VDSS sodba Pdp 564/2014

Jedro

Zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno utemeljevati z drugimi vsebinskimi razlogi, kot pa so tisti, na katerih dejansko temelji sporna odpoved, ne glede na to, da bi ti vsebinsko drugačni razlogi predstavljali poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi pravil o prekluziji, kot jih določata 286. člen ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP, utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj tožena stranka ni pravočasno podala navedb in predlagala dokazov, iz katerih bi izhajal obstoj v odpovedi zatrjevanega dejanskega razloga za prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (to je močnega upada obsega dela v spornem času).

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v sedmem odstavku točke I izreka, v zvezi s četrtim in petim odstavkom točke I izreka tako, da se v četrtem in petem odstavku točke I izreka v celoti na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto plače:

- za mesec marec 2011 v višini 46,57 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2011,

- za mesec april 2011 v višini 46,57 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2011,

- za mesec maj 2011 v višini 63,96 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2011,

- za mesec junij 2011 v višini 262,70 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2011,

- za mesec julij 2011 v višini 259,62 EUR z zapadlostjo dne 15. 8. 2011,

- za mesec avgust 2011 v višini 312,04 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2011,

- za mesec september 2011 v višini 879,93 EUR z zapadlostjo dne 15. 10. 2011,

- za mesec oktober 2011 v višini 724,06 z zapadlostjo dne 15. 11. 2011,

- za mesec november 2011 v višini 724,06 EUR z zapadlostjo dne 15. 12. 2011,

- za mesec december 2011 v višini 724,06 EUR z zapadlostjo dne 15. 1. 2012,

- za mesec januar 2012 v višini 720,35 EUR z zapadlostjo dne 15. 2. 2012,

- za mesec februar 2012 v višini 595,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 3. 2012,

- za mesec marec 2012 v višini 529,19 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2012,

- za mesec april 2012 v višini 528,91 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2012,

- za mesec maj 2012 v višini 529,31 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2012,

- za mesec junij 2012 v višini 528,91 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2012,

- za mesec julij 2012 v višini 603,42 EUR z zapadlostjo dne 15. 8. 2012,

- za mesec avgust 2012 v višini 720,34 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2012,

- za mesec september 2012 v višini 720,34 EUR z zapadlostjo dne 15. 10. 2012,

- za mesec oktober 2012 v višini 720,34 EUR z zapadlostjo dne 15. 11. 2012,

- za mesec november 2012 v višini 720,34 EUR z zapadlostjo dne 15. 12. 2012,

- za mesec december 2012 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo dne 15. 1. 2013,

- za mesec januar 2013 v višini 715,19 EUR z zapadlostjo dne 15. 2. 2013,

- za mesec februar 2013 v višini 715,19 EUR z zapadlostjo dne 15. 3. 2013,

- za mesec marec 2013 v višini 715,19 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2013,

- za mesec april 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2013,

- za mesec maj 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2013,

- za mesec junij 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2013,

- za mesec julij 2013 v višini 714,92 EUR za zapadlostjo dne 15. 8. 2013,

- za mesec avgust 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2013,

- za mesec september 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo 15. 10. 2013,

- za mesec oktober 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo 15. 11. 2013,

- za mesec november 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo 15. 12. 2013,

- za mesec december 2013 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo 15. 1. 2014,

- za mesec januar 2014 v višini 714,92 EUR z zapadlostjo 15. 2. 2014,

od navedenih bruto zneskov plačati davke in prispevke, in nato tožnici izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače, vse v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 3.943,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka, kar zahteva tožnik več (plačilo še 2.899.38 EUR do zneska v višini 6.842,50 EUR), pa se zavrne.“

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi, drugi, tretji ter nespremenjeni del četrtega odstavka točke I izreka in točka II izreka).

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 264,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 2. 2011 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo tudi od 28. 2. 2011 do 29. 1. 2014, pri tem od 26. 9. 2011 do 9. 2. 2012 le 30 ur tedensko, od 21. 2. 2012 do 25. 7. 2012 le 20 ur tedensko in od 25. 11. 2012 do 29. 1. 2014 le 30 ur tedensko; da je tožena stranka dolžna za navedeno obdobje in navedeni delovni čas prijaviti tožnika v obvezna socialna zavarovanja; tožniku v roku 8 dni obračunati bruto plače za čas od junija 2011 do vključno januarja 2013 (do 29. 1. 2014) v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, od navedenih bruto zneskov za tožnika odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila; da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati odškodnino v bruto znesku 6.842,50 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila; ter zavrnilo kar tožnik zahteva več ali drugače, torej zahtevek za poziv nazaj na delo, za priznanje delovnega razmerja za celotno obdobje za polni delovni čas, za plačilo razlike med vtoževanimi in dosojenimi zneski plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač od vsakega 15. dne v mesecu ter zahtevek za plačilo odškodnine za znesek 10.752,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.369,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija šesti odstavek točke I izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlike med vtoževanimi in dosojenimi zneski plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač od vsakega 15. dne v mesecu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi razliko od vtoževanih zneskov plač do prisojenih zneskov plač za obdobje od junija 2011 do januarja 2014, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot izhodišče za ugotovitev višine tožnikove plače upoštevalo minimalno plačo, ker je ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da bi bil med strankama izrecen usten dogovor o minimalni plači, povečani za uspešnost. Pritožba navaja, da se je tožnikova plača iz meseca v mesec spreminjala ter opozarja, da bi moralo sodišče v dvomu odločiti v korist tožnika, kateremu je prisodilo le minimalno plačo. Plača je lahko določena tudi na konkludenten način, saj je tožena stranka plačevala in obračunavala višjo plačo od minimalne. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi torej moralo zaključiti, da je bila med strankama določena višja plača od minimalne in sicer v višini kot to izhaja iz predloženih plačilnih list. Tožnikova plača je v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja znašala 911,11 EUR bruto, zato bi moralo sodišče tožniku prisoditi plače v višini vtoževanih zneskov. Če bi tožnik nadaljeval delo pri toženi stranki, bi nedvomno prejemal višjo plačo od minimalne, saj tožena stranka tožniku ni nikoli obračunala plače, ki bi dosegala le zakonsko dovoljeni znesek.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje, oziroma ga obrazloži delodajalec. Vendar pa sodišče prve stopnje spregleda, da je tožena stranka v odpovedi jasno navedla, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi racionalizacije poslovanja. Sodna praksa je večkrat zavzela stališče, da sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala navedb in predložila dokazov, iz katerih bi izhajala resničnost upada prometa, ki je bil razlog racionalizacije poslovanja. Zato ni upoštevalo navedb in dokazov, podanih v ponovljenem sojenju. Takšni zaključki so nepravilni. V odpovedi je bil namreč naveden poslovni razlog, racionalizacija poslovanja, tožena stranka pa je dokazala, da le-ta ni bila navidezna, saj je bilo izvedenih več racionalizacijskih ukrepov. Vsi ukrepi niso drugi ali dodatni razlogi za odpoved, ampak izkazujejo dejansko in ne zgolj navidezno racionalizacijo poslovanja. V zadevi opr. št. VIII Ips 245/2012 in tudi v opr. št. VIII Ips 124/2012 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora delodajalec dokazati tudi vzrok (upad prometa za samo racionalizacijo poslovanja), ki je bila dejanski in neposreden vzrok odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Le-tega je tožena stranka z zaslišanjem direktorja tožene stranke predlagala, v odgovoru na tožbo pa tudi zaslišanje prokuristke, ki pa je sodišče v tem delu ni želelo zaslišati. Priči je bilo namreč pojasnjeno, da bo zaslišana le v zvezi z dogovorom o višini plače. Zaradi spremembe sodne prakse je bila predložitev dokazov v novem sojenju pravočasna. Pravilo o prekluziji ni samo sebi zadostno, razlagati ga je treba v skladu z njegovim namenom in glede na okoliščine konkretnega primera. Izvedba že predloženih dokazov ne bi bila v nasprotju s pravilom o prekluziji, ki je konkretizacija načela hitrosti in ekonomičnosti postopka ter prepovedi zlorabe procesnih pravic (II Ips 138/2010). Sodišče prve stopnje bi torej listine, predložene v ponovljenem sojenju, moralo upoštevati v skladu 34. členom ZDSS-1, ob upoštevanju spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ter zaslišati predlagano pričo A.A.. Glede prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze in odškodnine po 118. členu ZDR navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na tožnikovo izpoved upoštevati nepravilnosti pri prenehanju delovnega razmerja tožnika v vmesnem obdobju, saj mu je pri družbi B. d.o.o. prvič prenehalo delovno razmerje na njegovo prošnjo. Pri prekinitvi zavarovanja ga delodajalec nekaj časa ni prijavil v zavarovanje, pri družbi C. d.o.o. pa je bil zaposlen toliko časa, dokler je ta stranka imela posel s D.D., potem pa je delodajalec tožniku rekel, naj poda odpoved, kar je tudi storil, pri čemer je podpisal bianko odpoved, ki je kasneje ni izpodbijal v sodnem postopku. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje to moralo upoštevati pri reparaciji. Pritožba se sklicuje na večje število primerov, kjer je bila odškodnina po 118. členu ZDR zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določena v nižjem znesku glede na okoliščine in sicer glede na starost delavca in delovno dobo, ki jo je dosegel pri delodajalcu. Kršeno je načelo kontradiktornega postopka, saj je sodišče tožniku priznalo delovno razmerje s skrajšanim delovnim časom, čeprav tega ni zahteval ter je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je torej mimo trditvenih navedb odločilo o skrajšanem delovnem času ter določilo višino plače za navedeno obdobje, ki jo je izračunalo zgolj kot razliko med minimalno plačo in plačo, ki jo je tožnik prejemal pri drugem delodajalcu, kar je nepravilno. Znesek bi lahko ugotovil kvečjemu izvedenec računovodske stroke, ki bi ugotavljal, kakšno plačo bi moral tožnik glede na delovno dobo in druge dodatke prejemati pri drugih delodajalcih. Takšnega dokaznega predloga pa tožnik ni podal, saj ni podal trditev in zahtevka po skrajšanem delovnem času.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede reparacije in višine ustreznega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi tožnika uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do navedb tožnika, da je bila plača dogovorjena v višjem znesku od minimalne. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, zakaj šteje, da je plača določena v minimalnem znesku in s tem posredno zavrnilo tožnikove navedbe, da je bila konkludentno določena v višini tožnikove povprečne plače v zadnjih ter mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik torej izpodbija materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih.

Sodišče tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko naj bi odločilo mimo tožbenega zahtevka, ko je tožniku za obdobje vmesne zaposlitve pri drugih delodajalcih priznalo delovno razmerje s skrajšanim delovnim časom. S takšno odločitvijo sodišče ni priznalo nekaj drugega, kar je zahteval tožnik, temveč je le delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter v presežku zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni torej odločalo mimo trditvenih navedb, temveč je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo glede priznanja delovnega razmerja v skrajšanem delovnem času.

Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča že drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je ob prvem odločanju zavrnilo pritožbo tožnika, vendar je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013 razveljavilo odločbi nižjih sodišč. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno izhajati iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se sklicuje delodajalec, ki v sodnem postopku ne more navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved. Vrhovno sodišče je pri tem izrecno opozorilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka (enako pa velja tudi za obvestilo o nameravani odpovedi) kot razlog navaja zgolj to, da je obseg dela močno upadel konec decembra 2010 in v januarju 2011 in je delodajalec zato primoran racionalizirati svoje poslovanje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo relevanten okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter upoštevalo napotek revizijskega sodišča, da se naj pri tem jasno opredeli do revizijskih navedb o dejanskem odpovednem razlogu.

V skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti oziroma predložiti. To določbo je potrebno obravnavati v povezavi z določbo 286. člena ZPP, ki ureja sistem prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov. V skladu s šestim odstavkom 286. člena ZPP sodišče ne sme upoštevati dejstev in dokazov, ki so navedeni v nasprotju z drugim in petim odstavkom tega člena, torej ki niso podani oziroma ponujeni najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, razen če jih stranka brez svoje krivde ni mogla že prej navesti oziroma predlagati. Tožena stranka ni ravnala v skladu s pravili o prekluziji, saj je dejstva in dokaze glede upada prometa konec decembra 2010 in v januarju 2011 prvič navedla oziroma predložila šele v novem postopku, potem ko je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 548/2011 z dne 18. 1. 2012 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 301/2012 z dne 6. 9. 2012. Tako je tožena stranka šele v ponovljenem postopku, na naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2013 podala dokazni predlog za vpogled v kontne kartice, oziroma predložila pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2013, v kateri je navajala upad prometa v decembru 2010 in januarju 2011. Šele na tem naroku je torej tožena stranka prvič navajala, da je promet začel upadati in je v decembru 2010 znašal le 25.000,00 EUR, v januarju 2011 pa 24.000,00 EUR, vse to pa naj bi bilo razvidno iz kontnih kartic. Sodišče prve stopnje je zato na naroku pravilno sklenilo, da se zaradi prekluzije te navedbe ne upoštevajo in je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v predložene kontne kartice.

Tožena stranka na naroku 6. 11. 2013 ni navedla, kateri naj bi bili razlogi, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogla že prej podati teh navedb oziroma predložiti teh dokazov. Odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko temelji zgolj na enem razlogu, to je, da je konec meseca decembra 2010 in v januarju 2011 močno upadel prej začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je bila 23. 7. 2010 s tožnikom sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob takšni vsebini odpovedi pogodbe o zaposlitvi (povsem isti razlog pa je naveden tudi v obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ni videti prepričljivega razloga, zaradi katerega tožena stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2. 12. 2011 ni podala navedb in predlagala dokazov, ki jih je potem dejansko podala oziroma predlagala šele 6. 11. 2013. Predvsem pa je bistveno, da tožena stranka sploh ni navajala nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da teh navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že prej.

V primeru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradi list RS, št. 42/02 in naslednji; ZDR) dokazno breme na strani delodajalca. Tožena stranka bi za to, da bi zadostila temu dokaznemu bremenu morala pravočasno (to je najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo) predlagati dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je konec decembra 2010 in nato v januarju 2011 (v času do odpovedi) res prišlo do močnega upada obsega dela. Tožena stranka tega ni storila, temveč je v odgovoru na tožbo sicer navajala, da je promet začel upadati od 131.985,00 EUR v avgustu 2010 na 99.545,00 EUR v decembru 2010 in da so ravno vse manjši prihodki, ob vse večjih obveznosti do dobaviteljev, bili razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V odgovoru na tožbo je tožena stranka dejanske navedbe o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaključila s tem, da podatki izkazujejo, da so se prihodki zmanjšali za 37.097,00 EUR, obveznosti do dobaviteljev pa povečale za 215.862.65 EUR. V odgovoru na tožbo tožena stranka ni predložila nobenih dokazil. Ker izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke in prokuristke A.A. tožena stranka ni predlagala v zvezi z dokazovanjem upada prometa v decembru 2009 in januarju 2010, saj tožena stranka glede tega sploh ni podala ustrezne trditvene podlage, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bil lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju z zaslišanjem prokuristke ugotovilo obstoj odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da direktor tožene stranke ni navajal povečanega upada prometa v navedenih dveh mesecih, temveč je izpovedal, le, da je v letu 2010 obseg poslovanja v veterinarski ambulanti, ki ima poleg tudi trgovino za živali, upadel. Izpovedal je tudi, da so nastali večji stroški iz samega poslovanja, ker so bili primorani nabaviti ultrazvok in nepremičnino. Zaradi upada prometa in zmanjšanega obsega sredstev za plače ter dolgov do dobaviteljev so bili prisiljeni reorganizirati in racionalizirati poslovanje in eden od ukrepov je bil tudi zmanjševanje števila zaposlenih.

Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka, kljub opozorilu predsednice senata, ni podala nobenih navedb in predlagala nobenih dokazov glede v odpovedi zatrjevanega upada obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011. Tožena stranka tudi v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2011 ni predlagala izvedbe dokazov v zvezi z dokazovanjem upada prometa v decembru 2009 in januarju 2010, saj je navajala, da je zmanjšala tudi študentsko delo, kupila nov ultrazvok ter predložila izpiske kontnih kartic za konto: 4180 - stroški storitev fizičnih oseb za obdobje od 1. 2. 2011 do 26. 10. 2011. S tem je dejansko dokazovala stroške storitev fizičnih oseb, torej plače zaposlenih, ne pa upad prometa v decembru 2009 in januarju 2010. Nič od navedenega ne more dokazovati resničnosti v odpovedi navedenega poslovnega razloga. Navedeno pomeni, da tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala navedb in predložila dokazov iz katerih bi izhajala resničnost v odpovedi zatrjevanega odpovednega razloga.

Zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno utemeljevati z drugimi vsebinskimi razlogi, kot pa so tisti, na katerih dejansko temelji sporna odpoved, ne glede na to, da bi ti vsebinsko drugačni razlogi še vedno pokrivali pravni pojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je revizijsko sodišče v tem sporu razveljavilo sodbi nižjih sodišč ravno zaradi tega, ker sta upoštevali druge dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot pa so bili navedeni v sami odpovedi. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tem, da bi navedbe in dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala v novem postopku, po izdaji sklepa revizijskega sodišča, lahko pripeljali do ocene, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani razlog za odpoved, to je, da je konec decembra 2010 in v januarju 2011 prišlo do močnega upada obsega dela. Vendar pa, kot je že razloženo zgoraj, sodišče prve stopnje teh navedb in dokazov pravilno ni upoštevalo, saj so bili podani prepozno, tožena stranka pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predlagati oziroma predložiti že prej. Zato tudi sklicevanje pritožbe na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede dokazovanja odpovednega razloga ni utemeljeno.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi pravil o prekluziji, kot jih določata 286. člen ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP, pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni pravočasno podala navedb in predlagala dokazov, iz katerih bi izhajal obstoj v odpovedi zatrjevanega dejanskega razloga za prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (to je močnega upada obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vmesne zaposlitve tožnika pri priznanju delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da je pri tem odločalo mimo zahtevka, če je zahtevku ugodilo v nižjem obsegu, torej do polnega delovnega časa, ker je tožnik delal pri ostalih dveh delodajalcih s skrajšanim delovnim časom. Tožnik ni bil dolžan zahtevka postaviti tako, da bi delo s skrajšanem delovnim časom že upošteval v zahtevku, saj sodišče v presežku neutemeljen del zahtevka zavrne.

Ker se tožnik ni pritožil zoper odločitev o zavrniti zahtevka za reintegracijo, je predmet presoje pritožbenega sodišča izpodbijani del reparacijskega zahtevka in sicer tožnikovo zavzemanje za to, da se kot osnova za priznanje reparacije upošteva plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja v višin 911,11 EUR bruto in pritožba tožene stranke zoper celoten reparacijski zahtevek, torej za plačilo nadomestila plače za celotno obravnavano obdobje in zoper prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR.

Ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je utemeljen tudi tožnikov reparacijski zahtevek za plačilo razlike v plači, pri čemer je reparacijski del tožbenega zahtevka lahko utemeljen le za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje (29. 1. 2014). Sodišče prve stopnje je na podlagi plačilnih list sicer ugotovilo, da se je višina tožnikove plače v posameznih mesecih spreminjala, vendar je zavzelo stališče, da je bilo izhodišče za obračun minimalna plača z možnostjo povečanja za uspešnost, pri čemer je upoštevalo minimalno plačo za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, 763,06 EUR za 2012 in 783,88 EUR za leto 2013. Takšne zaključek je sprejelo na podlagi ugotovitve, da pogodba o zaposlitvi ni vsebovala določil o višini plače. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Tožnik je za čas po prenehanju delovnega razmerja zahteval, da se mu plača obračuna v mesečnem bruto znesku 911,11 EUR, kolikor je znašala njegova plača v januarju 2011 (A17). Glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi plača ni določena po višini, je po stališču pritožbenega sodišča pri odločanju o višini plače treba upoštevati tožnikove plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, torej v obdobju od novembra 2010 do januarja 2011. Tožena stranka je v odsotnosti pisnega dogovora o višini plače s konkludentnim ravnanjem, torej z višjim obračunavanjem tožnikove plače tožniku priznala oziroma določila višjo plačo. Osnovna bruto plača tožnika za polni delovni čas in pričakovane rezultate dela (pritožbeno sodišče ni upoštevalo negativne stimulacije in nadur) je v tem obdobju znašala 985,78 EUR (1.009,98 EUR v januarju 2011, 1.011,21 EUR v decembru 2010 in 936,15 v novembru 2010). Ker je tožnik postavil zahtevek v višini 911,11 EUR, saj je upošteval le plačo za januar 2011, pri tem pa tudi negativno stimulacijo, je pritožbeno sodišče o višini prikrajšanja odločalo na podlagi tožbenega zahtevka, torej je upoštevalo nižji znesek, in sicer v višini, kot ga je postavil tožnik (911,11 EUR). Pritožbeno sodišče je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas, ko ni prejemal nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti oziroma ni prejemal plače za delo pri družbi B. d.o.o. (od 26. 9. 2011 do 9. 2. 2012 in od 15. 11. 2012 do 29. 1. 2014) in pri družbi C. d.o.o. (od 21. 2. 2012 do 25. 7. 2012), mesečno obračuna navedene zneske in tožniku izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu za prejšnji mesec. Za čas, ko je tožnik prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je upravičen do razlike med pripadajočim zneskom 911,11 EUR in prejetimi zneski nadomestila, kakor so razvidni iz finančne kartice E. za tožnika (A20). Iz tega dokumenta je razvidno, da je tožnik za marec 2011 in april 2011 prejel nadomestilo v bruto znesku 864,54 EUR, za maj 2011 v višini 847,15 EUR, za junij 2011 v višini 648,41 EUR, za julij 2011 v višini 651,49 EUR in za avgust 2011 v višini 599,07 EUR.

Za čas, ko je bil tožnik zaposlena v družbi B. d.o.o. je upravičen do razlike med pripadajočim zneskom 911,11 EUR in prejeto plačo pri tej družbi. Zneske plač je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer je tožnik prejel plačo za september 2011 v višini 31,18 EUR (za čas od 26. 9. do 30. 9. 2011), za oktober, november in december 2011 v višini 187,05 EUR, za januar 2012 v višini 190,76 EUR, za februar je 2012 je prejel plačo pri obeh delodajalcih in sicer pri B. d.o.o. v višini 190,97 EUR in tudi pri C. d.o.o. v višini 124,60 EUR. Zatem je pri družbi C. d.o.o. prejel v marcu 2012 plačo v višini 381,92 EUR, v aprilu in juniju 2012 v višini 382,20 EUR, v maju 2012 v višini 381,80 EUR, za julij 2012 pa v višini 307,69 EUR.

Za čas, ko ni prejemal nadomestila in ko ni delal pri B. d.o.o. oziroma C. d.o.o., to je v obdobju od avgusta do oktobra 2012, je upravičen do zneska v višini 911,11 EUR. Ker pa je zahteval 720,34 EUR, mu je bilo s sodbo sodišča prve stopnje pravilno prisojen znesek v tej višini. Ker je novembra 2009 prejel plačo v višini 98,10 EUR, bi bil v tem mesecu upravičen do razlike v višini 813,01 EUR, vendar je tudi za to obdobje zahteval 720,34 EUR, kolikor mu je prisodilo pritožbeno sodišče. V decembru 2012 je prejel plačo v višini 196,19 EUR, od januarja do marca 2013 v višini 195,92 EUR, od aprila 2013 do decembra 2013 pa v višini 196,19 EUR. Za januar 2014 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prejel plačo v višini 183,54 EUR. Ker je za ta mesec zahteval plačilo v višini 715,19 EUR, pripadalo pa bi mu 727,57 EUR, je tudi v tem delu pritožbeno sodišče prisodilo razliko v plači le v zahtevani višini.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo, v obsegu, kot je naveden zgoraj, ter sodbo delno spremenilo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi višino prikrajšanja lahko ugotovil le izvedenec finančne stroke, saj je sodišče prve stopnje razpolagalo z vsemi podatki za izračun prikrajšanja. Prav tako ni utemeljeno stališče tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje reparacijo zmanjšati zaradi domnevnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v vmesnem obdobju, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper novega delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le obdobja, kot so izkazana, saj navedbe tožene stranke ne izkazujejo prikrajšanja, niti časovno niti po višini.

Glede na to, da je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je tožnik upravičen tudi do ustreznega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje o tem odločalo v času novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena tega zakona. Ta določa, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine interesa obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 22. 7. 2008 do 28. 2. 2011, torej 2 leti in 6 mesecev, njegove delovne izkušnje pa so po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi sicer zelo kratke. Pred zaposlitvijo pri toženi stranki je bil tožnik zaposlen eno leto pri družbi F. in tri leta pri D.D. s polovičnim delovnim časom. V času sodne razveze je star 28 let in ima osnovnošolsko izobrazbo. Upoštevalo je, da so njegove zaposlitvene možnosti zaradi nizke kvalificiranosti in izobrazbe majhne, kljub temu, da je še relativno mlad. Ugotovilo je, da tožnik pošilja prijave na razpise za nova delovna mesta, vendar pa odgovorov ne dobiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravnemu standardu ustreznega denarnega nadomestila povračila, v okvirih, ki jih določa zakon, ustreza znesek štirih povprečnih plač tožnika, torej 3.943,12 EUR (upoštevalo je znesek 985,80 EUR in ne 977,50 EUR, kot je znesek treh povprečnih plač tožnika ugotovilo sodišče prve stopnje). Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je znesek sedmih plač znižalo na štiri plače, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Tožnik je bil namreč v vmesenem obdobju, torej od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kljub težji zaposljivosti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, sicer za krajši delovni čas, vendar to dokazuje, da je sodišče prve stopnje težji zaposljivosti pripisalo preveliko težo. Prav tako je tožniku za celoten čas nezakonitega delovnega razmerja priznana delovna doba, sicer z upoštevanjem vmesnih zaposlitev. Torej je upoštevaje pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, primerna nižja odškodnina od tiste, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za priznanje odškodnine v nižjem znesku, glede na obrazloženo pa tudi ni utemeljena pritožba glede odločitve o reparacijskem del tožbenega zahtevka (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje glede reparacijskega dela zahtevka in odločitve o denarnem povračilu po 118. členu ZDR pritožbeno sodišče ni spreminjalo določitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrednost spornega predmeta v višini šestih tožnikovih plač v višini 7.200,00 EUR, kot je tožnik prvotno zahteval s tožbo, takšni višini vrednosti spora pa stranki nista nasprotovali, čeprav je tožnik s kasnejšo pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2013, s katero je uveljavlja reparacijo v višini razlike v plači, opredelil vrednost spora v znesku 23.600,00 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Denarni del reparacijskega zahtevka znaša 16.400,00 EUR (23.600,00 EUR - 7.200,00 EUR). Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo plačo v višini minimalne plače (ki je v spornem obdobju znašala 748,10 EUR za leto 2011, 763,66 EUR za leto 2012 in 783,66 EUR za leto 2013, znaša povprečna vrednost minimalne plače 765,14 EUR; pritožbeno sodišče je zanemarilo znesek povprečne plače v letu 2014, saj gre le za eno plačo v januarja 2014 kar bistveno ne vpliva na višino povprečne minimalne plače, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prikrajšanju, je vrednost izpodbijanega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uspel s pritožbo. Ker je tožnik uveljavlja prikrajšanje do zneska 911,11 EUR, je izpodbijal odločitev v višini 16,03 % od vrednosti zahtevka, torej izpodbijani del sodbe znaša 2.682,92 EUR. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) je tožnik upravičen do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 196,80 EUR (123,00 ERU x 1,6), skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 264,49 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1077/2013
• VDSS sodba Pdp 461/2014
• Sodba VIII Ips 11/2014