VDSS sklep Pdp 1048/2011

Jedro

Prvi odstavek 118. člena ZDR sicer res določa, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu prizna tudi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar takšna določba ne pomeni, da lahko sodišče odškodnino dosodi samo v mnogokratniku povprečja delavčevih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč da mora sodišče upoštevati omejitev višine te odškodnine, ki ne sme presegati 18 mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Izrek

Pritožba se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika napram toženi stranki v znesku 3.164,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke napram tožniku iz naslova razlike v plači (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača znesek 3.164,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila (točka III izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 129,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno dopolnilno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj njegove terjatve v višini 3.164,52 EUR in ta znesek tožniku tudi prisodilo. Tožnik je postavil bistveno višji zahtevek, vendar ga sodišče prve stopnje v presežku ni zavrnilo. Tožniku je pri toženi stranki dvakrat nezakonito prenehalo delovno razmerje, nazadnje na podlagi sodne razveze dne 6. 10. 2010. Tožnik je bil izjemno skrben in si je takoj našel drugo delo pri drugem delodajalcu, vendar je bila ta druga zaposlitev zgolj izhod v sili in je trajala le nekaj mesecev. Te okoliščine tožniku ne gre šteti v slabo, kakor tudi ne, da je pri drugem delodajalcu dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je izpolnil pogoje, da bo 24 mesecev prejemal nadomestilo pri Zavodu za zaposlovanje, potem pa se bo upokojil. V kolikor bi tožniku uspelo najti ustrezno zaposlitev, primerljivo s statusom, ki ga je imel pri toženi stranki, se ne bi zaposlil pri zavodu S., saj je vedel, da je ta v zelo slabem finančnem stanju. Navedenih okoliščin pri odmeri odškodnine ni mogoče šteti v škodo tožnika, temveč bi te okoliščine morale prispevati k višji odškodnini. Sodišče je tožniku dosodilo odškodnino v višini dveh povprečnih neto plač, čeprav je sodna praksa takšna, da se odškodnina dosodi glede na bruto plače. Gre za neustrezno odločitev v škodo tožnika, ta odločitev pa tudi nima opore v predpisih in dosedanji sodni praksi. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega stvarnega argumenta, zakaj je v tej zadevi zakon uporabilo drugače od uveljavljene sodne prakse. V primeru sodne razveze se delavci ne vrnejo na delo, kar pomeni tudi izgubo siceršnjega odpovednega roka. Sicer pa tega odpovednega roka pri tožniku sploh ni bilo, saj je šlo z redno odpoved iz krivdnega razloga. V kolikor tožnik ne bi bil izjemno skrben, bi bil pač brezposeln in bi potem morebiti uspel z zahtevkom za bistveno višji mnogokratnik svoje povprečne plače. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu že večkrat odločalo. Pred izdajo izpodbijane dopolnilne sodbe je s sodbo Pd 131/2010 z dne 6. 10. 2010 razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ugotovilo; da je tožniku delovno razmerje na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR prenehalo s 4. 10. 2009; zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ga vrne nazaj na delo in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialno zavarovanje ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1442/2010 z dne 27. 1. 2011 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da se ta razveže s 6. 10. 2010; v delu, ki se nanaša na odmero ustrezne denarne odškodnine, je pritožbo tožnika štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe; v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi citirane odločbe pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo.

Tudi z izpodbijano dopolnilno sodbo sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V obrazložitvi izpodbijane dopolnilne sodbe sodišče prve stopnje samo navaja, da je tožnik vtoževal znesek 54.783,36 EUR, uspel pa je z zneskom 3.164,92 EUR, kar pomeni, da je uspel s 5,8 % zahtevka. Vendar pa sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe sploh ni odločilo o višjem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine v višini 51.518,84 EUR. Zaradi navedenega je potrebno tudi to pritožbo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Tretji odstavek 327. člena ZPP namreč določa, da se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če se prvostopenjska sodba s pritožbo izpodbija samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih strank.

Navedeno pomeni, da bo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo moralo odločiti še o zahtevku tožnika za plačilo zneska 51.618,84 EUR.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na preostale bistvene pritožbene navedbe. Prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) sicer res določa, da v primeru tako imenovane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu prizna tudi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar takšna določba ne pomeni, da sodišče odškodnino lahko dosodi samo v mnogokratniku povprečja delavčevih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč da mora sodišče upoštevati omejitev višine te odškodnine, ki pač ne sme presegati 18 mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Seveda se ta omejitev nanaša na 18 bruto plač. Res je sicer, da sodišča pri določanju višine odškodnine pogosto navedejo, koliko povprečnih mesečnih plač delavca ta odškodnina predstavlja, pri čemer se dejansko upošteva bruto plače, vendar pa to ne pomeni, da bi bila nezakonita odločitev, ki bi samo določila znesek odškodnine, ne da bi sodišče pri tem preračunavalo, koliko povprečnih plač delavca pomeni ta odškodnina. Zaradi navedenega sama po sebi ni nezakonita odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku dosodi odškodnino v višini 3.164,52 EUR, pri čemer sodišče prve stopnje (povsem po nepotrebnem) navaja, da to predstavlja znesek dveh izplačanih neto plač glede na zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina iz prvega odstavka 118. člena ZDR ima posebno naravo. Gre za denarno odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu. Pri odmeri te odškodnine se upoštevajo predvsem naslednji kriteriji: zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnik takoj po izgubi zaposlitve pri toženi stranki zaposlil v zavodu S., da je od tam prešel na Zavod za zaposlovanje ter da se bo upokojil po izteku časa prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške, vendar njegov pooblaščenec ni upravičen do nagrade za pritožbo, saj se vloga šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Navedeno pomeni, da je priglašene pritožbene stroške potrebno obravnavati kot druge stroške v tem postopku, kar pomeni, da je tožnikove stroške v zvezi s to vlogo potrebno obravnavati v okviru odločanja o nagradi za postopek po tar. št. 3100.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 217/2011
• VDSS sodba Pdp 1130/2009
• VDSS sklep Pdp 86/2011