VSL sodba in sklep I Cp 1565/04

Jedro

Tožnik mora v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti

tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. To pomeni, da mora

zahtevati izpolnitev obveznosti v korist cesionarja, sicer je tožbeni

zahtevek neutemeljen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek, ki je bil prekinjen dne 20.2.2003,

nadaljevalo s pravnim naslednikom tožeče stranke, V. D., z dnem

10.5.2004, ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe, razveljavilo

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr. št. Ig.. z dne 10.2.1998

(pravilno Ig .. z dne 2.4.1998) v 1. točki izreka za glavnico v

znesku 285.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

25.7.1997 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške

12.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2004

(pravilno 2.4.1998) dalje do plačila in tožbeni zahtevek za plačilo

omenjenih zneskov zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo

iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 -

drugo uradno prečiščeno besedilo). Odločitev naj bi bila

nepravilna, nestrokovna, nezakonita. Sodišče je dvakrat

sklenilo, da se glavna obravanva zaključi, nato pa jo zopet

odprlo. Pozvati bi moralo cesionarja, ali vstopa v pravdo.

Glede na izjavo cesionarja, s katero bi vstopil v pravdo, bi

moralo postopek nadaljevati z njim, kot s pravnim

naslednikom tožeče stranke. Sodišče pa je le vprašalo

toženca, ali soglaša s spremembo tožbe. Sodišče bi se moralo

opredeliti o pravnih dejanjih na naroku prisotnega odvetnika

D. Ž., ne glede na to, da ni bil pooblaščenec niti pravne osebe niti

njenega pravnega naslednika. Upoštevati bi moralo pogodbo o odstopu

terjatve, ker predstavlja pomembno materialno predpostavko odločitve.

Zaradi spremembe tožbe se pravni položaj toženca ni poslabšal in se

tudi cesionarjev ne bi smel. Ker sodišče cesionarja ni pozvalo v

pravdo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in nepravilno

uporabilo materialno pravo. Sodišče je postopek, ki se je začel s

predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru

dolžnika nadaljevalo kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Zato bi lahko presojalo samo dejstva, navedena v ugovoru in kasneje

nastala dejstva, ki se nanašajo na terjatev, ne pa dejstva, ki jih je

upoštevalo. Cesija ni dejstvo, ki se nanaša na terjatev v smislu 61.

člena ZIZ, ker se dolžnikova obveznost glede obsega terjatve,

zapadlosti in drugih elementov ni spremenila, ampak se je spremenila

le oseba upnika. Cesijska pogodba je bila sklenjena kasneje, kot je

bil izdan sklep o izvršbi, zato je tožnik še vedno aktivno in

procesno legitimiran. Treba bi bilo upoštevati določbe ZOR (305.,

438., 440. člen) oziroma OZ (280., 419. in 421. člen) o cesiji. Sklep

o izvršbi z opr. št., kot je zapisan v izreku, tožniku ni znan in ni

predmet tega postopka. Napaka je tudi v zapisu datuma teka zakonskih

zamudnih obresti 2.4.2004 namesto 2.4.1998. Glede 1. točke

izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

6., 8., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi

zmotne uporabe določbe 190. člena ZPP tudi kršitev iz prvega odstavka

339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in

zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega predlaga, da

pritožbeno sodišče samo meritorno odloči, podredno pa, da izpodbijano

odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344.

člena ZPP vročena tožencu, vendar nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da

se končana glavna obravanva znova začne, če je to potrebno,

da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša

vprašanja. V obravnavani zadevi je bilo to vprašanje

pravnega nasledstva izbrisane gospodarske družbe (prvotne

tožeče stranke) in vprašanje materialne aktivne legitimacije

tožnika. Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo ponovno

odpreti glavne obravnave, je torej neutemeljen.

V civilnem pravdnem postopku stranki z zahtevkom načeloma

prosto razpolagata, kar je odraz načela dispozitivnosti

(prvi odstavek 3. člena ZPP), omejitev se nanaša le na

materialne dispozicije strank, ki jih mora sodišče

odkloniti, če nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim

pravilom (tretji odstavek tretjega člena ZPP). Te materialne

dispozicije so: odpoved tožbenemu zahtevku (317. člen ZPP),

pripoznava nasprotnikovega zahtevka (316. člen ZPP) in sodna

poravnava (306. člen ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da v

tem postopku nobena stranka ni razpolagala na naveden način.

Zato sodišče prve stopnje ni (niti ni moglo) zagrešiti

pavšalno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo

zagreši sodišče, če v nasprotju z določbami ZPP svojo

odločbo opre na nedovoljena razpolaganja strank v postopku

(tretji odstavek 3. člena ZPP).

Načelo obojestranskega zaslišanja (5. člen ZPP) zahteva, da

da sodišče vsaki stanki (ne pa tudi tretjim osebam) možnost,

da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke

(audiatur et altera pars). Iz podatkov spisa je razvidno, da

sta tožnik in toženec to možnost imela. Cesionar, katerega

ima očitno v mislih pritožba, ni bil pravdna stranka. Tudi

ni izrazil želje, da bi v pravdo vstopil kot stranski

intervenient (drugi odstavek 199. člena ZPP). Da bi moralo

sodišče, potem ko ga tožeča stranka seznani z odstopm

terjetve, o kateri teče pravda, cesionarja pozivati, naj

vstopi v pravdo, ZPP ne predpisuje. V 190. členu nasprotno

določa, da odsvojitev stvari ali pravice ni ovira, da se

postopek med istima strankama ne bi mogel končati. Cesionar,

ki pridobi pravico, o kateri teče pravda, pa lahko vstopi v

pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita

obe stranki, torej tožnik in toženec (drugi odstavek 190.

člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru toženec s spremembo

tožnika ni soglašal, sodišče, tudi če sta cesionar in tožnik

s tem soglašala, spremembe strank ni smelo dovoliti. Očitek,

da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 190.

člena ZPP, s čimer naj bi zagrešilo relativno bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339.

člena ZPP, ni utemeljen. Ker nobeni stranki ni bila odvzeta

možnost obravnavanja pred sodiščem, tudi ni podana absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je (tožečo stranko)

gospodarsko družbo A, d.o.o., Ljubljana, do izbrisa zastopal odvetnik

D. Ž. (pooblastilo, pripeto na red. št. 17 spisa). Z izbrisom iz

sodnega registra je pravna oseba prenehala (prvi odstavek 27. člena

ZFFPod), kar je imelo za posledico tudi prenehanje pooblastila (prvi

odstavek 101. člena ZPP). Iz izjave v prilogi A20 je razvidno, da je

pravni naslednik izbrisane družbe (tožnik) vstopil v pravdo, priznal

vsa opravljana procesna dejanja, kakor tudi procesna dejanja

dosedanjega pooblaščenca, odvetnika D. Ž., in ga nadalje pooblastil

za zastopanje v tej zadevi. To tožnikovo izjavo je sodišču posredoval

odvetnik D. Ž., ki se je naroka za glavno obravnavo dne 13.5.2004

udeležil kot tožnikov pooblaščenec (red. št. 30 in 31 spisa), torej

je tožnikovo pooblastilo sprejel. V zvezi z zastopanjem tožeče

stranke, po oceni pritožbenega sodišča, ni nobenih nepravilnosti.

Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana odločba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi

katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja

bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP. Odločilni razlog, zaradi katerega je bilo

treba razveljaviti sklep o izvršbi, v delu, o katerem še ni bilo

odločeno, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti, je v tem, da je

tožnik, zaradi cesije terjetve, o kateri teče pravda, izgubil aktivno

materialno legitimacijo (legitimatio ad causam), kljub temu da je

obdržal aktivno procesno legitimacijo (legitimatio ad processum). V

primeru cesije terjatve namreč pride do cepitve materialnoprave in

procesne upravičenosti. Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na

materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja

tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima

(prim. drugi odstavek 190. člena ZPP). Stališče večinske pravne

teorije in sodne prakse je, da mora tožnik v primeru odstopa terjatve

tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi

(relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba

spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca

(irelevančna teorija; več o tem glej v A. Galič: Odtujitev stvari, o

kateri teče pravda, Pravna praksa, št. 41; J. Juhart: Civilno

procesno pravo, str. 281, 285; M. Juhart: Cesija, str. 189-194; L.

Ude: Civilno procesno pravo, 2002, str. 183-185 in 217). V primeru

odsvojitve terjatve na aktivni strani se torej zahteva objektivna

sprememba tožbe, za katero ni potrebno toženčevo privoljenje (186.

člen ZPP). Ker je tožnik sporno terjatev odstopil dne 20.8.2001

(priloga A21) in tožbenega zahtevka ni spremenil tako, da bi zahteval

izpolnitev obveznosti v korist cesionarja, ampak je vztrajal na

zahtevku, po katerem bi moral toženec (cessus) izpolniti obveznost

njemu, kljub temu, da sam ni bil več imetnik terjatve (tudi ni šlo za

odstop terjatve v izterjavo po določbi prvega odstavka 444. člena

ZOR, pri katerem se pripadnost terjatve ne spremeni), je moralo

sodišče takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Pravdni postopek, ki se začne kot izvršilni na podlagi

verodostojne listine in zaradi ugovora dolžnika nadaljuje

kot pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga, se od

klasičnega postopka, začetega na podlagi tožbe ne razlikuje

v smislu, da sodišče tožbenega zahtevka ne bi zavrnilo, če

se izkaže, da tožnik nima več materialne aktivne

legitimacije. V odločbi o glavni stvari (odločitvi o

utemeljenosti tožbenega zahtevka) mora sodišče v skladu z

določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP odločiti tudi o

usodi sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je moralo, ker

je ugotovilo, da zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen,

razveljaviti sklep o izvršbi, v delu, v katerem še ni

odločeno, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Pritožba utemeljno opozarja, da je v 1. točki izreka

izpodbijane odločbe zapisana napačna opr. št. sklepa o

izvršbi, in sicer Ig... z dne 10.2.1998, namesto pravilno Ig ... z

dne 2.4.1998 in napačen datum 2.4.2004, namesto pravilno 2.4.1998.

Vendar je iz preostalega dela izreka in obrazložitve izpodbijane

odločbe razvidno, da gre zgolj za pisno pomoto, ki jo sodišče v

skladu z določbo 328. člena ZPP lahko kadar koli popravi (tudi po

pravnomočnosti odločbe). Ker je izrek sodbe kljub pisni pomoti

razumljiv, iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb postopka

iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izkaže se, da uveljavljanih procesnih kršitev sodišče prve

stopnje ni zagrešilo in da je izpodbijana odločitev

materialnopravno pravilna. Pritožbenega razloga zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožnik ni

konkretiziral. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega

preizkusa ni našlo drugih procesnih kršitev (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in

sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365.

člena ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka je vsebovana v

odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega

odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154.člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1316/2011
• VSL sodba Cpg 1253/96
• VSK sklep I Cp 410/2005