VDSS sodba Pdp 747/2014

Jedro

Tožnik je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Za delo na delovnem mestu cestninski nadzornik ni več sposoben. Zato je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga, saj je bil resnični razlog za odpoved tožnikova invalidnost. Hkrati pa mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ker drugega delovnega mesta ni imela. Kljub temu, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz neutemeljenega razloga, ni mogoče zaključiti, da je zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je posledično podana protipravnost njenega ravnanja.

Ker je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev na neustreznem delovnem mestu, je tožniku sodišče prve stopnje prisodilo sorazmerni del odpravnine, do česar je glede na določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR upravičen. Zato ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka ravnala protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka III izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpovedni razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2013 neutemeljen (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati sorazmerni del odpravnine v znesku 3.222,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje; za 777,10 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v znesku 15.000,00 EUR bruto z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe v točki III izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve, da zavrne njegov zahtevek za izplačilo odškodnine. Meni, da je popolnoma zmotno naziranje sodišča prve stopnje o tem, da protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana že iz razloga, ker naj bi bila napaka tožene stranke v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma njene kršitve materialnega prava odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi. V primeru, da je odpovedni razlog, zaradi katerega je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljen, ima delavec po ZDR namreč možnost v primeru, ko mu je v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi in jo sprejme, pred sodiščem zahtevati zgolj ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, ne pa tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično vzpostavitve prejšnjega stanja. Zaradi zoženega pravnega varstva po ZDR kršitve materialnega prava s strani tožene stranke ni možno sanirati s pravnimi sredstvi, kot to navaja sodišče prve stopnje. Zoženo pravno varstvo je namenjeno omogočanju primerne satisfakcije za škodo, povzročeno zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na neutemeljenem odpovednem razlogu. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je odpovedni razlog neutemeljen in ker tožena stranka v postopku ni ravnala zakonito, takšno ravnanje pa je bilo premišljeno in načrtno usmerjeno v zlorabo pravic delavca (tožnika), je tožnik zaradi posledic, ki mu jih je takšno ravnanje tožene stranke povzročilo, upravičen do primerne odškodnine. Na podlagi izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je tožena stranka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo ugotovljeno, še posebej to dokazuje pisna izjava priče A.A., da tožena stranka tožnika namerno ni obravnavala kot invalida, čeprav je imela vsa znanja in možnosti, da bi ga lahko. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka zavedala, da je tožnik invalid in da bi ga v postopku odpovedi glede na znanja zmogla in znala obravnavati kot invalida. Tožena stranka je z zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga namerno (kar kaže na obstoj protipravnosti) zaobšla vsa pravila, ki se nanašajo na obravnavo varovane kategorije invalidov in tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega spora je bila prvenstveno presoja utemeljenosti odpovednega razloga redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo sorazmernega dela odpravnine. Tožnik pa je s tožbo zahteval tudi izplačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto cestninski nadzornik. Na podlagi odločbe ZPIZ z dne 15. 10. 2012 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa mu je bila tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Dne 12. 2. 2013 mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto kurir, ki jo je tožnik tudi sprejel. Odločitev, da je odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljen, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati sorazmerni del odpravnine in da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka, je postala pravnomočna, ker tožena stranka, v delu odločitve o stroških postopka pa tudi tožnik, nista vložila pritožbe.

Tožnik vlaga pritožbo le zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne njegov tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga, zato je upravičen do odškodnine. Pri tem se je skliceval na nezakonitost postopkov tožene stranke, zaradi česar se je čutil ponižanega in izigranega, zaradi ravnanja tožene stranke pa so mu nastale posledice na zdravju in ugledu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je sicer res ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz neutemeljenega razloga, vendar to ugotovljeno dejstvo po zaključku sodišča prve stopnje ne zadostuje za protipravnost ravnanja tožene stranke. Navaja še, da napaka tožene stranke v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kršitve materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Da bi ugotovljeno ravnanje tožene stranke lahko šteli kot protipravno ravnanje, bi moral tožnik dokazati, da je tožena stranka huje zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, tega pa tožnik po mnenju sodišča prve stopnje ni dokazal.

Pravno podlago tožnikovega zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega odpovednega razloga predstavlja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v času tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožniku vročena dne 12. 2. 2013). Navedeni člen v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Citirana določba tako napotuje na pravila o povzročitvi škode, ki so urejena v 2. oddelku Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), tj. v členih 131 do 189. Vrhovno sodišče RS se je že večkrat opredelilo do vprašanja narave odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se postavilo na stališče, da gre za deliktno (neposlovno) odškodninsko odgovornost, kar pomeni, da morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode), da velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena glede krivde povzročitelja škode in da lahko delavec uveljavlja povračilo tako premoženjske kot nepremoženjske škode(1). Prav tako se je Vrhovno sodišče RS že večkrat postavilo na stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi(2). Na takšno pravilno materialnopravno stališče se je postavilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Ker je bila tožniku s strani tožene stranke hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto (kurir), ki jo je tožnik tudi sprejel, je s tem pristal na omejeno sodno varstvo - možnost izpodbijanja podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj iz razloga neutemeljenosti odpovednega razloga, kot to določa tretji odstavek 90. člena ZDR(3). Hkrati pa je tožnik zato, ker je ohranil zaposlitev pri toženi stranki, izgubil možnost zoper njo uveljavljati reintegracijske in reparacijske zahtevke ter obdržal le pravico zahtevati odškodnino(4) tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo in, pod pogojem, da mu je bila ponujena neustrezna zaposlitev, tudi sorazmerni del odpravnine (četrti odstavek 90. člena ZDR). Glede na navedeno je res, kot navaja pritožba, da tožnik napak tožene stranke v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kršitve materialnega prava v postopku s pravnim sredstvom (tj. z vloženo tožbo) ni mogel odpraviti, saj zaradi ohranitve zaposlitve nima možnosti uveljavljati reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter s tem vzpostaviti stanja, ki je bilo pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar se pritožbeno sodišče kljub temu strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da protipravnost tožene stranke v smislu elementa odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru ni podana, saj glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, glede katerih pritožba posebnih navedb nima, vseeno ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je zato podana protipravnost njenega ravnanja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje, da napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja delodajalca, kakršno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS(5), moč uporabiti le v primerih uveljavljanja odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej v primerih, ko delavcu ni ponujena nova pogodba o zaposlitvi oz. takšne ponudbe ne sprejme. V tem primeru delavec namreč zaposlitve pri delodajalcu ne ohranja in zato lahko v postopku uveljavlja zahtevke, s katerimi lahko zahteva vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo.

V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je postala pravnomočna dne 14. 11. 2012, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa mu je bila tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožnik za delo na delovnem mestu cestninski nadzornik ni več sposoben. V posledici navedenega je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga, saj je bil resnični razlog za odpoved tožnikova invalidnost. Hkrati pa mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ker drugega delovnega mesta ni imela. Vse navedeno je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, sodba pa je v tem delu (točka I in II izreka) postala pravnomočna, saj pritožba ni bila vložena. Kljub temu, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz neutemeljenega razloga, ni mogoče zaključiti, da je zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je posledično podana protipravnost njenega ravnanja. Zaradi pravnomočne odločbe ZPIZ in ugotovitve, da tožnik za delo cestninskega nadzornika ni več sposoben, tožnik dela na tem delovnem mestu v vsakem primeru ne bi več mogel in smel nadaljevati, kar pomeni, da bi bilo prenehanje njegovega delovnega razmerja na tem delovnem mestu gotova posledica dejstva, da za to delo ni več zdravstveno sposoben. Zato bi bila končna posledica, kljub temu, da je tožena stranka sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz neutemeljenega razloga, za tožnikov položaj enaka. Ker je bilo vprašljivo le to, ali bo tožnik lahko nadaljeval z delom na kakšnem drugem delovnem mestu, bi tožnik v primeru, da mu tožena stranka nove pogodbe o zaposlitvi ne bi ponudila, izgubil zaposlitev. Ker pa je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev na neustreznem delovnem mestu, je tožniku sodišče prve stopnje prisodilo sorazmerni del odpravnine, do česar je glede na določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR upravičen. Na podlagi navedenih okoliščin zato ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka ravnala protipravno, pač pa je le reševala tožnikov status invalidnosti III. kategorije.

Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja še, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno opredelil, kakšna škoda naj bi mu nastala kot posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedel je, da trpi hude duševne bolečine in prilagoditvene motnje, da se že dlje časa zdravi v psihiatrični bolnišnici, da je izgubil na ugledu, da se počuti ponižanega in izigranega, ker je bil kot invalid povsem degradiran in nekorektno obravnavan. Vendar pa iz tožnikovih navedb ni mogoče ugotoviti, kakšna škoda bi mu naj nastala. Prvi odstavek 179. člena OZ določa omejen krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, zato se od oškodovanca v postopku zahteva vsaj to, da določno navede dejstva, iz katerih je mogoče razbrati, povračilo katere oblike nepremoženjske škode uveljavlja. Tožnik mora namreč v postopku navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Ker tožnik navedenega ni storil, je njegov tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

------

(1) Prim. sodbi VS RS, opr. VIII Ips 97/2011 z dne 6. 11. 2012 in opr. št. VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013.

(2) Kot zgoraj.

(3) Če delavec v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga.

(4) Prim. sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012.

(5) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013.

Datum zadnje spremembe:

14.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 258/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 351/2011
• VDSS sodba Pdp 386/2010