VDSS sodba Pdp 1130/2009

Jedro

Upoštevaje, da je tožnik mlad delavec, katerega poklic ni deficitaren, da se je v štirih mesecih po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno zaposlil, da nima družine in da živi pri mami ter da vsaka neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi psihološko negativno vpliva na posameznika, je prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini ene mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, primerna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v V. točki izreka, tako da se ugotovljena terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR zniža na 2.800,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2008 nezakonit, tako da se razveljavi (I. točka izreka), in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 8. 7. 2008, ampak je trajalo do 28. 10. 2008. Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 8. 7. 2008 do 28. 10. 2008, za to obdobje poravna vse prispevke od bruto mesečne plače v višini 2.800,00 EUR (II. točka izreka), za obdobje od 1. 6. 2008 do 28. 10. 2008 za vsak mesec tožniku obračuna bruto mesečno plačo v višini 2.800,00 EUR, po plačilu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek (III. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 1.287,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov plače z obdobje od 1. 6. 2008 do 28. 10. 2008 za čas od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do vključno 18. 9. 2008, za čas od 19. 9. 2008 pa v višini obresti po predpisani obrestni meri, iz naslova odškodnine v višini 28.000,00 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri za čas od 10. 9. 2009 do plačila, iz naslova dodatka za delo ob dela prostih dnevih in iz naslova nadur v višini 10.001,10 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od od 23. 7. 2008 do 18. 9. 2008, za čas od 19. 9. 2008 pa v višini obresti po predpisani obrestni meri, iz naslova regresa za letni dopust v znesku 665,00 EUR bruto, po odvodu davkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 7. 2008 do 18. 9. 2008, za čas od 19. 9. 2008 pa v višini obresti po predpisani obrestni meri in iz naslova stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela v znesku 110,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 7. 2008 do 18. 9. 2008, za čas od 19. 9. 2008 pa v višini obresti po predpisani obrestni meri (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov plače za čas od 19. 9. 2008 do plačila, kolikor presegajo obresti po predpisani obrestni meri, za obračun bruto razlike v plači za obdobje od 29. 10. 2008 do 30. 9. 2009 v višini 19.694,84 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, za plačilo odškodnine v znesku 22.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo nadur v znesku 925,38 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, obračunanega od bruto 10.001,10 EUR, za čas od 19. 9. 2008 do plačila, kolikor presegajo obresti po predpisani obrestni meri, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas od 19. 9. 2008 do plačila, kolikor presegajo obresti po predpisani obrestni meri, za plačilo zneska 2,72 EUR stroškov prevoza in prehrane na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 110,40 EUR za čas od 19. 9. 2008 do plačila, kolikor presegajo obresti po predpisani obrestni meri, ter za plačilo odvetniških stroškov v višini 561,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 do plačila (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo vprašanje, ali je bil tožnik pred pripravo besedil „navodila za uporabo“ in „pravila in pogoji“ dolžan poskrbeti za obstoj povezave, kamor bi se besedili „obesili“, tako da bi ju uporabnik spletne strani lahko prebral. Zmotno je ugotovilo, da obveznost ni bila opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je priznal, da je bila obveznost njegova, da jo je prejel kot delovno nalogo s strani direktorja tožene stranke. Za izpolnitev obveznosti je bil usposobljen, zaradi njegove opustitve je bila spletna stran pomanjkljiva. Nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta pripravi besedil in povezave potekali istočasno, najprej mora obstajati povezava, da je besedili mogoče „obesiti“ na spletno stran. Nekdanji direktor tožene stranke J.L. je ob zaslišanju na glavni obravnavi pojasnil, da so bili „pravila in pogoji“ pri različnih spletnih straneh enaki, praviloma se tudi „navodila za uporabo“ niso razlikovala. Na podlagi opisane izpovedi bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da sta bili besedili pripravljeni in da je bila pomanjkljivost spletne strani, da tožnik povezave ni pripravil. Sodišče prve stopnje je pavšalno in nespoštljivo zavrnilo pričanje nekdanjega direktorja tudi v delu, v katerem je konkretiziral funkcionalne napake spletnih strani. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je opisal številne funkcionalne napake, kot je na primer manjkajoča povezava, spletne strani niso beležile obiskov uporabnikov, čeprav je bilo to ključnega pomena, plačila SMS preko monete niso pravilno delovala. Tudi očitek, da tožnik ni izvršil nalog, ki so mu bile ponovno naložene dne 18. 6. 2008 oziroma 23. 6. 2008, ni ostal nepojasnjen. Iz pričanja nekdanjega direktorja izhaja, da konkretni spletni strani (strani ... in ...) nista bili pravočasno pripravljeni, da niso mogli pravočasno iti „on line“. Nadalje je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je tožnik prejel nalogo, da pripravi poročilo o stanju obstoječih domen, v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da ni razvidno, katero obveznost iz pogodbe o zaposlitvi je kršil. Tožnik je poročilo pripravil za 81 domen, vseh domen je bilo najmanj 250, tako da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti utemeljenost tretjega očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z nasprotnim stališčem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju.

V nadaljevanju pritožbe je tožena stranka oporekala višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Navedla je, da v tem delu izpodbijana odločitev temelji na zmotnih razlogih. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku prisoditi nižjo odškodnino, ravnalo je v nasprotju z namenom zakonske norme in v nasprotju s sodno prakso. Tožnik v pripravljalnih vlogah tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ni konkretiziral, tako da bi ga bilo treba zavreči, zavreči bi ga bilo treba tudi, ker se je med postopkom pred sodiščem prve stopnje nad toženo stranko začel stečajni postopek. Odškodninski zahtevek predstavlja alternativo reintegracijskemu zahtevku, ne gre za uveljavljanje odškodnine v civilnopravnem smislu. Prav tako odškodnina ne more vsebovati penalne funkcije, saj je slednja tuja kontinentalnemu pravnemu sistemu. Predstavlja socialni korektiv delavcu, ki izgubi službo in ki se ne želi vrniti na delo. Do odškodnine pa ni upravičen delavec, ki nima možnosti vrnitve na delo, kot je v konkretnem primeru. Prisojeni znesek odškodnine iz tega razloga privede do neupravičene obogatitve tožnika, tožnik v primeru reintegracije do začetka stečajnega postopka ne bi prejel niti ene plače. V nasprotju z namenom norme pa je prisojeni znesek, ker se je tožnik kmalu po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno zaposlil, ker gre za mladega delavca s poklicem, o katerem je veliko povpraševanje na trgu dela, ki nima posebnih zahtev ali družine, ki bi jo moral preživljati, in ki živi v brezplačnem stanovanju.

Na pritožbo tožene stranke je tožnik podal odgovor, s katerim je prerekal njene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen odločitve o višini odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi – materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Izpodbijano odločitev je zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotavljalo iz listinskih dokazov ter izpovedi tožnika in prič R.H., J.Ž., D.L. (ki so bile zaposlene pri toženi stranki), K.K., U.K. (ki sta delala na projektu ...) in J.L. (nekdanjega direktorja tožene stranke). Pred zaslišanjem je tožnika in priče skladno z določbama 2. odstavka 238. člena ZPP in 263. člena ZPP opomnilo na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorilo na posledice krive izpovedi. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter povedalo, zakaj je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša in pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, ocenjuje za neutemeljene.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo 2. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka.

Glede formalnih zahtev v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je v 2. odstavku 86. člena ZDR med drugim navedeno, da mora delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Za konkretni primer, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga, določenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to pomeni, da bi morala tožena stranka očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi opredeliti, tako da bi bilo iz opredelitve kršitve nedvomno razvidno, kakšne so bile tožnikove obveznosti, s katerim ravnanjem jih je prekršil, kdaj in kako. Tega tožena stranka ni storila, saj je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) z dne 8. 7. 2008 le navedla sledeče očitke: očitala mu je, da je iz hude malomarnosti kršil obveznosti po pogodbi o zaposlitvi oziroma iz delovnega razmerja, ker je:

dne 13. 6. 2008 z neresničnimi navedbami o stanju spletne strani ... prikril dejansko stanje in zamolčal nepravilnosti pri delovanju spletne strani ter s tem dopustil javno objavo spletne strani kljub njenim pomanjkljivostim – konkretno bi moral vedeti, kot odgovorni za razvoj spletnih strani, da spletna stran ne vsebuje povezav „pravila in pogoji“ ter „navodila za uporabo“ - nadalje ni niti v najbolj grobem smislu preveril delovanja spletne strani v produkcijskem okolju in ali spletna stran izpolnjuje specificirane in naknadno podane zahteve – nadalje ni opazil več kot očitnih funkcionalnih napak spletne strani, dasiravno bi bilo pričakovati, da po svojem delovnem mestu ter stroki funkcionalnost spletne strani najbolje pozna;

popolnoma opustil svoje dolžnosti, ki so mu bile izrecno in ponovno naložene 18. 6. 2008 in 23. 6. 2008, kar je privedlo do tega, da kljub planu ni bila mogoča javna objava spletnih strani ... ter ... – konkretno programerjev spletne strani ... ni obvestil o produkcijskem roku, ni jih obvestil o funkcionalnih napakah, ki so se pokazale na spletni strani ... in bi se morale odpraviti, tako se v zvezi s spletno stranjo ni opravljalo aktivnosti, za katere je bil tožnik zadolžen – konkretno ni opravil aktivnosti, ki bi omogočale objavo spletne strani ...;

v nasprotju z izrecnimi navodili in zahtevati, da mora izdelati podrobno poročilo o vseh že končanih projektih in da mora izdelati zelo podrobno poročilo o nedokončanih projektih, je poročilo izdelal površno in nenatančno ter ga kljub dodatnim opozorilom oddal v obliki, ki ne more biti podlaga za nadaljnje delo.

Resničnost prvega navedenega očitka je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi izpovedi prič J.L., R.H., K.K. in U.K. ter tožnika. Tožniku in pričam, razen priči J.L., je utemeljeno verjelo, saj so njihove izpovedi skladne med seboj in s predloženo listinsko dokumentacijo. Ugotovilo je, da tožnik ni bil zadolžen za pripravo besedil „pravila in pogoji“ ter „navodila za uporabo“, da se je praviloma hkrati s pripravo besedil naredilo povezavo, na katero sta se besedili „obesili“, in da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo tožnik za pripravo povezave zadolžen pred narejenima besediloma oziroma da bi s tem v zvezi prejel kakršnakoli podrobna navodila. Na podlagi navedenega in na podlagi dejstva, da nekdanji direktor tožene stranke ob zaslišanju ni znal pojasniti, katere so bile očitne funkcionalne napake spletne strani ..., je pravilno zaključilo, da tožena stranka pod točko a) očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni dokazala.

V zvezi z drugo očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je le-ta nekonkretizirana, tako da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ni predložila niti nalogov z dne 18. 6. 2008 in 23. 6. 2008, katera omenja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti naknadnih opozoril in pozivov, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bilo od tožnika zahtevano oziroma pričakovano. Poleg tega iz izpovedi priče J.L., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo, izhaja, da pri delu, kot ga je opravljal tožnik, ni mogoče delati po terminskem planu, zaradi česar se kot neutemeljen pokaže očitek, da tožnik ni sledil planu v zvezi s pripravo spletnih strani ... in ...

Tudi tretja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana kršitev je nekonkretizirana, poleg tega ni časovno opredeljena. Nadalje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niti nekdanji direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan kot priča, ni povedal, kakšne nepravilnosti in pomanjkljivosti so bile v poročilu, ki ga je tožnik v zvezi s 81 spletnimi stranmi izdelal, pa tudi iz njegove izpovedi izhaja, da tožniku ni podal natančnih navodil, kakšno poročilo naj pripravi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje slednji očitek kršitve obveznosti iz delovnega razmerja utemeljeno štelo kot nedokazan in pravilno presodilo, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) z dne 7. 8. 2008 in za ugotovitev, da tega dne tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, je utemeljeno ugodilo. Skladno s predlogom tožnika je ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 28. 10. 2008, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ter mu prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR.

ZDR v 1. odstavku 118. člena ureja ustrezno denarno odškodnino, ki jo sodišče prisodi ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v višini največ osemnajstih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o višini odškodnine je treba izhajati iz narave instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu se odškodnina povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje – in ne pomeni odškodnine za izgubo zaslužka ali za drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi. Pritožbene navedbe, da bi moral tožnik dokazati, da mu je nastala (premoženjska) škoda v določeni višini, iz tega razloga niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je o premoženjski škodi (izgubljenem dobičku) odločilo v okviru reparacijskega zahtevka, tožniku je priznalo delovno razmerje od prenehanja delovnega razmerja do dneva, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, in mu za to obdobje prisodilo plačo (nadomestilo plače). S takšno odločitvijo ni vzpostavilo stanja, ki bi izključevalo prisojo odškodnine.

Kriterije za odmero odškodnine, ki v zakonu niso opredeljeni, ampak so se izoblikovali v sodni praksi (stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009), so na primer sledeči: poklic oziroma zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba, premoženjsko in socialno stanje, dohodki, ki bi jih prejel, če bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz nekrivdnih razlogov, prejemanja nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči (na primer v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 163/2008 z dne 6. 4. 2010 in v sodbi VIII Ips 228/2008 z dne 23. 6. 2009).

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, so delno utemeljene. Prisojeni znesek odškodnine v višini 28.000,00 EUR oziroma v višini desetih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pretiran. Tožnik je v tožbi v utemeljitev odškodninskega zahtevka navedel le, da na podlagi vseh okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nadaljnje delovno razmerje med strankama ni mogoče. Tožena stranka mu je oporekala, v odgovoru na tožbo je navedla, da obseg škode ni izkazan, poleg tega je, glede na to da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, o škodi nemogoče govoriti. S prvo pripravljalno vlogo je navedbe dopolnila, dodala je, da reintegracija zaradi začetega stečajnega postopka ni mogoča. Slednje sicer ne drži, po uveljavitvi ZDR delovno razmerje z začetkom stečajnega postopka ne preneha avtomatično, ampak ima stečajni upravitelj na podlagi 1. odstavka 103. ZDR možnost odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo postane nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika kot merodajne okoliščine za odmero odškodnine upoštevalo, da gre za mladega delavca, da njegov poklic ni deficitaren, da je že v štirih mesecih našel novo zaposlitev, da nima družine, da živi pri mami in da vsaka neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi psihološko negativno vpliva na posameznika. Zmotno je štelo, da bi imel tožnik v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku pravico do trimesečnega odpovednega roka, ker zgoraj citirana določba ZDR za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, katerega delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno, predvideva le petnajstdnevni odpovedni rok. Glede na navedene okoliščine in sodno prakso (na primer v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 675/2004 z dne 27. 5. 2004 in v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 571/2008 z dne 29. 1. 2009) ter upoštevaje, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 11. 2007, torej manj kot eno leto, tako da v primeru zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz nekrivdnih razlogov ne bi prejel odpravnine po 109. členu ZDR, znaša ustrezna odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi 2.800,00 EUR oziroma eno mesečno plačo, izplačano v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določbi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je prisojeni znesek odškodnine ob sodni razvezi znižalo na 2.800,00 EUR. Ker v ostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno delno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožnik pa krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 86/2011
• VDSS sklep Pdp 1048/2011
• VDSS sodba Pdp 586/2010