<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 177/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.177.2007

Evidenčna številka:VS3003364
Datum odločbe:22.09.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev z znaki kaznivega dejanja - rok za odpoved - konkretizacija kršitve
Objava v zbirki VSRS:DZ 2007-2010

Jedro

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

Ali je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče kvalificirati kot hujšo, je potrebno izrecno dokazovati le v primeru ugotavljanja zakonitosti izredne odpovedi, podane na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Delodajalcu ni potrebno konkretizirati v splošnem aktu, katere kršitve obveznosti iz delovnega razmerja imajo lahko za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa št. 1183/04 z dne 10.2.2004, v skladu s katerim mora tožeča stranka povrniti toženi stranki škodo v znesku 1.752,83 EUR (prej 420.047,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004 dalje. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.2.2004, reintegracijski in reparacijski zahtevek, razveljavitev odločbe o prepovedi dela št. 02/03 z dne 6.1.2004, plačilo celotne plače z vsemi pripadki za obdobje prepovedi od 6.1.2004 do 10.2.2004 in plačilo božičnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 dalje do plačila. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavrženje tožbe temelji na prvostopenjski ugotovitvi, da sklep o povrnitvi škode ni izvršljiv, zato tožeča stranka nima pravnega interesa za njegovo razveljavitev. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), 15-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR pa tudi ni bil zamujen. V posledici zaključka o zakonitosti odpovedi je bil zavrnjen tudi zahtevek za razveljavitev odločbe o prepovedi dela, plačilo plače za obdobje prepovedi, plačilo božičnice in odškodnine.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo. Upoštevaje določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je sklenilo, da ne dopusti revizije zoper tisti del odločbe, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev sklepa o povrnitvi škode in razveljavitev odločbe o prepovedi dela ter plačilo plače za čas te prepovedi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršen je prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker je navedba izpodbijane sodbe o soglašanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje ob utemeljenih pritožbenih razlogih nezadostna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker nižji sodišči nista upoštevali 7. in 8. člena ZPP, neposrednih dokazov v bistvu ni, sodba temelji izključno na izjavah prič, ki so v nasprotju z navedbami v sodbi, vsebina listin je povzeta napačno. Tožena stranka je zamudila subjektivni rok za izredno odpoved, saj se je s kršitvijo prvič seznanila 29.12.2003, ko je prejela izjavo I. Đ. in Z. B.. Z razlogom, ki utemeljuje odpoved, je bila očitno popolnoma seznanjena 14.1.2004, ko je zoper tožečo stranko podala kazensko ovadbo. Dejansko stanje za izdajo odločbe je ugotovila že 15.1.2004, saj iz dopisa, datiranega na ta dan, izhaja, da bo v primeru, če se tožeča stranka ne bo udeležila zagovora, sprejela odločitev na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Najkasneje pa se je z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved, seznanila 19.1.2004, ko je zaslišala tožečo stranko in glavni priči I. Đ. in Z. B.. Kršitve delovne obveznosti bi morale biti konkretizirane v splošnem aktu tožene stranke. Očitana kršitev ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano in prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek, da odločitev temelji izključno na izjavah prič, ki so v nasprotju z navedbami v sodbi, in da je napačno povzeta vsebina listin, formalnopravno predstavlja uveljavljanje kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni utemeljena. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da ni podano v pritožbi zgolj abstraktno uveljavljano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ali zapisniki. Vrhovno sodišče pa ugotavlja tudi glede izpodbijane sodbe, da ta očitanega nasprotja ne vsebuje in jo je zato mogoče preizkusiti.

Zmoten je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka se sicer sklicuje na kršitev 7. člena ZPP, ki ureja trditveno in dokazno breme, in 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov, vendar je iz obširnih revizijskih navedb razvidno, da dejansko izpodbija dokazni zaključek sodišča glede ugotovitve obstoja očitane kršitve, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V nasprotju z revizijskim zatrjevanjem Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zavrnitev pritožbenih navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, ustrezno obrazložilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija zmotno uveljavlja, da je zamujen subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katero je bila tožena stranka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR dolžna podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo. Revizija sicer ne zagovarja enotnega stališča, kdaj naj bi ta rok začel teči, saj za to ponuja različne datume. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera (prim. sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 345/2006 z dne 29.5.2007). Izpodbijana sodba ugotavlja, da se je tožena stranka seznanila s tem razlogom dne 9.2.2004, po zaslišanju prič Z. B., I. Đ., S. U. in M. K. ter seznanitvi z zagovorom tožeče stranke, zato je odpoved z dne 10.2.2004 podana pravočasno. Ker dokazne ocene v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da je bila tožena stranka z razlogom za odpoved seznanjena že pred 9.2.2004 oziroma najkasneje 19.1.2004. Revizija v zvezi s presojo pravočasnosti odpovedi opozarja tudi na odločbe Vrhovnega sodišča (sklep VIII Ips 227/2006, sodbe VIII Ips 190/2006, VIII Ips 205/2006 in VIII Ips 214/2006, vse z dne 10.10.2006, ter sodba in sklep VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006), ki pa ne vplivajo na sprejem drugačne odločitve. V teh odločbah je namreč zavzeto stališče, da je trenutek seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, kar pa je bilo upoštevano in je ustrezno obrazloženo tudi v izpodbijani odločitvi.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožeči stranki je bilo očitano praznjenje kontejnerjev med delovnim časom s specialnim vozilom tožene stranke, pri pravnih osebah, s katerimi tožena stranka nima pogodbe in se storitve opravljajo preko naročila, pri čemer teh storitev tožeča stranka ni vpisovala v potni nalog in je tako preprečila izdajanje faktur ter toženi stranki povzročila škodo. Ker v reviziji ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče vezano na dokazno oceno izpodbijane sodbe, da je tožeči stranki očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja dokazana. Revizijsko sodišče soglaša z drugostopenjsko presojo, da so v ravnanju tožeče stranke podani vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe iz 246. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji), ki ga stori, kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti - z neevidentiranimi odvozi odpadkov je tožeča stranka neupravičeno uporabila smetarsko vozilo, ki ji je bilo zaupano v zvezi z njenim delom pri opravljanju dejavnosti tožene stranke.

Revizija zmotno uveljavlja, da tožeči stranki očitano ravnanje ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je bila pogodba o zaposlitvi tožeči stranki izredno odpovedana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožena stranka upoštevaje vsebino navedenega zakonskega določila pravilno dokazovala le obstoj očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in da ta vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Ali je kršitev mogoče kvalificirati kot hujšo, pa bi bilo potrebno izrecno dokazovati le v primeru ugotavljanja zakonitosti izredne odpovedi, podane na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Iz delovnopravnih določil izhaja neutemeljenost revizijskega zatrjevanja, da bi morale biti kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so imele za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi, konkretizirane v splošnem aktu tožene stranke. Na podlagi tretjega odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Ti razlogi so taksativno našteti v prvem odstavku 111. člena ZDR, zakonitost odpovedi pa ni pogojevana s tem, da bi tiste kršitve, ki lahko tvorijo dejanski stan odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delodajalec moral predhodno podrobneje opredeliti v splošnem aktu. Obveznosti iz delovnega razmerja, katerih kršitev lahko posledično privede do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so lahko določene v zakonu, drugih predpisih ali v pogodbi o zaposlitvi.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 81, 81/3, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNzE0OA==