VDSS sodba Pdp 292/2014

Jedro

Prevoz od kraja bivanja do kraja dela in nazaj v trajanju nad 3 urami nedvomno predstavlja hudo obremenitev za delavca tako s stališča fizične obremenitve kot tudi glede vpliva na socialne razmere delavca (na primer delavci - starši s predšolskimi ali mladoletnimi otroki). Zato je utemeljeno, da delavec pri odločitvi o sprejemu nove pogodbe o zaposlitvi v zvezi z urami vožnje od kraja opravljanja do kraja bivanja ni obremenjen z dogovorom iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi (in s posledicami morebitne odklonitve take ponujene pogodbe o zaposlitvi), temveč da se vedno znova (ob vsaki ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi po redni odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi) odloči, če bo takšno zaposlitev sprejel.

Tožnikova pot na delo in z dela bi trajala več kot 3 ure, zato je bila ponujena zaposlitev tožniku neustrezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z datumom 30. 11. 2012 nezakonita v 2. in 4. točki in se v tem obsegu razveljavi. V I/2. točki izreka je ugotovilo, da ima tožnik pravico do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev 1., 3. in 5. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka vrniti na delo in ga z dnem 14. 3. 2013 prijaviti v socialna zavarovanja, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.002,50 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, vse do plačila, prav tako pod izvršbo. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožena stranka po določilu petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, obenem pa mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da se tožnik o ponujeni pogodbi o zaposlitvi ni izjasnil v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe, zato je potrebno šteti, da mu je bila ponujena ustrezna zaposlitev. Posledica zavrnitve ponudbe o zaposlitvi za ustrezno delo pa pomeni prenehanje delovnega razmerja z iztekom odpovednega roka in izguba pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Tožnik bi se o novi, ponujeni pogodbi o zaposlitvi lahko izjasnil, vendar pa tega ni storil, niti se ni odzval vabilom tožene stranke. Tožnik ni spoštoval zakonskih rokov za sprejem in podpis ponudbe, zato je upravičeno sklepanje, da je zavrnil ponudbo nove ustrezne zaposlitve, kar pomeni, da ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Po stališču tožene stranke je bila sicer tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Tožnik je delovno mesto predsednika sindikata nastopil z izobrazbo konstrukcijski ključavničar - varilec, v teku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pa se mu vrsta in stopnja izobrazbe nista spremenili. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tudi delovno mesto predsednika in zahtevane funkcije niso ustrezale njegovemu poklicu in izobrazbi, prav tako pa ni upoštevalo dejstva, da je tožnik vzdrževana dela deloma opravljal že v prejšnji zaposlitvi. Ker za delovno mesto predsednika ni bila določena stopnja in vrsta izobrazbe in je ustrezna ta, ki jo tožnik ima, potem je razumljivo, da mora ustrezati tudi v primeru delovnega mesta vzdrževalca, za katerega ravno tako ni določena stopnja in vrsta izobrazbe. Ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. Ker je kraj opravljanja dela v ponujeni pogodbi o zaposlitvi ostal v večini nespremenjen, kot je bil kraj opravljanja dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, je bila ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna tudi glede na kraj opravljanja dela. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik le deloma uspel v tem postopku. Poleg tega se ni odzval vabilom tožene stranke za mirno rešitev spora, čeprav bi se po mnenju tožene stranke tako lahko s svojim sodelovanjem izognil vsem pravdnim stroškom. Načelo pravičnosti zajema tudi pravično delitev pravdnih stroškov, to pa bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedenem v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala tožena stranka, vrnitev na delo k toženi stranki in prijavo v socialna zavarovanja z dnem 14. 3. 2013, prav tako pa je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo le delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da se mu ponuja nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto „vzdrževalec“, ki jo mora skleniti v 15 dneh od prejema pisne ponudbe, pri čemer je pogodba o zaposlitvi sestavni del in priloga pisnega obvestila, in v delu, v katerem so navedene posledice, če bo tožnik sprejel ponudbo tožene stranke za ustrezno zaposlitev, oziroma če bo to ponudbo zavrnil), v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (glede nezakonitosti preostalega dela redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede prijave v socialna zavarovanja z dnem 14. 3. 2013). Poleg tega je mimo tožbenega zahtevka tožnika ugotovilo, da ima tožnik pravico do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v skladu s členom 350/3 ZPP pazi pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka le na zahtevo stranke. Tožena stranka v pritožbi takšne zahteve ni podala. Prav tako je potrebno ugotoviti, da I/2. točka izreka izpodbijanega dela sodbe po svoji naravi predstavlja ugotovitveno sodbo. Takšno sodbo izda sodišče v posledici vložitve ugotovitvene tožbe, pri čemer se tožba z zahtevkom za ugotovitev obstoja pravice med drugim lahko vloži v primeru, če tožnik ne more učinkoviteje zavarovati svojega pravnega položaja (z dajatvenim zahtevkom). Glede na to, da bi bil spor v zvezi s plačilom odpravnine prav tak primer, bi bilo mogoče sodišču prve stopnje očitati (tudi v primeru, če bi bila podana tožba s takšnim ugotovitvenim zahtevkom, kot je bilo o njem odločeno v točki I/2 izreka) relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 181/1 ZPP (ki pa je tožena stranka v pritožbi prav tako ne uveljavlja). Iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni moglo poseči, saj bi to lahko storilo le na pritožbo tožene stranke in ne po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP določa, na katere bistvene kršitve določb postopka pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti).

V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila zaposlitev, ki jo je tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila v novi pogodbi o zaposlitvi tožniku, neustrezna. Pojem ustrezne zaposlitve opredeljuje člen 90/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po tej določbi se šteje za ustrezno zaposlitev tisto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnih prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Za presojo ustreznosti nove zaposlitve so torej predvideni trije kriteriji, od katerih pa sta le dva vezana na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (enaka vrsta in stopnja izobrazbe in enak delovni čas po obeh pogodbah). To pa pomeni (tudi upoštevaje načelo „in favorem laboratoris“), da je ponujena zaposlitev vedno neustrezna, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (tudi v primeru, če bi sicer delavec s sklenitvijo prejšnje pogodbe o zaposlitvi pristal na takšno oddaljenost med krajem opravljanja dela in krajem bivanja). Po stališču pritožbenega sodišča je takšna zakonska določba (ki ustreznost ponujene zaposlitve glede na vožnjo ne veže na morebiten dogovor iz prejšnje, odpovedane pogodbe o zaposlitvi) tudi logičen, saj ščiti delavca pred tem, da bi bil primoran, da v primeru, če enkrat sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v takem kraju, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi vedno sprejeti, ker bi ga v nasprotnem primeru doletele posledice, ki jih je zakon določal za odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, ki posledično pripelje do prenehanja delovnega razmerja (izguba pravice do odpravnine, nemožnost uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti). Prevoz od kraja bivanja do kraja dela in nazaj v trajanju nad 3 urami nedvomno predstavlja hudo obremenitev za delavca tako s stališča fizične obremenitve kot tudi glede vpliva na socialne razmere delavca (na primer delavci - starši s predšolskimi ali mladoletnimi otroki), zato je utemeljeno, da delavec pri odločitvi o sprejemu nove pogodbe o zaposlitvi v zvezi z urami vožnje od kraja opravljanja do kraja bivanja ni obremenjen z dogovorom iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi (in s posledicami morebitne odklonitve take ponujene pogodbe o zaposlitvi), temveč da se vedno znova (ob vsaki ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi po redni odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi) odloči, če bo takšno zaposlitev sprejel.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi se moral tožnik, ki biva v A., od koder bi se vsak dan moral voziti na delo v B. oziroma še dlje in bi tako njegova pot na delo in z dela trajala več kot 3 ure (te dejanske ugotovitve tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija), pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila ponujena zaposlitev tožniku že iz tega razloga neustrezna.

Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev tudi zato, ker mu je bila ponujena za delovno mesto „vzdrževalec“. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da za tožnikovo opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ni bilo zahtevane nobene posebne vrste oziroma stopnje strokovne izobrazbe (tožnik je po prejšnji pogodbi o zaposlitvi opravljal delo predsednika tožene stranke). To pa pomeni, da s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec“ (tudi glede na stopnjo dosežene izobrazbe tožnika - tožnik je po poklicu konstrukcijski ključavničar - varilec; A3) ni šlo za ponudbo neustrezne zaposlitve. Med strankama v postopku sicer niti ni bilo sporno, da je bila nova pogodba o zaposlitvi ponujena tožniku za nedoločen čas (enako kot je imel sklenjeno delovno razmerje po prejšnji pogodbi o zaposlitvi) tako da je bila ponujena zaposlitev ustrezna tudi glede na ta kriterij.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da se šteje, da je tožnik s tem, ko se v roku 15 dni ni izjasnil o ponujeni pogodbo o zaposlitvi, zavrnil pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo. Za takšno sklepanje tožene stranke namreč ni nobene pravne podlage. Niti ZDR niti drug predpis nimata določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da neodziv delavca na ponudbo delodajalca za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po členu 90 ZDR pomeni, da je s tem prišlo do odklonitve ponudbe pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v večjem delu svojega tožbenega zahtevka uspel, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno odločilo tudi o tem, da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, skladno s členom 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki so bili tožniku priznani in odmerjeni, upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 ZDSS-1). Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 46/2018
• Sodba VIII Ips 237/2013
• VDSS sodba Pdp 386/2010