Družbi za upravljanje terjatev bank d.d. 1.413.231,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2013 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine, katere so v lasti tožene stranke do celote, s prodajo le-teh in s poplačilom terjatve zavarovane s hipoteko iz dosežene kupnine (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da Družbi za upravljanje terjatev bank d.d. povrne 11.627,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da glede na ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka že dobila iz naslova jamstva Republike Slovenije izplačan znesek 684.733,61 EUR, preseneča odločitev, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tudi v tistem, kar je že dobila plačano s strani Republike Slovenije. Pooblaščenec pridobi pravico zahtevati izpolnitev zgolj v imenu in v korist pooblastitelja (R Slovenije), ne pa v svojo korist, kot je storila tožeča stranka in postavila tožbeni zahtevek v svojem imenu in v svojo korist oz. celo v korist nekoga tretjega (DUTB). Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da pogodba (op: pogodba o dolgoročnem kreditu) ni nična, saj ob vsiljenih nedopustnih in nezakonitih pogojih ne gre za svobodno urejanje in dogovarjanje. Že iz zapisov pogodbenih obveznosti tožene stranke je vidno „da gre za oderuške obresti, saj naj bi jo dejansko bremenili stroški odobritve kredita v znesku 4.000,00 EUR, pa letno nadomestilo, pa nadomestilo za rezervacijo, pa nadomestilo za izdajo jamstvo, pa stroške priprave, vodenja in jamstva, čeprav ti stroški sploh niso bremenili tožeče stranke, pa kazenske obresti v primeru zamude na zamudne obresti, kar je vse lepo vidno že iz pogodbe“. Sodišče se je postavilo na zmotno stališče, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo popolno. 141. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa pogoje za nastanek hipoteke na podlagi pravnega posla, med drugimi pogoji tudi navedbo pravnega temelja. Pogodba o zastavi nepremičnin ZN 1 (v nadaljevanju: Pogodba o zastavi) pa v zemljiškoknjižnem dovolilu ne vsebuje navedbe pravnega temelja oz. je ta nedoločen, ker ni navedeno, po kateri konkretni pogodbi se zastavljajo nepremičnine. Sodišče je tudi napačno navedlo ugovor tožene stranke, da naj bi šlo za maksimalno hipoteko, govora je bilo le, da bi takšna nedoločna oznaka ne zadoščala niti za ustanovitev maksimalne hipoteke. V delu, ko sodišče ugotavlja, da naj bi tožena stranka zgolj pavšalno ugovarjala višini dolga, so razlogi sodbe v nasprotju z razlogi iz 3. točke obrazložitve, kjer je navedeno, da je sodišče zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in z zaslišanjem direktorja in finančnice tožene stranke kot nepotrebnega. Tu gre tudi za poseg v toženkino pravico do obrambe, poštenega in kontradiktornega postopka. V ponovnem postopku naj se postavi izvedenec, ki bo vpogledal v poslovno in računovodsko dokumentacijo tožene stranke in tožeče stranke in se opredelil, da tožena stranka ne dolguje oz. podrejeno, da ne dolguje takšnega zneska, in do napačnih izračunov tožeče stranke. V točki 14 obrazložitve je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odstopa od pogodbe. Tudi v tem delu sodišče »ni izvedlo nikakršnega toženčevega dokaza«. Toženka je ugovarjala nesklepčnost, saj s hipotekarno tožbo ni dopustno zahtevati plačila denarnih terjatev, kot zahteva tožeča stranka. Napačna je tudi odločitev, da ne gre za spremembo tožbe, saj je tožeča stranka prilagodila svoje zahtevke. Tožeča stranka ni izkazala prenosa materialne pravice (v korist DUTB), še manj pa prenos procesnega upravičenja. To tudi ne izhaja iz II. člena pogodbe, ki ni zapleten, ampak nejasno zapisan. Pa tudi, če bi prišlo do takšnega pooblastila, bi se to nanašalo samo na procesno legitimacijo, tožeča stranka pa bi morala izkazati, da je prišlo tudi do prenosa materialne pravice. Tožena stranka je ves čas ugovarjala, da ni prišlo do nobene cesije, tožeča stranka se je celo izmuznila predložitvi domnevne pogodbe o cesiji, v izpodbijani sodbi pa o tem ni najti nikakršnih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev o neutemeljenosti ugovora tožene stranke o aktivni legitimaciji je prvostopenjsko sodišče podalo (v točki 7 obrazložitve) izčrpne in prepričljive razloge (podprte v določbi 17. člena Pogodbe o jamstvu, z dne 16.12.2009 (A3) (1) in elektronskem sporočilu (A42), s katerim je RS pozvala tožečo stranko, da pristopi k izterjavi), ki jih pritožba ne more omajati s ponavljanjem, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila tistega, kar je že dobila nakazano s strani Republike Slovenije. Pri tem je potrebno poudariti, da tožeča stranka ni postavila zahtevka v svojem imenu in v svojo korist, ampak je po spremembi tožbe postavila zahtevek tako, da se plačilo opravi v korist Družbe za upravljanje terjatev bank d.d., to je delniške družbe, ki je bila z zakonom o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) ustanovljena prav zaradi takšnih primerov, in na katero je tožeča stranka odplačno odstopila terjatev v skladu s Sporazumom o ugotovitvi odstopa terjatev, z dne 3.4.2014.

Tožena stranka tudi ne more uspeti zgolj s ponavljanjem svojih trditev, da je Pogodba o dolgoročnem kreditu (A1) nična, ne da bi pri tem določno izpodbijala razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče izčrpno in pravilno navedlo (v 8. in 9. točki obrazložitve). Tožena stranka ni v prvostopenjskem postopku podala nobenih konkretnih trditev, zakaj naj bi bila navedena pogodba nična. Samo s povzemanjem besedila zakonskih pogojev za ničnost, to je, da naj bi bila pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, ne more uspeti. Pritožba tudi ni konkretizirano izpodbijala izčrpnih in prepričljivih razlogov, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugotavljanjem, ali bi bilo mogoče pogodbenim in zamudnih obrestim očitati oderuškost, ampak je le povzela vse zapise pogodbenih obveznosti tožene stranke in ob svoji trditvi, da so ji bili ti pogoji vsiljeni (pritožba izpostavlja tudi druge dogovorjene stroške in ne samo višino obrestne mere) zaključila, da so obresti oderuške.

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da ni bila veljavno ustanovljena hipoteka, pritožbeno sodišče najprej opozarja na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila hipoteka na nepremičninah tožene stranke že vpisana v zemljiški knjigi, kar pomeni, da je tožena stranka ne more izpodbijati z ugovorom v predmetni pravdi, ampak kvečjemu z drugimi pravnimi sredstvi. Tudi sicer pa je materialnopravno stališče pritožnika o tem, da Pogodba o zastavi ne vsebuje pravnega temelja, napačno. V skladu s tretjim odstavkom 141. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) mora listina, to je pogodba, vsebovati med drugimi podatki tudi pravni temelj za vpis hipoteke v zemljiško knjigo, kar je Pogodba o zastavi tudi vsebovala v 1. členu, kjer sta pogodbenici (pravdni stranki) ugotovili, da sta dne 21.12.2009 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. Pg 1, kar je tudi bil pravni temelj za ustanovitev hipoteke.

Pritožbeno sodišče tudi povsem soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bil ugovor tožene stranke glede višine terjatve tako pavšalen, da v zvezi z njim ni bilo mogoče izvajati dokazov. Tožena stranka je svoj ugovor v zvezi z višino postavila tako, da je navedla, da njene kontne kartice in računovodski podatki ne izkazujejo takšnih stanj in obveznosti, kot jih prikazuje tožeča stranka. To pomeni, da je tudi sama vodila stanje neodplačanega kredita in stroškov v zvezi s kreditom, in da je imela podatke o tem, kakšen bi moral biti obračun, oz. katere napake v obračunu naj bi naredila tožeča stranka. Vendar teh navedb tožena stranka ni podala, ampak je samo predlagala, naj se „o vsem tem“ med drugim zasliši računovodkinja tožene stranke, njen direktor in njen nekdanji direktor ter se postavi izvedenec ekonomske stroke, ki naj bi podal izračun. Po drugi strani pa je tožeča stranka v spis predložila vse listine z izračuni obresti in drugih stroškov, tako da je bilo toženi stranki omogočeno, da določno ugovarja, kje je obračun tožeče stranke napačen in za koliko. Na to, da je ugovor tožene stranke glede višine povsem pavšalen, jo je med postopkom opozorila tudi tožeča stranka. V takšni procesni situaciji bi predstavljalo ugotavljanje pravilnosti izračuna z izvedencem, za kar se zavzema pritožba, izvajanje nedovoljenega informativnega dokaza, s katerim bi nadomestili tiste trditve, ki bi jih lahko tožena stranka podala (pa jih ni). Prvostopenjsko sodišče je torej utemeljeno zavrnilo dokazne predloge s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in z zaslišanjem direktorja tožene stranke in finančnice tožene stranke kot nepotrebne.

Pritožba graja, da je prvostopenjsko sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede „domnevnega“ odstopa od pogodbe in datuma odstopa od pogodbe, in da ni v zvezi s tem izvedlo nobenega dokaza, ki ga je ona predlagala. Gre za povsem nekonkretizirane pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka ne pove, katerih listin sodišče ni vpogledalo, katere listine naj bi bile neverodostojne in zakaj naj bi bile neverodostojne, niti katerih dokazov v zvezi z dejstvom glede odstopa od pogodbe sodišče ni izvedlo, pa tudi ne, kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve. Prvostopenjsko sodišče pa je svojo ugotovitev, da je bil odstop od pogodbe utemeljen in opravljen v skladu z določbami pogodbe, jasno obrazložilo, česar pritožba s takšno povsem pavšalno grajo ne more izpodbiti.

Obravnavana tožba je hipotekarna tožba. Z njo je tožeča stranka zahtevala (v korist stranskega intervenienta) prodajo zastavljenih nepremičnin, poleg tega pa je glede na to, da je bila tožena stranka tudi osebni dolžnik (in ne samo realni dolžnik), pravilno zahtevala, tudi plačilo dolgovane terjatve (s čemer bi se toženka lahko izognila izvršbi na nepremičnine). Pritožbena trditev, da takšna tožba, ki vsebuje tudi zahtevo po plačilu denarne terjatve, ni hipotekarna tožba, je torej neutemeljena (2).

V delu, ko pritožba navaja, da je napačna odločitev sodišča, da ne gre za spremembo tožbe, ni jasno, na katero izmed dveh odločitev, ki jih je v zvezi z ugovori o spremembi tožbe sprejelo prvostopenjsko sodišče, se ta pritožbena graja nanaša. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča (razlogi so zapisani v 5. točki obrazložitve), da ni šlo za spremembo tožbe v delu, ko je tožeča stranka zgolj pojasnjevala svoje tožbene trditve, povsem pravilna. Ko pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da s tem, ko je tožeča stranka spremenila v zahtevku navedbo, komu naj tožena stranka izpolni zahtevek, ni šlo za spremembo tožbe, bi bilo mogoče pritožbi pritrditi, da ni šlo zgolj za prilagoditev zahtevka, ampak za spremembo tožbe, in sicer za objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Vendar, ker je do te spremembe tožbe prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (takrat, ko je tožeča stranka odstopila terjatev stranskemu intervenientu), gre v tem primeru za privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna (186. člen ZPP). Zato je navkljub napačnemu procesnemu stališču prvostopenjskega sodišča njegova odločitev, da se obravnava tožbeni zahtevek, čeprav se je tožena stranka spremembi protivila, pravilna.

Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da tožeča stranka ni izkazala prenosa materialne pravice in ne procesnega upravičenja na stranskega intervenienta, češ da ni prišlo do nobene cesije terjatve. Tožeča stranka, ki je ta odstop terjatve zatrjevala in izkazovala s predložitvijo Sporazuma o ugotovitvi odstopa terjatve in z drugimi listinami, je tudi obrazložila, na kakšen način se iz predloženih listin lahko ugotovi, da je bila na stranskega intervenienta odstopljena tudi terjatev iz predmetne pravde, kar je ta s svojim predlogom, da vstopi v pravdo kot prevzemnik terjatve, tudi potrdil. Sicer pa tožena stranka, kot dolžnik, tudi nima pravnega interesa za ugovore glede veljavnosti sklenitve pogodbe o odstopu terjatve med upnikom in prevzemnikom. Ugovori, ki jih ima, so določno navedeni v 421. členu OZ, in so tisti, ki jih lahko uveljavlja proti prevzemniku, do takrat, ko je dolžnik izvedel za odstop, pa tudi proti odstopniku. Dolžnik bi lahko imel v zvezi z veljavnostjo pogodbe o odstopu terjatve lahko ugovor le v primeru, če bi se z upnikom dogovoril, da se terjatev ne sme prenesti, vendar bi v konkretnem primeru, ko je bila kreditna pogodba gospodarska pogodba v smislu 13. člena OZ ne imel niti takšnega ugovora (četrti odstavek 417. člena OZ).

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------------------------------------

op. št. 1: po kateri je bila tožeča stranka dolžna navkljub plačilu iz jamstva izterjati terjatev od kreditojemalca-tožene stranke.

op. št. 2: Primerjaj T. Frantar: Stvarno pravo, GV, LJ 1993, stran 273, kjer je kot primer hipotekarne tožbe povsem primerljivo besedilo tožbenih navedb in tožbenega zahtevka, kot je predmetni.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2201/2015
• Sodba III Ips 121/2004
• VSL sklep I Cp 864/2000