VDSS sklep Pdp 545/2015

Jedro

V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 1. 2012 nezakonita (I/I. točka izreka) ter da se ugotovi, da tožnici dne 10. 6. 2012 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (I/II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja, to je od 10. 6. 2012 dalje do ponovne reintegracije ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije obračunati razlike plače oziroma plače za čas od meseca junija 2012 do reintegracije, od teh zneskov odvesti vse prispevke in davke, ter ji nato izplačati pripadajoče neto razlike v plači oziroma plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila, prav tako je zavrnilo obračun razlike regresa za leto 2012, leto 2013, leto 2014 (I/III. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna poskrbeti, da se v elektronsko evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ-u Slovenije evidentira pokojninska doba za tožnico za čas od dne prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije in to v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (I/IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I/V. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena ZPP (pravilno: 338. člena ZPP) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodba ne vsebuje obrazložitve o obrazloženosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako ne vsebuje ugotovitev o tem, ali je bila odpoved podana znotraj prekluzivnih zakonskih rokov. Sodišče prve stopnje ne navede, ali je bila odpoved obrazložena, kljub napotilom Višjega sodišča v zadevi Pdp 194/2014 z dne 11. 6. 2014. Tožena stranka se zgolj pavšalno sklicuje na ekonomske, organizacijske in strukturne razloge, ki jih opiše le z nizanjem splošnih pogojev. V odpovedi ni razlogov, kdaj in zakaj je prenehala potreba po tožničinih delih. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti povsem nejasni. Obrazložitev nima nobenih časovnih okvirov, ki bi se nanašali na predmetno odpoved, katere zakonitost oziroma nezakonitost je predmet presoje v predmetnem delovnem sporu. Sodišče ni obrazložilo, da naj bi prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, niti katero delo, kdaj in zakaj. Na podlagi Strategije razvoja iz novembra 2009 in Programa razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010 ni mogoč zaključek, da je delo tožnice postalo nepotrebno, temveč kvečjemu, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana prepozno, o čemer pa sodišče ni navedlo ničesar. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno. Tožnica ni zatrjevala zgolj diskriminacije zaradi bolniške odsotnosti in starosti, kot to navaja sodišče, temveč je zatrjevala tudi diskriminacijo na podlagi spola, ki je dokazana z izpovedjo samega direktorja tožene stranke. Na podlagi 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR zaradi kršitev prepovedi diskriminacije tudi neveljavna. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je protispisno ugotovilo, da odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov, to pa izkazujejo izvedeni dokazi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je poslovni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno obrazložen. Tožena stranka je pojasnila, da se njeno poslovanje tudi potem, ko je v letih 2009 in 2010 izvedla program reorganizacije poslovnih procesov in razreševanja presežnih delavcev, ni toliko izboljšalo, da bi lahko naprej uspešno poslovala, zato je bila primorana izvajati nadaljnje ukrepe. Tudi potem, ko je v celoti ukinila obrat proizvodnje obutve na svojem sedežu ter proizvodnjo prenesla v tujino h kooperantom, je bila prisiljena racionalizirati delo ter zmanjšati število zaposlenih tudi na področju razvoja, kjer je prej delala tožnica. Tako je ukinila delovno mesto „tehnolog razvoja II“ na katerem je bila zaposlena samo tožnica in posledično tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Še isto leto pa je tožena stranka na področju razvoja ukinila še delovno mesto „vodje razvoja“ ter tako delavki, ki je bila na tem delovnem mestu, odpovedala pogodbo. Iz tega je razvidno, da je tožena stranka zmanjšala število delovnih mest na področju razvoja. Tožena stranka je dne 9. 12. 2011 ukinila delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica, nato pa dne 16. 1. 2012 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je torej podana znotraj zakonskega roka, podan pa je tudi poslovni razlog, ki je resen in utemeljen. Tožena stranka je večkrat pojasnila, da tudi na delovnih mestih, za katere je imela tožnica aneks k pogodbi o zaposlitvi, ni bilo zadosti dela za tožnico, v času odpovedi pa pri toženi stranki ni bilo nobenega prostega delovnega mesta, ki bi ga tožena stranka lahko ponudila tožnici. V celoti so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj potreba po delih tožnice ne bi prenehala, ker naj bi pri toženi stranki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi delali bivši delavci in to po 8 ur na dan in še več, kar naj bi poleg tožnice potrdila tudi priča A.A., iz katere izpovedi naj bi izhajalo tudi, da naj ne bi prišlo do zmanjšanja obsega dela v skladišču. Njene potrditve je potrdila tudi zaslišana priča B.B., da tožena stranka občasno, kadar je gneča, ker gre za izrazito sezonsko delo, najame pomoč od zunaj in sicer občasno prihajajo 4 delavci, vendar ne vedno vsi, včasih potrebujejo 2, včasih 3, včasih pa 4, in sicer samo za nekaj ur, lahko tudi za nekaj dni. Nikoli pa ni tega dela za cel teden ali cel mesec. Tožena stranka ponovno poudarja, da je v času, ko je tožena stranka razporedila drugega delavca na delo kooperacije 1. 12. 2010, kar je sicer več kot eno leto pred odpustom tožnice, bila tožnica zaposlena za nedoločen čas in zato takratna razporeditev delavca C.C. na delovno mesto kooperacije s kasnejšim odpustom tožnice nima nikakršne zveze z odpovedjo tožnici. Izbira C.C. za delo v kooperaciji je bila opravljena dve leti pred podajo odpovedi tožnici.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo uveljavljane bistvene kršitve pravil iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče poudarja, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) veljaven v času podane odpovedi tožnici v 88. členu določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ob navedenem lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Pritožbeno sodišče ob navedenem posebej poudarja, da 6. odstavek 88. člena ZDR izrecno določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Glede navedenega pa se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo. Pravočasnost podaje odpovedi je namreč dejansko vprašanje, tako da pritožbeno sodišče ne more samo prvič ugotavljati pravočasnosti v primeru, če sodišče prve stopnje do navedenega vprašanja sploh ni zavzelo nikakršnega stališča. V primeru da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, je potrebno namreč tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje ne navaja, kdaj ji je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer pritožba navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razloge sodišče v ničemer časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II z dne 9. 12. 2011, kar tožena stranka tudi navaja v odgovoru na pritožbo, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza sploh ne opredeli, čeprav je po oceni pritožbenega sodišča to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po določilih 6. odstavka 88. člena ZDR. Glede ostalih razlogov za odločitev pritožbeno sodišče nima pomislekov.

7. Ker pritožbeno sodišče sodbe ni moglo preizkusiti, je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravna podlaga za navedeno odločitev je podana v določilih 354. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 261/2015
• VDSS sklep Pdp 539/2014
• VDSS sklep Pdp 243/2015