VDSS sodba Pdp 214/2013

Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi in drugi odstavek 131. člena ZDR). Sklicevanje tožene stranke na dogovor, da bo tožena stranka izplačala regres z zamikom, ko bo finančna situacija to dopuščala, ne vpliva na pravico tožnice do izplačila regresa. Delavec se pravici do regresa za letni dopust ne more odpovedati, zato tudi sklicevanje tožene stranke, da so se delavci strinjali, da bo regres za leto 2010 izplačan, ko bo to dovoljevalo finančno stanje podjetja, ni mogoče razlagati tako, da je tožnica pristala na odlog plačila regresa na nedoločen datum, saj je v tretjem odstavku 131. člena ZDR določeno, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa kot 1. julij, vendar najkasneje 1. november tekočega koledarskega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 4. 2012 nezakonita in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 ter ju je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto „odgovorni projektant“, jo od 9. 6. 2012 dalje prijaviti v pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti ter ji izplačati zaostale neto plače in ustreznim institucijam pripadajoče prispevke in davščine, vse do ponovnega nastopa nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v vsakem mesecu za posamični mesec do plačila (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila;

- regres za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila;

-regres za leto 2012 v bruto znesku 310,88 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati:

-iz naslova razlike v plači za mesec december 2010 bruto znesek 52,24 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec januar 2011 bruto znesek 236,76 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec februar 2011 bruto znesek 354,42 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec marec 2011 bruto znesek 1,44 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec april 2011 bruto znesek 295,59 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec maj 2011 bruto znesek 245,97 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec junij 2011 bruto znesek 119,10 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec julij 2011 bruto znesek 513,26 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec avgust 2011 bruto znesek 344,19 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec oktober 2011 bruto znesek 450,59 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec november 2011 bruto znesek 331,88 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec december 2011 bruto znesek 627,93 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec januar 2012 bruto znesek 580,64 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec februar 2012 bruto znesek 653,62 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec marec 2012 bruto znesek 618,21 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec april 2012 bruto znesek 625,16 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila;

-iz naslova razlike v plači za mesec maj 2012 bruto znesek 561,73 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje do plačila in odpravnino v znesku ... EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 4.326,49 EUR za čas od 19. 6. 2012 do 8. 11. 2012 in od zneska 2.326,49 EUR za čas od 9. 11. 2012 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati članarino v višini 232,00 EUR pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.326,49 EUR za dan 8. 11. 2012 (IV. in V. točka izreka).

Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za maj 2012 v bruto znesku 1.652,33 EUR, odvod predpisanih davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila, je postopek v tem delu ustavilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 736,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v slabem finančnem in poslovnem položaju in je zato na sestanku kolegija dne 10. 5. 2010 sprejela odločitev, da v letu 2010 ne bo izplačala regres za letni dopust, pač pa bo regres izplačala takoj, ko bo finančno stanje podjetje solventno. Posledica slabe finančne situacije je bil tudi sklep z dne 7. 9. 2010 o začasni prerazporeditvi delovnega časa iz 40 na 36 ur. Prav tako je bila posledica slabega finančnega in poslovnega položaja tožene stranke sklep z dne 25. 10. 2010 o znižanju plač zaposlenih za 10 %. Odločilnega pomena za to pravdo so vsi navedeni sklepi, na katere se sklicuje tožena stranka, še posebej pa sklep z dne 17. 10. 2011 o tem, da bo zaradi slabega finančnega stanja družbe prišlo do zamika pri izplačilu plač. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ocenilo razlogov na strani tožene stranke, ki so povzročili sprejetje zgoraj navedenih sklepov, saj je direktor tožene stranke zaslišan kot stranka prepričljivo izpovedal, da je do sprejetja teh sklepov prišlo v soglasju z vsemi zaposlenimi delavci. Soglašala je tudi tožnica in razlog za soglasnost vseh delavcev je bil predvsem v tem, da družba ne gre v stečaj in se vsem delavcem zagotovi delo. Tožena stranka se je trudila, da bi v težkih gospodarskih razmerah zagotavljala delo delavcem in seveda tudi plačo. Res, da tožena stranka sicer formalno ni uredila razmerij glede spremenjene okoliščine, vendar se je tožnica z vsem strinjala, tožena stranka pa se je zanašala na enotnost delavcev, tudi tožnice, ki sprejemu sklepov ni nasprotovala. Nesporno je, da je tožnica delala krajši delovni čas od polnega delovnega časa, to je namesto 40 ur na teden, 36 ur na teden. Proti skrajšanemu delovnemu času ni imela nobenih ugovorov. Sodišče pa je v nasprotju z nesporno okoliščino o skrajšanju delovnega časa verjelo tožnici, da ji tožena stranka nikoli ni pojasnila, zakaj obračunava plačo v nižji bruto osnovi ter zaključilo, da ji je tožena stranka plačo nezakonito enostransko znižala za 10 oziroma 20 %. Tožnica je dobro vedela, zakaj ji tožena stranka obračunava nižjo plačo od s pogodbo dogovorjene plače, saj je poznala poslovno finančni položaj tožene stranke. Tožena stranka meni, da bi tožnica morala toženo stranko opozoriti na neizpolnjevanje pogodbe v smislu zagotavljanja dela do polnega delovnega časa in postaviti zahtevek za izpolnitev pogodbe ter šele na taki pravi podlagi uveljavljati zahtevek za plačilo razlike v plači. Ker se je tožnica strinjala in bila vnaprej obveščena o izplačilu plač z zamikom, tožena stranka meni, da s tem, ko je izplačala plačo z zamikom ni bila v zamudi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo nepravilno, posledica tega pa je tudi nepravilna uporaba materialnega prava. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede ugodilnega dela sodbe, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenga preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih navaja v pritožbi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselna zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali medseboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi in drugi odstavek 131. člena ZDR). Sklicevanje tožene stranke na zapisnik kolegija z dne 10. 5. 2010, na katerem je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izplačala regres z zamikom, ko bo finančna situacija to dopuščala, ne vpliva na pravico tožnice do izplačila regresa. Delavec se pravici do regresa za letni dopust ne more odpovedati, zato tudi sklicevanje tožene stranke, da so se delavci strinjali, da bo regres za leto 2010 izplačan, ko bo to dovoljevalo finančno stanje podjetja, ni mogoče razlagati tako, da je tožnica pristala na odlok plačila regresa na nedoločen datum, saj je v tretjem odstavku 131. člena ZDR določeno, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa kot 1. julij, vendar najkasneje 1. november tekočega koledarskega leta. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da te okoliščine (nelikvidnost delodajalca) tožena stranka sploh ni zatrjevala, zato je pravilno toženi stranki naložilo v plačilo neizplačan regres za leto 2010, 2011 in 2012 in ker tožena stranka tožnici regresa ni pravočasno izplačala, tudi zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka se je s tožnico dogovorila v pogodbi o zaposlitvi za mesečno bruto plačo ... EUR in med strankama v postopku je bilo predvsem sporno, da je tožena stranka tožnici v obdobju od decembra 2010 do aprila 2012 obračunavala nižjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi listin v spisu je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v oktobru 2010 znižala plače delavcem za 10 %, od 21. 2. 2012 dalje pa za 20 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, v skladu z določbami ZDR. Tožena stranka je bila dolžna tožnici izplačati plačo v višini, za katero sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je dvostranski akt, ki ureja pravice in obveznosti tako delavca kot delodajalca in s podpisom pogodbe stranki dosežeta konsenz o določilih iz pogodbe. ZDR v 29. členu določa obligatorne sestavine pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi mora vsebovati poleg naziva delovnega mesta oziroma vrste dela, s kratkimi opisom dela tudi določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da sta se stranki dogovorili za bruto plačo v znesku …. EUR. Tožena stranka pa je tožnici oktobra 2010 izplačala plačo znižano za 10 %, od 21. 2. 2012 dalje pa za 20 %. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se je tožnica s takim znižanjem strinjala in da je zato imela tožena stranka pravno podlago za znižanje plače. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tudi v takšnih primerih, kadar delavec soglaša z znižanjem plače, tožena stranka morala skleniti novo pogodbo o zaposlitvi oziroma aneks k pogodbi o zaposlitvi o višini plače. Določilo o znesku osnovne plače delavca, je namreč obvezna sestavina pogodb o zaposlitvi kot to določa prvi odstavek 29. člena ZDR. O znižanju osnovne plače delodajalec ne more odločati enostransko, temveč mora v zvezi s tem doseči soglasje z delavcem ter spremeniti pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tega ni storila, temveč je enostransko znižala plače za 10 %, kasneje pa za 20 %, je ravnala nezakonito, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo razlike v plači za obdobje od oktobra 2010 do aprila 2012.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da ker se je tožnica strinjala in bila vnaprej obveščena o izplačilu plač z zamikom, tožena stranka ni bila v zamudi in zato ni dolžna plačati zakonitih zamudnih obresti. Stranki pogodb o zaposlitvi sta s to pogodbo določili tudi datum izplačila in tudi datum izplačila plače delodajalec ne more enostransko spreminjati, temveč mora v zvezi s tem tudi doseči soglasje z delavcem in spremembo pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 454/2014
• VDSS sodba Pdp 340/2015
• VDSS Sodba Pdp 441/2017