<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1077/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1077.2013

Evidenčna številka:VDS0011545
Datum odločbe:15.01.2014
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obseg sodne presoje - vezanost na odpovedni razlog - dokazno breme

Jedro

Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

Tožena stranka ni pravočasno podala navedb in predlagala dokazov iz katerih bi izhajal obstoj v odpovedi zatrjevanega dejanskega razloga za prenehanje potreb po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (to je močnega upada obsega dela). Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Ugotovi se nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 1. 2011.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 19. 2. 2011, temveč je trajalo tudi od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013.

Tožena stranka je dolžna tožnico za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati bruto plače:

- za mesec februar 2011 v višini 90,91 EUR z zapadlostjo dne 15. 3. 2011,

- za mesec marec 2011 v višini 109,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2011,

- za mesec april 2011 v višini 109,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2011,

- za mesec maj 2011 v višini 169,63 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2011,

- za mesec junij 2011 v višini 278,09 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2011,

- za mesec julij 2011 v višini 275,61 EUR z zapadlostjo dne 15. 8. 2011,

- za mesec avgust 2011 v višini 433,31 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2011,

- za mesec september 2011 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 10. 2011,

- za mesec oktober 2011 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 11. 2011,

- za mesec november 2011 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 12. 2011,

- za mesec december 2011 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 1. 2012,

- za mesec januar 2012 v višini 530,23 EUR z zapadlostjo dne 15. 2. 2012,

- za mesec februar 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 3. 2012,

- za mesec marec 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2012,

- za mesec april 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2012,

- za mesec maj 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2012,

- za mesec junij 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2012,

- za mesec julij 2012 v višini 409,54 EUR z zapadlostjo dne 15. 8. 2012,

- za mesec avgust 2012 v višini 571,47 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2012,

- za mesec september 2012 v višini 571,47 EUR z zapadlostjo dne 15. 10. 2012,

- za mesec oktober 2012 v višini 571,47 EUR z zapadlostjo dne 15. 11. 2012,

- za mesec november 2012 v višini 571,47 EUR z zapadlostjo dne 15. 12. 2012,

- za mesec december 2012 v višini 571,47 EUR z zapadlostjo dne 15. 1. 2013,

- za mesec januar 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 2. 2013,

- za mesec februar 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 3. 2013,

- za mesec marec 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 4. 2013,

- za mesec april 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 5. 2013,

- za mesec maj 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 6. 2013,

- za mesec junij 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 7. 2013,

- za mesec julij 2013 v višini 783,59 EUR za zapadlostjo dne 15. 8. 2013,

- za mesec avgust 2013 v višini 783,59 EUR z zapadlostjo dne 15. 9. 2013,

- za mesec september 2013 v višini 261,17 EUR z zapadlostjo 15. 10. 2013,

od navedenih bruto zneskov plačati davke in prispevke, in nato tožnici izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače, vse v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 783,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Zavrne se, kar tožnica zahteva več ali drugače, to je zahtevek za poziv nazaj na delo in za priznanje delovnega razmerja za čas od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za plačilo razlike med vtoževanimi in dosojenimi zneski plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.070,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 690,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, ki jo je tožena stranka tožnici podala 20. 1. 2011 in za njeno razveljavitev; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od februarja 2011 do junija 2013 obračuna bruto plače v zneskih, kakršni so navedeni v izreku, za nadaljnje mesece do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa v višini 945,52 EUR, od navedenih bruto zneskov plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude ter ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013. Izpodbijana sodba ponovno ne upošteva časovnega okvira iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta zajema čas od konca decembra 2010 do 20. 1. 2011 in ne obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 1. 2011, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni predložila nikakršnih listin, ki bi se nanašale na časovno obdobje od konca decembra 2010 do 20. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je občuten upad obsega dela ugotavljalo zgolj na podlagi primerjave prihodkov istega obdobja v dveh zaporednih poslovnih letih. Takšna primerjava pa ne onemogoča analize, kdaj je tožena stranka sploh izvedela za upad obsega dela in kdaj je začel teči šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Za pravilno ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga bi bilo potrebno pribaviti spiske obsega dela (prihodkov) za mesece december 2009, celotno leto 2010 ter izpisek do 20. 1. 2011, dnevni izpisek obsega dela za december 2009, januar 2010, december 2010 in januar 2011. Takšna analiza bi bila še toliko bolj potrebna, ker je tožena stranka s tožnico štiri mesece pred odpovedjo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela. Upad poslovanja konec decembra in januarja bi bilo zato potrebno primerjati z obdobjem po 1. 9. 2010. Tožena stranka z ničemer ni izkazala upada obsega dela v segmentu, ki ga je pokrivala tožnica. Za pravilno presojo ugotavljanja padca obsega dela bi bilo potrebno primerjati tudi prihodke v juliju in avgustu 2009 s prihodki v juliju in avgustu 2010, v kolikor bi bili prihodki v tem obdobju enaki ali pa v letu 2010 celo nižji, potem bi to pomenilo, da gibanje prihodkov ne vpliva na obseg dela na delovnem mestu tožnice. Obseg dela tožnice je bil v septembru 2010 tako povečan kljub, morebitnemu padcu prihodkov. Sicer pa so bili čisti prihodki od prodaje v letih 2009 in 2010 praktično izenačeni. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do spremenjene trditvene podlage tožene stranke, saj je ta v odgovoru na tožbo navajala, da prihodki za december 2010 znašajo 99.545,00 EUR, kasneje pa je predložila listino, iz katere naj bi izhajalo, da so znašali 51.053,31 EUR. Za pravilno ugotovitev obsega dela bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti število kupcev, število naročil, število opravljenih storitev ipd., vendar tožena stranka v zvezi s tem ni ponudila nikakršne trditvene podlage in dokazov. Pritožba poudarja, da je tožeča (pravilno tožena) stranka prekludirana v navedbah in dokazih. Situacije v tem sporu ni možno primerjati s tisto, na katero se nanaša sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 138/2010 z dne 16. 5. 2011. Tožnica je tako v tožbi kot v nadaljnjih vlogah zatrjevala, da obseg dela ni upadel, tožena stranka pa je tožničine trditve zgolj pavšalno prerekala in ni predložila nobenih dokazov. Tožena stranka je bila v zvezi z dokazi in trditvami glede upada obsega dela konec decembra in v času do 20. 1. 2011 pasivna vse do ponovljenega postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 362. člena ZPP v zvezi z 388. členom ZPP. Sklep revizijskega sodišča je sicer res navajal, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in obrazložilo upada prometa oziroma močnega upada dela, vendar pa to toženi stranki ne daje pravice, da lahko v ponovljenem postopku podaja trditveno podlago in predlaga dokaze, ki bi jih lahko podala že v odgovoru na tožbo. Z ravnanjem tožene stranke se je postopek zavlekel, nastali so tudi dodatni stroški, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo postopka. Ravnanje sodišča prve stopnje meji na kršitev načela kontradiktornosti postopka in enakosti orožij pravdnih strank. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča že drugič. Tudi prvič je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je ob prvem odločanju zavrnilo pritožbo tožnice, vendar je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2012 razveljavilo odločbi nižjih sodišč. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno izhajati iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se sklicuje delodajalec, ki v sodnem postopku ne more navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved. Vrhovno sodišče RS je pri tem izrecno opozorilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka (enako pa velja tudi za obvestilo o nameravani odpovedi) kot razlog navaja zgolj to, da je obseg dela močno upadel konec decembra 2010 in v januarju 2011 in je delodajalec zato primoran racionalizirati svoje poslovanje.

Na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo in na njej dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike o izvedbi dokazov pred sodiščem prve stopnje. Na podlagi tako dopolnjenega postopka je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je delno ugodilo tožničinemu zahtevku. V okviru priprav na pritožbeno obravnavo je pritožbeno sodišče opravilo poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje o višini nadomestila, ki ga je tožnica prejemala iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V tem okviru je pritožbeno sodišče pridobilo finančno kartico tožnice pri ZRSZ (priloga C1).

Tožnica utemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP. V skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti oziroma predložiti. To določbo je potrebno obravnavati v povezavi z določbo 286. člena ZPP, ki ureja sistem prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov. V skladu s šestim odstavkom 286. člena ZPP sodišče ne sme upoštevati dejstev in dokazov, ki so navedeni v nasprotju z drugim in petim odstavkom tega člena, torej ki niso podani oziroma ponujeni najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, razen če jih stranka brez svoje krivde ni mogla že prej navesti oziroma predlagati. Tožena stranka ni ravnala v skladu s pravili o prekluziji, saj je dejstva in dokaze, na katere se opira izpodbijana sodba prvič navedla oziroma predložila šele v novem postopku, potem ko je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 432/2011 z dne 24. 11. 2011 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 146/2012 z dne 7. 3. 2012. Tako je tožena stranka šele v ponovljenem postopku, na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2013 podala dokazni predlog za vpogled v kontne kartice, iz katerih bo razviden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan upad prometa v decembru 2010 in januarju 2011. Šele na tem naroku je tožena stranka prvič navajala, da je po povečanem obsegu dela v maju in juniju 2010 (približno 35.000,00 EUR in 37.000,00 EUR) promet začel upadati in je v decembru 2010 znašal le 25.000,00 EUR, v januarju 2011 pa 24.000,00 EUR, pri čemer naj bi bilo bistveno, da je še v decembru 2009 promet znašal 33.000,00 EUR, vse to pa naj bi bilo razvidno iz kontnih kartic. Sodišče prve stopnje je na naroku 13. 6. 2013 toženi stranki naložilo, da sodišču v roku 15 dni dostavi kontne kartice, iz katerih bo razviden upad prometa v decembru 2010 in do 20. januarja 2011. Tožnica je že na samem naroku ugovarjala kršitvi določb 286. člena ZPP. Tožena stranka je nato 28. 6. 2011 sodišču prve stopnje dostavila kontne kartice za december 2009 in 2010 ter za januar 2010 in 2011.

Tožena stranka ne naroku 13. 6. 2013, ne v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2013 ni navedla, kateri naj bi bili razlogi, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogla že prej podati teh navedb oziroma predložiti teh dokazov. Dejansko se je tožena stranka sklicevala le na stališče revizijskega sodišča, da nižji sodišči nista ugotavljali in obrazložiti močnega upada dela (konec meseca decembra 2010 in januarja 2011), na katerem temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa to stališče revizijskega sodišča ne more pomeniti, da je že zgolj na tej podlagi možno šteti, da tožena stranka brez svoje krivde ni mogla že prej podati navedb in predlagati dokazov, ki jih je prvič podala oziroma predlagala šele 13. 6. 2013. Seveda je sprememba pravnega stališča, do katerega pride šele na revizijski stopnji, lahko razlog, zaradi katerega stranki ni možno očitati, da ni že v postopku pred nižjimi sodišči navedla dejstev in dokazov, ki so se glede na dotakratni potek postopka kazala kot irelevantna. Vendar pa v tej zadevi ne gre za takšen primer. Odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko temelji zgolj na enem razlogu, to je, da je konec meseca decembra 2010 in v januarju 2011 močno upadel prej začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je bila 1. 9. 2010 s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ob takšni vsebini odpovedi pogodbe o zaposlitvi (povsem isti razlog pa je naveden tudi v obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ni videti prepričljivega razloga, zaradi katerega tožena stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2011 ni podala navedb in predlagala dokazov, ki jih je potem dejansko podala oziroma predlagala šele 13. 6. 2013. Predvsem pa je bistveno, da tožena stranka sploh ni navajala nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da teh navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že prej.

V primeru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca. Tožena stranka bi za to, da bi zadostila temu dokaznemu bremenu morala pravočasno (to je najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo) predlagati dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je konec decembra 2010 in nato v januarju 2011 (v času do odpovedi) res prišlo do močnega upada obsega dela. Tožena stranka tega ni storila, temveč je v odgovoru na tožbo sicer navajala, da je promet začel upadati od 131.985,00 EUR v avgustu 2010 na 99.545,00 EUR v decembru 2010 in da so ravno vse manjši prihodki, ob vse večjih obveznosti do dobaviteljev, bili razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V odgovoru na tožbo je tožena stranka dejanske navedbe o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaključila s tem, da podatki izkazujejo, da so se prihodki zmanjšali za 37.097,00 EUR, obveznosti do dobaviteljev pa povečale za 215.862.65 EUR. V odgovoru na tožbo tožena stranka ni predložila nobenih dokazil, izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke in prokuristke pa je predlagala v zvezi s tožničinim zahtevkom za ugotovitev transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom I Pd 432/2011 z dne 24. 11. 2011 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča Pdp 146/2012 z dne 7. 3. 2012 (tožba je bila v tem delu zavržena). Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka, kljub opozorilu predsednice senata, ni podala nobenih navedb in predlagala nobenih dokazov glede v odpovedi zatrjevanega upada obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011. Toženi stranki je bil sicer odobren rok 15 dni, da odgovori na navedbe tožnice iz vloge, ki jo je tožena stranka prejela na sami obravnavi. Vendar pa niti v vlogi z dne 28. 10. 2011 tožena stranka ni navajal ničesar, s čemer bi dejansko utemeljila poslovni razlog, kakršnega je navedla v odpovedi (močan upad obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011) in v zvezi s tem tudi ni predlagala nobenih dokazov. Tožena stranka je v tej vlogi le komentirala podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2010 (priloga A11), ki jo je predložila tožnica ter odgovarjala na navedbe tožnice o študentih, ki so opravljali delo pri toženi stranki v letu 2011 ter predlagala izvedbo dokazov v zvezi s tem. Vendar nič od navedenega ne more dokazovati resničnosti v odpovedi navedenega poslovnega razloga. Navedeno pomeni, da tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala navedb in predložila dokazov iz katerih bi izhajala resničnost v odpovedi zatrjevanega odpovednega razloga.

Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka prvič navedla oziroma predlagala šele v novem postopku, na naroku 13. 6. 2013. Možnost navajanja novih dejstev in dokazov ZPP veže na to, da jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, česar pa tožena stranka niti ni zatrjevala. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v prejšnjem postopku sledilo navedbam strank in ugotavljalo druge (torej ne tiste, ki so navedeni v sami odpovedi) dejanske razloge zaradi katerih bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko zakonita, ne pomeni, da je podana izjema, po kateri sme stranka, tudi po prvem naroku za glavno obravnavo ali pa na prvem naroku nove glavne obravnave, navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Izjema je možna le, če stranka brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti oziroma predlagati novih dejstev in novih dokazov. Vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka niti ni navajala, da brez svoje krivde novih navedb in dokazov ni mogla že prej navesti oziroma predlagati.

Ni bilo sodišče prve stopnje tisto, ki bi tožnico v prejšnjem postopku spravilo v zmoto, da je navajala dejstva in predlagala dokaze, ki ne dokazujejo razloga, kakršnega je tožena stranka navedla v odpovedi. V resnici je sodišče prve stopnje zgolj sledilo tožničinim navedbam in dokaznim predlogom ter ugotavljalo dejstva, ki bi sicer lahko predstavljala poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (bistveno zmanjšanje dobička v letu 2010 ob povečanih stroških za investicije, upad prometa v letu 2010 v primerjavi z letom 2009, spremenjena organizacija dela). Vendar pa zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno utemeljevati z drugimi vsebinskimi razlogi, kot pa so tisti, na katerih dejansko temelji sporna odpoved, ne glede na to, da bi ti vsebinsko drugačni razlogi še vedno pokrivali pravni pojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je revizijsko sodišče v tem sporu razveljavilo sodbi nižjih sodišč ravno zaradi tega, ker sta upoštevali druge dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot pa so bili navedeni v sami odpovedi.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tem, da bi navedbe in dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v novem postopku, po izdaji sklepa revizijskega sodišča, lahko pripeljali do ocene, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani razlog za odpoved, to je, da je konec decembra 2010 in v januarju 2011 prišlo do močnega upada obsega dela. Vendar pa, kot je že razloženo zgoraj, sodišče prve stopnje teh navedb in dokazov ne bi smelo upoštevati, saj so bili podani prepozno, tožena stranka pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predlagati oziroma predložiti že prej.

Prav tako pritožbeno sodišče meni, da bi tožena stranka tožnici lahko zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je iz organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela tako, da je delo, ki ga je opravljala tožnica razporedila na dijake in študente, ki so delo lahko opravljali tudi v ambulanti, česar pa tožnica zaradi neustrezne izobrazbe ni mogla. Vendar pa tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla tega razloga za prenehanje potrebe po tožničinem delu, zato ga tudi sodišče ni moglo in smelo ugotavljati.

Vse navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi pravil o prekluziji, kot jih določata 286. člen ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP, moralo ugoditi tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni pravočasno podala navedb in predlagala dokazov iz katerih bi izhajal obstoj v odpovedi zatrjevanega dejanskega razloga za prenehanje potreb po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (to je močnega upada obsega dela konec decembra 2010 in v januarju 2011). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnice ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 1. 2011.

Ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je utemeljen tudi tožničin reintegracijski zahtevek. Tožnici dne 19. 2. 2013 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zakonito (bolje rečeno: tožena stranka v delovnem sporu ni uspela dokazati, da je tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ustreznih navedb in dokazov ni podala pravočasno), zato je upravičena do priznanja delovnega razmerja za čas po 19. 2. 2011. Glede na dejstvo, da tožena stranka dejansko ne potrebuje tožničinega dela, saj je organizacijo dela spremenila tako, da pri njej nihče ne več opravlja dela na delovnem mestu prodajalca, kakršnega je zasedala tožnica, temveč so to delo razdelili med že prej zaposlene dijake in študente, ki so usposobljeni tudi za delo v ambulanti, ki pa ga tožnica ne more opravljati, so po prepričanju pritožbenega sodišča podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR lahko sodišče, potem, ko je najprej ugotovilo nezakonitost odpovedi, ugotovi tudi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največjih 18 mesečnih plač delavca, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Sodišče tako ravna ne glede na predlog delavca (tožnica zahteva, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo).

Tožnica se je 11 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki za določen čas zaposlila pri družbi A. d.o.o.. Pogodba o zaposlitvi s to družbo in aneksa k tej pogodbi sta bila sicer sklenjena za čas od 19. 1. 2012 do 31. 12. 2012 (priloga A12-A14), vendar je iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj (priloga B14) razvidno, da je v resnici to delovno razmerje trajalo le do 31. 7. 2012. Tožnica je s sprejemom kratkotrajne zaposlitve pri drugem delodajalcu zmanjšala ne le škodo, ki jo zaradi odpovedi sama utrpela, temveč tudi škodo, ki ji zaradi nezakonite odpovedi nastaja toženi stranki. Zato bi bilo povsem neustrezno, če bi ob sodni razvezi sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovilo le za čas do zaposlitve pri tem drugem delodajalcu, čeprav je tožnica potem znova bila brezposelna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 20. 2. 2011 do vključno 18. 1. 2012 in nato znova za čas od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2012 (datum odločitve sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče ni moglo slediti podrednemu predlogu tožene stranke, da delovno razmerje razveže že z dnem, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj bi to pomenilo, da je edina razlika med zakonito in nezakonito odpovedjo, pri kateri je uporabljen institut sodne razveze, ta, da je delavec upravičen tudi do odškodnine.

Tožena stranka je želela dokazovati, da je tožnica v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki opravljala delo tudi pri družbi B. d.o.o. v C., vendar pa je tožena stranka to prvič začela zatrjevati šele na prvem naroku v novem postopku dne 13. 6. 2013, potem ko je revizijsko sodišče razveljavilo prvotno izdani sodbi prvo in drugo stopenjskega sodišča. Tožena stranka pri tem z ničemer ni nakazovala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Tožena stranka je o tem, da je tožnica delala pri družbi C. d.o.o. sklepala na podlagi tega, da naj bi jo tam videla prokuristka tožene stranke D.D. in priča E.E., zato je z vlogo z dne 22. 7. 2013 predlagala njuno zaslišanje. Tudi v tej pripravljalni vlogi tožena stranka ni navajala ničesar, kar bi omogočalo sklepanje, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej, čeprav bi takšne navedbe morala podati, če bi želela doseči, da sodišče te nove dokaze tudi v resnici izvede. Očitno je, da vsaj dokaza z zaslišanjem prokuristke D.D., tožena stranka ni predlagala takoj, ko bi to lahko storila. Direktor tožene stranke je na pritožbeni obravnavi izpovedal, da mu je prokuristka to povedala kratek čas po tistem, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 19. 2. 2011, tožena stranka pa je prvič te navedbe podala šele 13. 6. 2013, torej skoraj dve leti in 4 mesece po sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že ta časovni razmik kaže na to, da ni mogoče govoriti, da tožena stranka teh navedb in dokaznih predlogov, brez svoje krivde, ni mogla podati že prej, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2011. Bistveno pa je, da tožena stranka niti ni uveljavljala obstoja okoliščin, ki bi pomenile, da brez svoje krivde teh navedb in dokazov ni mogla že prej predlagati. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D.D. in E.E. Glede slednje tožena stranka niti ni navedla popolnega naslova, iz katerega bi bilo jasno, za katero, od večih naselij z imenom F., gre v tem primeru.

Reparacijski del tožbenega zahtevka je lahko utemeljen le za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je za čas po prenehanju delovnega razmerja zahtevala, da se ji plača obračuna v mesečnem bruto znesku 945,52 EUR, kolikor je znašala njena plača v avgustu 2010 (priloga A15). Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnica v naslednjih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prejemala nižjo plačo, kar je razvidno iz predloženih plačilnih list (priloga B16). Glede na to, da v pogodbah o zaposlitvi plača ni določena po višini, je utemeljen ugovor tožene stranke, da je potrebno upoštevati plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, torej v obdobju od novembra 2010 do januarja 2011. Osnovna bruto plača tožnice za polni delovni čas in pričakovane rezultate dela (pritožbeno sodišče ni upoštevalo negativne stimulacije) je v tem obdobju znašala 783,59 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki naložilo, da tožnici za čas, ko ni prejemala nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti oziroma ni prejemala plače za delo pri družbi A. d.o.o., mesečno obračuna navedeni znesek in tožnici izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za prejšnji mesec. Za čas, ko je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je upravičena do razlike med pripadajočim zneskom 783,59 EUR in prejetimi zneski nadomestila, kakor so razvidni iz finančne kartice ZRSZ za tožnico (priloga C1). Iz tega dokumenta je razvidno, da je tožnica za februar 2011 prejela nadomestilo v bruto znesku 185,93 EUR, za marec in april v bruto zneskih 674,00 EUR, za maj 2011 v višini 613,96 EUR, za junij 2011 v višini 505,50 EUR, za julij 2011 v višini 507,90 EUR in za avgust 2011 v višini 350,28 EUR. Za februar 2011 je potrebno upoštevati, da je tožnica upravičena le do plačila za čas od vključno 20. 2. 2011, torej za 7 dni, kar v mesečnem fondu delovnih dni predstavlja 35,33 %. Znesek, do katerega je upravičena tožnica tako predstavlja 35,33 % zneska 783,59 EUR, od česar je potrebno odšteti prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti v višini 185,93 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka tožnici za ta mesec dolžna obračunati plačo v višini 90,91 EUR.

Za čas, ko je bila zaposlena v družbi A. d.o.o. je tožnica upravičena do razlike med pripadajočim zneskom 783,59 EUR in prejeto plačo pri tej družbi. Pritožbeno sodišče je tožnici sicer naložilo, da predloži plačilne liste za čas, ko je bila zaposlena pri navedeni družbi, vendar se tožnica na ta poziv ni odzvala. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da bo tožničina plača pri družbi A. d.o.o. znašala 374,05 EUR bruto. Za januar 2012, ko tožnica ni delala ves mesec, pa je kot prejemek upoštevalo znesek 153,36 EUR, kakršen izhaja tudi iz tožničinega zahtevka (945,52 EUR - 792,16 EUR = 153,36 EUR). Tožnica je obračun plače od bruto zneska 571,47 EUR zahtevala za vse mesece od februarja 2012 do decembra 2012, čeprav po 1. 8. 2012 ni več delala pri družbi A. d.o.o. in bi v tem obdobju bila upravičena do celotne plače v višini 783,59 EUR bruto. Sodišče ne sme iti preko tožbenega zahtevka, zato je toženi stranki v skladu z zahtevkom naložilo, da tožnici za čas od avgusta 2012 do vključno decembra 2012 plačo obračuna od vtoževanega bruto zneska 571,47 EUR.

Ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je tožnica upravičena tudi do odškodnine, ki jo sodišče v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR dosodi v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena manj kot 8 mesecev, njene delovne izkušnje pa so tudi sicer dokaj kratke. Pred zaposlitvijo pri toženi stranki je tožnica 7 let delala kot prodajalka. Tožnica je še relativno mlada (29 let), po poklicu pa je prodajalka, zato njene možnosti za ponovno zaposlitev, kljub trenutni brezposelnosti, niso slabe. Objave prostih delovnih mest za prodajalce so tudi v času krize dokaj pogoste. Predvsem ob upoštevanju izredno kratke dobe zaposlitve pri toženi stranki, pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravnemu standardu primerne odškodnine, v okvirih, ki jih določa zakon, ustreza znesek 783,59 EUR, to je 1 povprečna plača tožnice.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 1. 2011; ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje trajalo od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013; toženi stranki naložilo, da tožnico za navedeno obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas od 20. 2. 2011 do 31. 8. 2011 obračuna razliko med pripadajočo plačo v višini 783,59 EUR in prejetimi nadomestili iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti, ji za čas od septembra do decembra 2011 obračuna bruto plačo v višini 783,59 EUR, za čas od januarja 2012 do julija 2012 pa razliko med plačo v višini 783,59 EUR mesečno in obračunanimi zneski plač pri družbi A. d.o.o.; ji za obdobje od avgusta do vključno decembra 2012 obračuna plačo v višini 571,47 EUR mesečno ter tožnici za obdobje od januarja 2013 do vključno avgusta 2013 obračuna bruto plače v višini 783,59 EUR ter za čas od 1. 9. 2013 do 10. 9. 2013 v višini 261,17 EUR (od 1. 9. 2013 do 10. 9. 2013 je bilo 7 delovnih dni, kar je 33,33 % mesečnega fonda delovnih dni; 33,33 % od 783,59 EUR pa znaša 261,17 EUR), od navedenih bruto zneskov plača davke in prispevke in tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za prejemek prejšnjega meseca. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača odškodnino po 118. členu ZDR v višini 783,59 EUR.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v ostalem zavrnilo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na odločitev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tako v veljavi ostaja zavrnitev zahtevka za poziv nazaj na delo. V veljavi ostaja tudi zavrnitev zahtevka za priznanje delovne dobe za čas, ko je bila tožnica zaposlena drugje, to je za čas od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012, saj nihče ne more imeti dveh delovnih razmerij za isto obdobje. V veljavi ostaja tudi zavrnitev zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico, saj so s 1. 1. 2009 prenehale veljati določbe ZDR, ki so se nanašale na delovno knjižico (namesto tega je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožnico prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ). Utemeljeno je bil zavrnjen tudi višji zahtevek iz naslova izplačila plač, to je za plačilo razlike med vtoževanimi bruto plačami v višini 945,52 EUR mesečno (oziroma za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu med vtoževanimi zneski, ki predstavljajo razliko med zneskom 945,52 EUR mesečno in pri drugem delodajalcu dogovorjeno plačo) ter dejansko dosojenimi zneski, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za plačilo prejšnjega meseca.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi v primerih, ko se sodišče odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, čeprav je delavec ni predlagal, je potrebno šteti, da je delavec v celoti uspel v sporu. Tožnica je zato upravičena do celoto utemeljeno priglašenih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) se v individualnih delovnih sporih o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (za tak spor pa gre tudi v tej zadevi) vrednost predmeta določi po znesku zadnjih 6 bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Vrednost spora tako znaša 4.701,54 EUR (783,59 EUR X 6), zato nagrada za postopek ne znaša priglašenih 520,00 EUR, temveč 253,50 EUR, ustrezno nižje pa so tudi preostale nagrade. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti z izpodbijano sodbo znašajo 2.070,15 EUR (nagrada za postopek 253,50 EUR, nagrada za narok 234,00 EUR, nagrada za postopek v zvezi s pritožbo 312,00 EUR, nagrada za postopek za revizijo 390,00 EUR, materialni stroški 40,00 EUR, 20 % DDV 245,00 EUR, nagrada za postopek v ponovljenem postopku 253,50 EUR, nagrada za narok v ponovljenem postopku 234,00 EUR, 22 % DDV v času novega postopka 107,25 EUR). Glede na navedeno je sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo, tako da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 2.070,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 690,52 EUR (nagrada za postopek 312,00 EUR, nagrada za narok 324,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 124,32 EUR). Pritožbeno sodišče je toženi stranki zato naložilo, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 690,52 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.


Zveza:

ZDR člen 81, 82, 86, 88, 88/1, 88/1-1, 82. ZPP člen 286.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzMjMy