VDSS sklep Pdp 294/2014

Jedro

Za presojo, ali je neka zaposlitev ustrezna, ni bistveno, kakšno izobrazbo ima delavec, temveč kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za opravljanje del, za katera je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. V kolikor takšna možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Ta obveznost velja le za ponudbo ustrezne zaposlitve. Kaj je ustrezna zaposlitev, je določeno v 3. odstavku 90. člena ZDR. To je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katera je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Za odločitev v tem sporu je bistveno, ali je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici imela na voljo prosto delovno mesto projektanta I, kar naj bi bila ustrezna zaposlitev za tožnico. Če so ta delovna mesta bila prosta, bi tožena stranka v skladu z 3. odstavkom 88. člena ZDR oz. 3. odstavkom 90. člena ZDR tožnici morala ponuditi sklenitev nove pogodbe za to delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in za njeno razveljavitev ter da se toženi stranki naloži, da tožnico vrne na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialna zavarovanja; zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče ob pomanjkljivostih v odpovednem postopku (tožena stranka o nameravani odpovedi ni obvestila niti sindikata niti sveta delavcev) spregledalo tudi dva pomembna sklopa relevantnih dejstev. Pri sklop se nanaša na to, da so bila pri toženi stranki na razpolago prosta delovna mesta, za katerih zasedbo je tožnica izpolnjevala vse pogoje, drugi sklop pa se nanaša na dejstvo, da je tožena stranka najprej vsem ostalih delavcem, zaposlenim na delovnem mestu komercialist I dala v sklenitev nove pogodbe za delovno mesto komercialist II, tako da je formalno na delovnem mestu komercialist I ostala zaposlena le tožnica. Takšno ravnanje tožene stranke pomeni izigravanje predpisov, šlo je za priviligiranje sodelavcev in obenem za diskriminiranje tožnice. Šlo je tudi za zlorabo položaja predsednika uprave, saj je na ta način zaposlitev ohranil tudi njegov sin, ki je bil prav tako zaposlen na delovnem mestu komercialista I. Tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu svetovalca uprave, za katerega je tožnica izpolnjevala vse pogoje, temveč je na tem delovnem mestu zaposlila A., čeprav ta ni izpolnjeval pogoja visoke strokovne ali univerzitetne izobrazbe. Prav tako je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta projektanta I, ki je bilo kot prosto objavljeno 7. 1. 2011 pri Zavodu RS za zaposlovanje, tožena stranka pa je na podlagi te objave sklenila pogodbo o zaposlitvi s štipendistom B.. Tožena stranka je nadalje najmanj tri projektante I (C., D. in E.) z letom 2013 zaposlila na drugem delovnem mestu odgovornih projektantov, s čimer so se izpraznila delovna mesta projektant I, vendar tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na tako izpraznjenem delovnem mestu. V kolikor so glede možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu pomembna specifična znanja, mora delodajalec ta znanja preveriti, preden se lahko odloči o neizpolnjevanju pogojev za zasedbo takšnega delovnega mesta oziroma mora preveriti, ali je delavca možno prekvalificirati v smislu določb 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Pri ponudbi novih pogodb o zaposlitvi sodelavcem F., G., H., I. in J. za delovno mesto komercialista II, je šlo za prefinjen, zvit način zlorabe moči odločanja predsednika uprave. Tožnica ni bila vabljena na sestanek na katerem so navedeni delavci dobili ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je na delovnem mestu komercialista II pri toženi stranki delala dalj časa, zato na tem delovnem mestu ni nobenih opravil, ki jih tožnica ne bi obvladala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do očitka diskriminacije v zvezi z zaposlitvijo sina predsednika uprave I., celo več, predsednik senata je odločil, da zakonitemu zastopniku tožene stranke na ta vprašanja ni potrebo odgovoriti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje odvetnika K., čeprav bi se z njegovim zaslišanjem lahko ugotovilo, da je bil scenarij v zvezi z odstranitvijo tožnice iz tožene stranke vnaprej pripravljen. Sodišče prav tako neutemeljeno ni ugodilo tožničinemu predlogu na predložitev pogodb o zaposlitvi za navedene delavce v komerciali in predlogu za zaslišanja prič F., G., J., H., predlogu za preložitev pogodbe o zaposlitvi s A., B., C., E. in D.. Posledica opustitve izvedbe navedenih dokazov je tudi pomanjkljiva, pristranska in v zavrnitev zahtevka usmerjena dokazna ocena. Tožnica bi sprejela tudi drugo delo, za katerega je predpisana nižja strokovna izobrazba, vsekakor tudi delo komercialista II, ki ga je že poprej opravljala in za katerega ima bogate izkušnje. Tožena stranka ni niti interno objavilo prostih delovnih mest komercialista II. Pri komercialistih I, ki so se po volji predsednika uprave zaposlili kot komercialisti II, je šlo za razpolaganje tožene stranke s prostimi delovnimi mesti, zato bi tožena stranka morala omogočiti, da bi vsi kandidati imeli enake možnosti za zasedbo teh delovnih mest. Komercialist I je karierni razred, vsebinsko pa se dela komercialista I in komercialista II ne razlikujejo, kar izhaja tudi iz opisa del in nalog. Vsem komercialistom II so od decembra 2012 bistveno dvignili stimulacijo in s tem nadomestili nižjo osnovno plačo, sodišče prve stopnje pa so do tega dejstva sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, dokazno pa sploh ni ocenilo očitkov o diskriminaciji in zlorabi predpisov. Tudi v delovnih razmerjih se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, tako tudi načelo vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbe 14., 22. in 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 - I s spremembami). Kršen je bil tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94 -

MP

, št.

7/94

s spremembami, v nadaljevanju Konvencija). V sodnem postopku mora biti izključen že sum na kakršnokoli posredno ali neposebno diskriminacijo, sodišče prve stopnje se je zadovoljilo zgolj z navedbo tožene stranke, da tožnice ni diskriminirala, čeprav so izvedeni dokazi in listine kazale na povsem drugačno situacijo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijane odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka o nameravani odpovedi ni obvestila sindikata in sveta delavcev, čeprav je sama zatrjevala drugače, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pritožba sicer nekoliko nekorektno povzema, kaj je sploh bil predmet pravdanja v zvezi z obveščanjem sindikata in sveta delavcev. Tožena stranka je namreč trdila, da je predlog sprememb Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest posredovala sindikatu in svetu delavcev, ki pa k predlogu teh sprememb nista imela pripomb. Tožena stranka je kot dokaz za te navedbe predložila obvestilo in vabilo svetu delavcev na skupno posvetovanje z dne 30. 10. 2012 (priloga B7) in obvestilo sindikatu z dne 22. 10. 2012 (priloga B8). Tožnica je v odgovor na te trditve navedla, da razpolaga z zapisniki sej sveta delavcev in da iz njih ne izhaja, da bi ta obravnaval spremembe v organizaciji. Tožena stranka je tako trdila, da je z organizacijskimi spremembami seznanila sindikat in svet delavcev, tožnica pa, da svet delavcev teh sprememb ni obravnaval, kar sta dve različni trditvi. Vendar pa vprašanje obveščanja sindikata oz. sveta delavcev niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti v primeru, če ne bi bila opravljena posvetovanja s svetom delavcev in sindikatom. Zaradi navedenega tudi ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pač pa pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do tožničine trditve, da bi ji tožena stranka lahko ponudila zaposlitev na delovnem mestu projektanta I, za katerega je tožnica izpolnjevala vse pogoje. Tožnica je namreč trdila, da je tožena stranka delavce, zaposlene na delovnem mestu projektant I, to je C., E. in D. v letu 2012 za določen čas zaposlila na zahtevnejšem delovnem mestu odgovornega projektanta, z letom 2013 pa je z vsemi sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za navedeno delovno mesto, s čimer naj bi se izpraznilo več delovnih mest projektanta I, ki bi jih tožena stranka lahko ponudila tožnici. Tožena stranka je te navedbe prerekala zgolj s trditvijo, da je tožnica po poklicu dipl. ekonomistka in zato ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta projektanta I, saj se zanj zahteva izobrazba tehničnih smeri.

Vendar pa je takšno stališče tožene stranke zmotno. Za presojo ali je neka zaposlitev ustrezna ni bistveno kakšno izobrazbo ima delavec, temveč kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za opravljanje dela, za katera je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. V kolikor takšna možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vendar pa ta obveznost velja le za ponudbo ustrezne zaposlitve. Kaj je ustrezna zaposlitev je določeno v 3. odstavku 90. člena ZDR. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katera je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Za delovno mesto komericalista I se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, kot smer izobrazbe pa je bila opredeljena ekonomska, strojna, gradbena, lesna ali druga smer ter smer gospodarskega inženiringa. Za delovno mesto projektanta I prav tako zahteva VII stopnja izobrazbe, strojne, gradbene, lesne, elektro ali druge ustrezne smeri. Glede na to, da se pri obeh delovnih mestih zahteva tako VII. stopnja izobrazbe kot tudi strojna, gradbena, lesna ali druga smer izobrazbe, je potrebno šteti, da se za obe delovni mesti zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Tožnica ima zato prav ko opozarja, da je glede na širok razpon zahtevane smeri izobrazbe pri obeh delovnih mestih, to je pri delovnem mestu komercialista I in delovnem mestu projektanta, potrebno šteti, da je zanjo ustrezno tudi delovno mesto projektanta I.

Navedeno pomeni, da je za odločitev v tem sporu lahko bistveno ali je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v resnici imela na voljo prosto delovno mesto projektanta I. Pri tem je pomembno, da tožena stranka sploh ni prerekala navedbe tožnice o tem, da naj bi bila ta delovna mesta prosta zaradi tega, ker so delavci C., E. in D. bili premeščeni na drugo delovno mesto, temveč je navajala zgolj to, da tožnica za to delovno mesto nima ustrezne izobrazbe. V kolikor so ta delovna mesta (tožnica navaja, da je šlo za tri delovna mesta projektanta I) v resnici bila prosta, bi tožena stranka v skladu z 3. odstavkom 88. člena ZDR oz. 3. odstavkom 90. člena ZDR tožnici morala skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi tudi sklenitev nove pogodbe za delovno mesto komercialista I. Iz dosedanjega pravdanja tožene stranke izhaja, da ta tega ni storila, ker je zmotno štela, da tožnica nima ustrezne izobrazbe za to delovno mesto.

Vse navedeno pa pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, ali bi tožena stranka tožnici skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi lahko ponudila tudi novo pogodbo za delovno mesto komercialista I. Zato je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, zato je pritožbeno sodišče zgolj iz tega razloga moralo ugoditi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče (tudi v interesu čimprejšnjega končanja tega spora) v nadaljevanju odgovarja tudi na preostale pritožbene navedbe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi tožena stranka le navidezno spremenila organizacijo dela. Tožena stranka je dejansko spremenila organizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto komercialista I, še pred tem pa je preostalim delavcem, zaposlenim na tem delovnem mestu, ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialista II. Takšna sprememba organizacije dela prestavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba organizacije dela, ki je izvedena tako, da se s spremembo akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ukine delovno mesto komercialista I, prav gotovo pomeni organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena za ukinjeno delovno mesto. Delodajalcu tudi ni mogoče odrekati pravice, da z organizacijsko spremembo predvidi, da se bo za eno delovno mesto zmanjšal obseg opravljanja dela, ki se je poprej opravljalo na delovnem mestu komercialista I, po organizacijski spremembi pa se opravlja v okviru delovnega mesta komercialista II, za katerega se zahteva nižja stopnja izobrazbe. Zaradi takšne spremembe organizacije ni možno trditi, da bi šlo le za navidezne spremembe ali pa, da bi šlo za spremembe, katerih izključen namen je izločiti tožnico iz tožene stranke.

Neutemeljen je pritožbeno očitek, da je bilo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na voljo prosto delovno mesto svetovalca uprave za proizvodnjo. V skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Tožnica uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za proizvodnjo, to je za delovno mesto, na katerem je tožena stranka zaposlila A.. Vendar pa tožnica pri tem spregleda, da je šlo pri zaposlitvi za A., za zaposlitev bivšega člana uprave in vodje proizvodnje, ki mu je bila za čas od začetka leta 2013 do maja 2013 (to je za določen čas) ponujen položaj svetovalca uprave za proizvodnjo. Zaradi navedenega niti ni bistvena ocena direktorja tožene stranke o primernosti tožnice za to delovno mesto, saj tožena stranka te zaposlitve tožnici ni bila dolžna ponuditi glede na to, da je šlo za zaposlitev, za določen čas. Delodajalec je v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas.

Iz istega razloga je neutemeljen tudi tožničin ugovor, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka s 4. 2. 2013 na delovnem mestu projektanta I, zaposlila štipendista B.. Vendar pa tudi te zaposlitve ni mogoče šteti za ustrezno v smislu določbe 3. odstavka 88. člena ZDR, saj je prav tako šlo za zaposlitev za določen čas.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega ker tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu komercialista II, kar je sicer ponudila ostalim sodelavcem, ki so bili prav tako kot tožnica zaposleni na delovnem mestu komericalista I. Navedeno ne predstavlja kršitve obveznosti delodajalca, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe. Ta obveznost namreč velja le za ustrezno zaposlitev. Za delovno mesto komercialista II se je zahtevala VI. stopnja izobrazbe, torej eno stopnjo nižja izobrazba, kot pa je bila določena za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Ni bistveno, ali je tožnica v preteklosti že opravljala delo komercialista II in ali je imela potrebna znanja za to delovno mesto, temveč zgolj to, ali je to delovno mesto možno opredeliti kot ustrezno v smislu citirane določbe 3. odstavka 90. člena ZDR.

Prav tako ni možno pritrditi tožničini navedbi, da je šlo za nedopustno diskriminacijo, ker tožena stranka zaposlitve na delovnem mestu komercialista II ni ponudila tudi tožnici. Tožnica pri tem niti ne navaja, katera naj bi bila tista njena osebna okoliščina, zaradi katere jo je tožena stranka pri tem obravnavala neenakopravno. Zgolj to, da je med delavci, ki so še naprej zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu komercialista II tudi sin direktorja tožene stranke še ne pomeni nedopustne diskriminacije glede na osebne okoliščine tožnice.

Zgolj zaradi tega ker sodišče prve stopnje kot priče ni zaslišalo pooblaščenca tožene stranke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. V teoriji sicer ni sporno, da kot priča lahko nastopi tudi strankin pooblaščenec (glej J. Zobec, Zakon o pravdnem postopku, druga knjiga, GV Založba, 2005 str. 229). Res pa je, da je takšno prepletanje različnih vlog moteče in zbuja dvom, tako v verodostojnost izpovedbe kot tudi v zaupnost razmerja med pooblaščencem in stranko. Kot priča zaslišani pooblaščenec tožene stranke naj bi izpovedal, kako je potekal razgovor med njim in tožnico dne 8. 11. 2012. Vendar tudi v primeru, če je odvetnik tožnici takrat res ponujal dvojno odpravnino v zameno za podpis sporazumne odpovedi, to v ničemer ne more vplivati na drugačno presojo obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšen predhodni razgovor, s katerim se delodajalec skuša izogniti formalni izpeljavi postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ne glede na to, da je do organizacijskih sprememb prišlo šele po tem razgovoru.

Dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno ugotovljeno zaradi zavrnitve dokaznega predloga na zaslišanje prič F., G., J., H., saj je tožnica z njihovim zaslišanjem želela dokazovati svoje trditve v zvezi z razporeditvijo teh prič na delovna mesta komercialista II. Glede na to, da delovno mesto komercialista II za tožnico ni bilo ustrezno, z zaslišanjem teh prič ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenih dejstev, ki bi bila relevantna za odločitev v tem sporu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja, kakor je opredeljena v 6. členu Konvencije oz. 23. člena URS. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s tožničinimi pričakovanji, pač ne pomeni, da je bila kršena njena pravica do poštenega sojenja. Prav tako je povsem nejasno, zakaj naj bi bila tožnici kršena ustavna pravice enakosti pred zakonom (14. člen URS) oz. iz te pravice izvedena določba o enakem varstvu pravic (22. člen URS).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do trditve tožnice, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela na voljo prosta delovna mesta projektanta I, kar naj bi bila ustrezna zaposlitev zanjo v smislu določbo 3. odstavka 90. člena ZDR in nato o zadevi znova odločiti. V kolikor bo ugotovilo, da je potrebno navedene trditve tožnice šteti za resnične, potem bo tožničinemu zahtevku moralo ugoditi že zgolj iz tega razloga.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 539/2014
• VDSS sodba Pdp 862/2014
• VDSS sklep Pdp 309/2013