<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 86/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.86.2011

Evidenčna številka:VDS0006706
Datum odločbe:14.04.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:sodna razveza - odškodnina

Jedro

Čeprav je tožnica zahtevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (namesto reintegracije), ker se je v času sodnega postopka zaposlila pri drugem delodajalcu, je upravičena do odškodnine po 118. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijani del sodbe (3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje 30. 11. 2009 prenehalo nezakonito in da je bila od 3. 10. 2006 do 31. 8. 2010 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 8. 2010 prijavi v socialna zavarovanja, ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske, zmanjšane za prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za prejemke preteklega meseca (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 16.513,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 do plačila (3. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti 917,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper 3. točko navedene sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ugodi in da toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navedla je, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do odškodnine ni upravičena, ker že pred zaključkom glavne obravnave ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, zmotno. S tožbo z dne 23. 12. 2009 je zahtevala ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito, hkrati je uveljavljala reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. S pripravljalno vlogo z dne 20. 9. 2010 je sodišče prve stopnje obvestila, da se je s 1. 9. 2010 zaposlila pri drugem delodajalcu, zaradi česar je zahtevala namesto reintegracije priznanje pravic po 1. odstavku 118. člena ZDR. Te pravice, vključno s pravico do odškodnine, se uveljavljajo namesto reintegracije, tožnica je ravnala pravilno, ko je ob opustitvi reintegracijskega tožbenega zahtevka zahtevala plačilo odškodnine. Plačilo bi lahko zahtevala vse do zaključka glavne obravnave, četudi je tak tožbeni zahtevek postavila še pred zaključkom glavne obravnave, sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da ni želela nadaljevati delovnega razmerja, tako da ni upravičena do odškodnine. Tožnica je, četudi je odškodnino zahtevala v pripravljalni vlogi, ravnala skladno z ZDR. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine kljub temu ni ugodilo, v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je navedlo, da se ob ugotovitvi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delodajalcu naloži povrnitev škode, ki delavcu nastane, da odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja nadomestilo za reintegracijo in da škoda tožnici ni nastala oziroma da je priznana v okviru reparacijskega tožbenega zahtevka. Opisana obrazložitev je nejasna. Odškodnina po 118. členu ZDR ni kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne odmeri se za škodo, ki delavcu nastane v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (stališče v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 26/2007), ampak pomeni odmeno za reintegracijo oziroma nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. V tem kontekstu je odškodnina po 118. členu ZDR odškodnina za bodoče ocenjeno škodo oziroma neka pravična odškodnina, ki se odmeri na podlagi kriterijev, ki jih izoblikuje sodna praksa. Tožnica je v pripravljalnih vlogah navedla dejstva po teh kriterij.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. člena ZDR vsaj v delu neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2010 navedla, da namesto reintegracije zahteva priznanje delovnega razmerja do 31. 8. 2010 in plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, skladno s tem je spremenila tožbeni zahtevek. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ugovarjala v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2010, navedla je, da bi bila pravična odškodnina le odškodnina v višini odpravnine, ki bi jo tožnica prejela ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kratek čas, da bi ji tožena stranka lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ji škoda ni nastala. V pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2010 je tožnica pojasnila, da je kot osnovo za izračun odškodnine po 118. členu ZDR upoštevala mesečno plačo v višini 1.376,11 EUR, da je pri opredelitvi višine zahtevane odškodnine upoštevala, da se je zaposlila 1. 9. 2010 za določen čas in da otroka ni mogla vpisati v vrtec, ker je bila v času vpisa brezposelna, zagotoviti je morala zasebno varstvo, ki je dražje od vrtca, razlika znaša 150,00 EUR mesečno. Tožbeni zahtevek je spremenila, tako da je zahtevala plačilo odškodnine v višini 12 povprečnih plač oziroma 16.513,32 EUR.

Na naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2010 je tožena stranka ponovno ugovarjala tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, navedla je, da tožnica škode (dražje varstvo otroka) ni dokazala in da tožena stranka za to škodo ne odgovarja (ker ne gre za pravno priznano obliko škode). Tožnica je odgovorila, da bo o škodi izpovedala, ko bo zaslišana kot stranka, kar je tudi storila, kot je razvidno iz zapisnika z naroka. Sodišče prve stopnje te izpovedi ni dokazno ocenilo, ker je štelo, da tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR ni podan že po temelju. Iz tega razloga se z dejstvi, ki so pomembna za odločitev o višini, ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje je, ker je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito in upoštevaje tožbeni zahtevek, ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 31. 8. 2010. Naslednjega dne se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu (za določen čas), kar pa ne pomeni, da ne bi mogla zahtevati reintegracije k toženi stranki oziroma da ne bi bila upravičena do odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Prav tako zmotno je štelo, da je škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v celoti krita v okviru prisojene reparacije. O premoženjski škodi (izgubljenem dobičku) se sicer odloči v okviru reparacijskega tožbenega zahtevka, vendar s tako odločitvijo ni vzpostavljeno stanje, ki bi bi izključevalo prisojo odškodnine po 118. členu ZDR. Ta odškodnina predstavlja odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče doseči namena pogodbe o zaposlitvi.

Četudi bi iz gramatikalne razlage 1. odstavka 118. člena ZDR izhajalo, da lahko le delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi (nezakonite) odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in zahteva odškodnino, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da do takšne odškodnine ne bi bila upravičena tožnica, ki ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri tem le opozarja na različno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki v nekaterih odločbah zastopa stališče o nezdružljivosti instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z institutom transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (na primer v sodbi opr. št. Pdp 325/2007 z dne 26. 10. 2007), v nekaterih odločbah pa meni, da lahko tudi delavec (kot tožnica), ki mu delovno razmerje nezakonito preneha z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, namesto reintegracije uspešno uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in odškodnino (na primer v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 596/2009 z dne 25. 1. 2010).

Upoštevaje določbo 1. odstavka 118. člena ZDR se delavcu, ki se po ugotovitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne želi vrniti k delodajalcu, prisodi ustrezna denarna odškodnina v višini največ 18 plač. Pri odmeri odškodnine se upošteva vse okoliščine na strani delavca (in delodajalca), ki se v posameznem primeru izkažejo za relevantne. Zaradi posebne narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere je kriterije izoblikovala sodna praksa (stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009). Ti kriterije so na primer sledeči: poklic oziroma zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba, premoženjsko in socialno stanje, dohodki, ki bi jih prejel, če bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz nekrivdnih razlogov, prejemanja nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči (na primer v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 163/2008 z dne 6. 4. 2010 in v sodbi istega sodišča, opr. št. VIII Ips 228/2008 z dne 23. 6. 2009).

Ker je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku na podlagi zmotne materialnopravne presoje zaključilo, da tožnica do odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni upravičena, dejstev, ki so pomembna za odmero odškodnine, ni ugotavljalo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe, to je 3. točko izreka izpodbijane sodbe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, moralo bo izvesti dokaz z dodatnim zaslišanjem tožnice (po potrebi, predvsem pa bo moralo dokazno oceniti njeno dosedanjo izpovedbo), in nato – ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev za odmero odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (zaposlitvene možnosti delavca, starost delavca, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno) in po oceni vseh izvedenih dokazov – ponovno presoditi, ali oziroma v kakšnem obsegu je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR utemeljen.

355. člen ZPP sicer določa, da pritožbeno sodišče, le če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je dejansko stanje nepopolno (in zmotno) ugotovljeno. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da tožnica do odškodnine ni upravičena, dokaznega postopka glede kriterijev za odmero odškodnine ni izvedlo, tako da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, izvedlo nove dokaze, poleg tega bi moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze, saj bi šele tako popolno ugotovilo dejansko stanje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 118.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTYz