<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 289/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.289.2015

Evidenčna številka:VS3006858
Datum odločbe:23.02.2016
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 67/2015
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Borut Vukovič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - ugotovitev razloga za odpoved - upoštevanje delodajalčevih navodil

Jedro

Tožnica je s tem, ko je kljub jasnim navodilom direktorja podrejenim vodjem poslovnih enot še naprej dajala navodila za nezakonito poslovanje in je takšno nezakonito poslovanje dopuščala, ravnala v nasprotju z dolžnostjo upoštevanja delodajalčevih navodil, kot je določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 7. 10. 2013 in za njeno razveljavitev in ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 7. 10. 2013, temveč je trajalo z vsemi pravicami do vključno 10. 4. 2014. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 7. 10. 2013 do vključno 10. 4. 2014 prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v vsa obvezna zavarovanja in ji obračuna mesečne plače v bruto znesku, kot če bi delala, poravna pripadajoče davke in prispevke od bruto plače ter tožnici izplača vse neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v posameznem mesecu za plačo prejšnjega meseca ter ji plača denarno povračilo v višini 28.869,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vročitve tožbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 3.207,71 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica tudi po aprilu 2012, ko je prišlo do zamenjave vodstva in se je začelo poudarjati zakonito poslovanje, odrejala oziroma omogočala nezakonito poslovanje, pri tem se je oprlo na izpovedbo vodij poslovnih enot, da jim je tožnica dajala ustna navodila o izplačevanju opravljenega dela zaposlenih delavcev preko študentskih napotnic, preko podizvajalcev in preko potnih nalogov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana, ker sodišče ni zaslišalo prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki niso oziroma niso več zaposlene pri toženi stranki in bi zato lahko neobremenjeno izpovedale o domnevnih kršitvah tožnice. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Novo vodstvo je bilo že 10. 7. 2013, ko je tožnica nadrejenemu E. E. poslala elektronsko sporočilo, v celoti seznanjeno z nezakonitim poslovanjem, zato je tega dne začel teči rok iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v katerem bi tožena stranka morala podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so se sporna ravnanja zgodila od konca maja 2012 do konca maja 2013 in da je šlo za trajajočo kršitev, je sicer pravilna glede trajanja nepravilnega poslovanja, ne pa tudi glede teka rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru tako imenovanih trajajočih kršitev ZDR-1 ne dopušča raztegovanja rokov. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča je stališče, da se je tožena stranka šele z dnem zagovora v celoti seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da je ni možno preizkusiti, razlogi sodbe pa so si med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi v zvezi z zaključkom sodišča druge stopnje, da zakoniti zastopnik in direktorica HRM nista dopuščala nezakonitega poslovanja, saj je to v nasprotju z listinami v spisu, to je zapisnikom z dne 4. 9. 2013 in elektronskim sporočilom F. F. z dne 13. 3. 2013. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je tožnica nadrejene že predhodno seznanila z nezakonitim poslovanjem, zaradi česar je petnajstdnevni rok za podajo odpovedi začel teči 10. 7. 2013. Ista kršitev naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar se z razlogi sodbe navaja o izvedenih dokazih in med listinami v spisu. Tožeči stranki ni možno očitati, da bi pri potrjevanju mesečnih evidenc ur oziroma računov naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila obveznosti delovnega razmerja, saj zaradi preobremenjenosti vsega dela ni mogla opraviti v delovnem času, česar tožena stranka niti ni prerekala. Res je sicer, da je bila tožnica odgovorna za zagotavljanje kontrole evidenc, vendar je bilo kršitve iz samih številk praktično nemogoče ugotoviti in tožnica kvalitetnega nadzora zaradi narave in količine dela sploh ni mogla opravljati. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožnica odrejala in omogočala nezakonito ravnanje. Tožnica si je prizadevala, da se odpravi kršitve, ki so jih izvajale vodje enot in je zato sklicala sestanek, na podlagi katerega pa je bila nato njej vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče ni zaslišalo prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki niso več zaposleni pri toženi stranki in ki naj bi bile zato bolj objektivne. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje teh prič ni zaslišalo, tožnici ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, imelo zadostno podlago za ugotovitev vseh odločilnih dejstev, zaradi česar je preostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Ni mogoče slediti revizijskemu stališču, da so pri delodajalcu zaposlene priče, že zgolj zaradi tega, manj verodostojne. Priče, ki jih navaja revizija, naj bi potrdile, da jim tožnica ni dajala navodil za nezakonito poslovanje in da ni vedela za takšno ravnanje teh prič. Izpodbijana sodba pa temelji na ugotovitvi, da je tožnica zaslišanim pričam dajala navodila za nezakonito poslovanje in da ga je potrjevala. Razen tega je npr. glede vodje poslovne enote C. C. in z njo povezane podizvajalke B. B., sodišče prve stopnje povzelo ugotovitev tožene stranke iz postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi C. C., da je ta nezakonito poslovanje izvajala brez navodil in vednosti tožnice.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o izvedenih dokazih in med listinami v spisu. Tožnica tako v resnici kot bistveno kršitev uveljavlja le nekoliko prirejen abstraktni opis bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi pri tem navedla, glede katerih listin ali zapisnikov o zaslišanjih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se o njihovi vsebini navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami. Zaradi navedenega tega revizijskega očitka dejansko niti ni možno preizkusiti.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zato, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da se je tožena stranka s prakso nezakonitega poslovanja v celoti seznanila že 10. 7. 2013, ko je tožnica direktorju E. E. poslala elektronsko sporočilo. Revizijska navedba je zavajajoča. Tožnica je v pritožbi res uveljavljala, da se je tožena stranka z nezakonito prakso seznanila 10. 7. 2013, vendar se je pri tem sklicevala na zapisnik o zaslišanju delavke C. C. v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil prav tako sestavljen 10. 7. 2013 in ne na elektronsko sporočilo direktorju. Glede tega, ali se je tožena stranka s tožničinimi kršitvami seznanila že na podlagi zagovora C. C. in ali je tožena stranka zato tožnici prepozno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge v 11. točki obrazložitve, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi sicer vsebina sporočila z dne 10. 7. 2013 (priloga A14) ni takšna, da bi na njeni podlagi tožena stranka lahko sklepala, da je v spornem obdobju tožnica vodjem poslovnih enot dajala navodilo za nezakonito poslovanje oziroma, da je takšno poslovanje dopuščala.

10. Kdaj je delodajalec ugotovil razloge za izredno odpoved je dejansko vprašanje in ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, tožnica ne more uspeti z revizijsko grajo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da je tožena stranka razlog za odpoved ugotovila šele na zagovoru tožnice dne 24. 9. 2013. Pri tem tožnica tudi zmotno domneva, da subjektivni rok za odpoved iz 109. člena ZDR-1 znaša petnajst dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Ta rok v resnici znaša trideset dni, kar pomeni, da je odpoved pravočasna tudi v primeru, če se šteje, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila 5. 9. 2013, ko je prejela zapisnik sestanka z dne 4. 9. 2013 (1), saj je bila odpoved podana 4. 10. 2013 in je bila tega dne s priporočeno pošiljko oddana na pošto, kar je znotraj tridesetdnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

11. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana zaradi nasprotja med listinami v spisu in ugotovitvijo sodišča, da direktor tožene stranke in direktorica HDM nista dopuščala nezakonitega ravnanja, revizija dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če bi bilo glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin in med samimi temi listinami, vendar revizija takšnega nasprotja niti ne zatrjuje. Tožnica uveljavlja, da je dokazni zaključek, da direktor tožene stranke in direktorica HDM nista dopuščala nezakonitega poslovanja, v nasprotju z listinami, kar je graja dejanskih ugotovitev. Sicer pa iz listin, na katere se sklicuje tožnica, torej iz zapisnika z dne 4. 9. 2013 in elektronskega sporočila F. F. z dne 13. 3. 2013, ne izhaja, da bi bila direktor in direktorica HDM že prej seznanjena z nezakonitim ravnanjem tožnice, kaj šele da bi ga dopuščala.

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, tako tudi na ugotovitev, da je tožnica vodjem poslovnih enot dajala ustna navodila za nezakonito poslovanje (izplačevanje nadur preko potnih nalogov, študentskih nakaznic oziroma preko podizvajalcev), oziroma da je tožnica takšno poslovanje omogočala, kljub drugačnim navodilom direktorja tožene stranke in direktorice HRM. Prav tako je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica potrjevala mesečne evidence ur oziroma račune, čeprav te evidence niso bile pravilne in je bila tožnica v okviru svojih del in nalog dolžna preveriti njihovo pravilnost. Sodišče je ugotovilo, da so se vsa ta nedopustna ravnanja tožnice dogajala od maja 2012 do konca maja 2013, čeprav so v tem času že veljala navodila vodstva tožene stranke in da se je tožnica zavedala nedopustnosti takšne prakse, kar je razvidno tako iz njenih pojasnil v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi C. C., kot tudi iz njene prijave nepravilnega ravnanja A. A.

13. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica z zgoraj opisanimi ravnanji in opustitvami naklepno kršila obveznosti delavca iz 33., 34. in 37. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ravnanje tožnice, ki je potrjevala izplačila po računih podizvajalcev, čeprav je vedela, da zajemajo tudi storitve, ki niso bile opravljene, gotovo ne pomeni vestnega opravljanja dela.

14. Tožnica je s tem, ko je kljub jasnim navodilom direktorja podrejenim vodjem poslovnih enot še naprej dajala navodila za nezakonito poslovanje in je takšno nezakonito poslovanje dopuščala, ravnala v nasprotju z dolžnostjo upoštevanja delodajalčevih navodil, kot je določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

15. Pravilno je tudi stališče, da je tožnica kršila prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1- V skladu s to določbo se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Odrejanje oziroma dopuščanje izplačevanja opravljenega dela v nasprotju s predpisi, tako da niso bili obračunani davki in prispevki, bi glede na visoke zagrožene kazni prav gotovo lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke.

16. Tožnica sicer utemeljeno graja stališče sodišča druge stopnje, da je glede celotne kršitve, ki zajema obdobje od maja 2012 do konca maja 2013, objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, pričel teči šele od prenehanja kršitve, to je od konca maja 2013, češ da je šlo za tako imenovano trajajočo kršitev. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka, ki odpoveduje pogodbo, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nastal šele konec maja 2013, kar je zaključek obdobja, za katerega je tožena stranka tožnici očitala nepravilno ravnanje, temveč je obstajal ves čas, za katerega se tožnici očita kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici lahko očitalo le tiste kršitve, ki so bile storjene v času od 4. 4. 2013, torej v obdobju šestih mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnica obveznosti iz delovnega razmerja kršila vse do konca maja 2013, je odpoved še vedno podana znotraj šestmesečnega objektivnega roka, seveda le glede kršitev storjenih v obdobju od 4. 4. 2013 do konca maja 2013.

17. Kljub temu, da je tako možno upoštevati le kršitve storjene po 4. 4. 2013, pa gre še vedno za takšne kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če obdobje nedopustnega ravnanja zajema samo čas od 4. 4. 2013 do konca maja 2013, gre še vedno za hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma, ki so utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

18. Revizijsko sodišče soglaša tudi z oceno sodišča druge stopnje, da je bil izpolnjen tudi v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen splošni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih stranke delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Tožena stranka se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na ta zapisnik, kot na dokument, na podlagi katerega se je delodajalec seznanil s kršitvijo.


Zveza:

ZDR-1 člen 34.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2Nzk0