<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 261/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.261.2015

Evidenčna številka:VDS0014888
Datum odločbe:26.11.2015
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje

Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 16. 4. 2014. Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 1996; toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo, ji pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in ji plača mesečna nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne. Navaja, da na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je delovno mesto vratarice za tožnico ustrezno. Glede na njeno izpoved bi bil edini pravilen zaključek, da delovno mesto ni primerno za tožnico glede na njene zdravstvene omejitve. Gre namreč za delovno mesto, kjer je potrebno reagirati na vsa dogajanja pri izhodu in vhodu v objekt, pri tem pa je potrebno nuditi pomoč ljudem, ki so na različne načine hendikepirani in vratar je prvi, ki jim nudi pomoč. Tudi iz popisnega lista zahtevnosti delovnega mesta telefonist – receptor IV izhaja, da gre pri delu za stike z oskrbovanci (2/3 časa) in za stike s strankami (1/3 časa). Iz izpovedi direktorice tožene stranke in vodje poslovne enote pa izhaja, da gre pri stikih z oskrbovanci za takšna delovna opravila, ki jih tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati. Tudi iz izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je sestavni del popisnega lista, je razvidno, da so delavci na delovnem mestu telefonist – receptor IV izpostavljeni fizičnemu napadu pacientov oziroma oskrbovancev ter svojcev in obiskovalcev ter da obstajajo nevarnosti prevrnitve tovora pri nakladanju in razkladanju. Delo z oskrbovanci pa občasno presega dovoljene ravni bremen, položaja telesa, enostranskih in globokih gibov, dvigovanja in nenaravne drže ter tveganja z občasno vsiljeno držo telesa, obremenitvijo rok in hrbtenice. Takšne fizične obremenitve pa so v nasprotju s preostalo delovno zmožnostjo tožnice, sicer pa delovno mesto telefonist – receptor IV ni bilo prosto. Zasedeno je bilo tako ob pričetku postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi ob sami odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je tožena stranka pričela 2. 12. 2013, ko je tožnico obvestila o svoji nameri, pogodbo o zaposlitvi pa ji je odpovedala 16. 4. 2014. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi delavke A.A., ki je razporejena na delovno mesto telefonist – receptor IV, pa izhaja, da to delovno mesto neprekinjeno zaseda že od 10. 11. 2011, zadnjo pogodbo o zaposlitvi pa je podpisala 31. 12. 2013. Ko je tožena stranka s strani Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela mnenje 28. 3. 2014 in se s tem seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bilo delovno mesto, za katerega sodišče prve stopnje trdi, da bi ga tožena stranka morala tožnici ponuditi kot ustreznega, že zasedeno. Delovno mesto telefonist – receptor IV pa ni ustrezno tudi zato, ker ni delovno mesto s polnim, ampak zgolj s polovičnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je tudi povsem ignoriralo pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Mnenja sodišče prve stopnje ni presodilo in se do njega ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke, prerekala njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija), zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Ker je predmet tega individualnega delovnega spora presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je pri odločitvi treba upoštevati določbe, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom. Prvi odstavek 116. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.) mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in mu ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno z ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Če delodajalec invalidu s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom ali s pravico do premestitve na drugo delovno mesto redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidosti, mu mora sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu skladno s predpisi o delovnih razmerjih (tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1). Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov – ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 24. 12. 1996 in da je opravljala delo na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe smiselno izhaja tudi, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo, ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje in izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in podvrženo sodni presoji(1). Sodišče prve stopnje bi lahko šele na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka izpeljala ustrezen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je procesna predpostavka, v nadaljevanju ugotavljalo, ali bi tožena stranka morala tožnici ponuditi delo na delovnem mestu, ki naj bi bilo po zatrjevanju tožnice zanjo ustrezno glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.

9. Ker manjkajo zgoraj navedena odločilna dejstva, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti in se zato tudi ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju ustrezne materialnopravne podlage ugotoviti vsa relevantna dejstva v zvezi s tožničino invalidnostjo in postopkom odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi. Nato bo moralo ponovno ugotavljati, ali je delovno mesto telefonist – receptor IV za tožnico glede na njeno preostalo delovno zmožnost ustrezno. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim in glede na zavzeta stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi dodaja, da delo s krajšim delovnim časom za delavca, ki je kot invalid sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom, ni ustrezno glede na določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI. Za nadaljevanje dela na takšnem delovnem mestu se sicer delavec in delodajalec lahko dogovorita, vendar ker ni ustrezno, ga delodajalec delavcu ni dolžan ponuditi. Delodajalec je delavcu invalidu dolžan ponuditi le delo, ki je glede na njegovo preostalo delovno zmožnost zanj ustrezno, to delovno mesto pa mora biti tudi prosto. Če je delovno mesto zasedeno ves čas postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ob podaji predloga delodajalca na Komisijo in tudi ob sami podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu) se ne more šteti za prosto in se od delodajalca ne more zahtevati, da takšno delovno mesto ponudi delavcu invalidu. Na to stališče ne vpliva dejstvo, da je v vmesnem času (po podaji predloga na Komisijo) delavcu, ki je sicer na tem delovnem mestu zaposlen, potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas in je nato sklenil z delodajalcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Od delodajalca se namreč pri iskanju drugega ustreznega delovnega mesta ne more zahtevati, da upošteva tudi delovna mesta, ki še niso prosta. Navedena materialnopravna stališča pritožbenega sodišča bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevati in ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

------

(1) Odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007, VIII Ips 150/2009 z dne 22. 11. 2010 in VIII Ips 287/2009 z dne 11. 1. 2011.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
Datum zadnje spremembe:
14.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyNzQ2