<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 236/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.236.2013

Evidenčna številka:VS3006061
Datum odločbe:10.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 603/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved - ugotovitev razloga za odpoved - kršitev z znaki kaznivega dejanja - zagovor - pravica do zagovora

Jedro

Glede na tožnikovo opravičilo in predlog za preložitev zagovora za nedoločen čas ter glede na kratek rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da datum zagovora prestavi, oziroma da tožniku zagovor omogoči.

Pravočasnost podane odpovedi ni odvisna od tega, kdaj se delodajalec z gotovostjo seznani z razlogi zanjo. Seznanjen pa mora biti z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Fizični obračun učitelja z učencem pomeni kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na morebiten subjektiven občutek učitelja o ogroženosti za svoje zdravje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi strani ni prenehalo, temveč traja še naprej, za vrnitev na delo ter za obračun in izplačilo vseh prejemkov iz delovnega razmerja od 18. 6. 2007 dalje, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter za plačilo odškodnine v znesku 31.809,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (preostali del „podrednega“ zahtevka je bil enak primarnemu in ga je sodišče še enkrat zavrnilo). Ugotovilo je, da je tožnik huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima ena od kršitev tudi znake kaznivega dejanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je sicer, da za dve od treh očitanih kršitev izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), vendar pa že zgolj kršitev z znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) zadošča za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Meni, da teče subjektivni rok za odpoved od trenutka, ko povprečno skrben človek utemeljeno izve za obstoj nekega dejstva. Ni treba, da je podana gotovost, ampak bi morala zadoščati nižja stopnja vedenja. Zato bi bilo treba začetek teka roka za podajo izredne odpovedi v konkretnem primeru šteti od 13. 4. 2007, ko je o spornem dogodku ravnateljica opravila razgovor s svetovalno delavko N. P., s tožnikom in B. J. ter učencema V. M. in A. M. Nadalje revident meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) s tem, ko je zavrnilo predlog za njegovo dodatno zaslišanje, in še to pavšalno in neobrazloženo, češ da ni bilo potrebno. Tožnik je po dodatnem zaslišanju ravnateljice navedel relevantno trditev (sočasna vložitev njegove pisne izjave in prejem pisne obdolžitve) in v podkrepitev tega predlagal svoje zaslišanje. Ker sodišče njegovemu dokaznemu predlogu ni ugodilo, posledično ni moglo neposredno primerjati stališč tožeče in tožene stranke glede tega dejstva, ki je pomembno zaradi ocene, ali se je ravnateljica res šele 24. 4. 2007 seznanila z okoliščinami, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče izvedlo dokaz, bi ugotovilo, da se tožena stranka z razlogom, ki je utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni seznanila šele 24. 4. 2007, ker je bila pisna obdolžitev pripravljena prej, preden je ravnateljica prebrala njegovo izjavo. Nadalje tožnik vztraja, da mu je bila kršena pravica do zagovora. Ta mu ni bil omogočen in bi morala glede na to, da se prvotnega zagovora iz opravičljivih razlogov ni mogel udeležiti, tožena stranka le-tega prestaviti. Koliko časa bo trajala tožnikova nezmožnost udeležbe na zagovoru, tožena stranka vnaprej ni mogla vedeti. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem vseh predlaganih prič. Potek dogodka je bil tak, kot ga je tožnik opisal v pisni obrazložitvi z dne 24. 4. 2007, in ne tak, kot ga je na podlagi prirejenih podatkov ugotovilo sodišče. Namesto, da bi sodišče zaslišalo učence in naključne priče, ki bi vedele povedati, kaj točno se je zgodilo, je sodbo oprlo pretežno na izpoved ravnateljice. Če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da tožnik ni storil dejanja, ki se mu očita. Meni, da so mu bile v postopku kršene ustavno varovane pravice, in sicer pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravica do sodnega varstva po 30. členu Ustave in pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Meni, da so bile te kršitve storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih sodišče druge stopnje ni odpravilo, s čimer jih je ponovilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je večino trditev, ki so vsebovane v reviziji, tožnik postavil že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, sicer pa se pretežni del nanaša na ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni dodatno zaslišalo tožnika glede okoliščin v zvezi s sočasnostjo njegove pisne izjave o dogodku in podajo pisne obdolžitve, ni podana. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Kaj bi dodatno zaslišanje tožnika dokazalo, iz revizije ne izhaja. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožnik pisno izjavo podal 24. 4. 2007, in tudi ne, da je bila istega dne podana pisna obdolžitev. Kako je ta sočasnost vplivala na datum seznanitve tožene stranke z razlogom, ki je utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki je bila podana kasneje, 3. 5. 2007), pa je stvar dokazne ocene in posledično pravilne uporabe materialnega prava.

8. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi, ker sodišče ni zaslišalo „vseh predlaganih prič glede poteka samega dogodka“. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar se v širšem smislu nanaša tudi na dokazovanje zatrjevanih dejstev. Vendar ne katerihkoli dejstev, ampak le tistih, ki so za presojo odločilna (drugi odstavek 213. člena ZPP). Tožnik je v zvezi s potekom dogodkov pravočasno predlagal le zaslišanje priče B. J., medtem ko zaslišanja učencev o poteku dogodka ni predlagal (predlagala ga je tožena stranka). Izmed učencev je predlagal zaslišanje A. M. (na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 10. 2007, list št. 27), vendar le glede razjasnitve vprašanja, ali je podpis na zapisniku z dne 13. 4. 2007 res njegov in ne glede poteka dogodka samega. Iz pisne izjave B. J., ki jo je sodišče prebralo izhaja, da dogodka ni videl in da ne more podati natančnega opisa. Kako bi glede na to izjavo njegovo zaslišanje pripomoglo k razjasnitvi poteka dogodka oziroma katero odločilno dejstvo zaradi zavrnitve predloga za njegovo zaslišanje ni bilo ugotovljeno, v reviziji ni navedeno. Prav tako ni navedeno, katere so druge „predlagane priče“, ki naj bi ne bile zaslišane, saj je poimensko naveden le B. J. Zato očitek bistvene kršitve ni utemeljen.

9. Glede na navedeno revident neutemeljeno uveljavlja tudi kršitve z ustavo zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Postopanje nižjih sodišč ne kaže na kršitev nobene od naštetih pravic.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Predmet revizijske presoje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku, učitelju športne vzgoje, podala 3. 5. 2007. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik 13. 4. 2007 fizično obračunal z učencem V. M., in sicer ga je med šolsko uro športne vzgoje, ki je potekala na igrišču, z obema rokama prijel za vrat, ga stiskal in premetaval ter vrgel na tla. Sledovi prstov so bili vidni na učenčevem vratu. O dogodku je ravnateljica tožene stranke zbrala informacije, na podlagi katerih je tožniku 24. 4. 2007 vročila pisno obdolžitev in ga za 3. 5. 2007 vabila na zagovor, ki se ga ni udeležil. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala 3. 5. 2007.

12. Presoja sodišča druge stopnje, da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena, je pravilna. Po drugem odstavku 83. člena ZDR (1) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je določila datum zagovora in nanj tožnika povabila. Zagovor je bil predviden za 3. 5. 2007, vendar je tožnik tik pred tem poslal pisno opravičilo oziroma prošnjo za preložitev zagovora, ki naj bi se ga zaradi zdravstvenih težav ne bil sposoben udeležiti. Predlagal je preložitev za nedoločen čas (in ne morda za krajši čas, v katerem bi bilo mogoče zagovor še pravočasno izpeljati). Glede na tožnikovo opravičilo in predlog za preložitev zagovora za nedoločen čas ter glede na kratek rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da datum zagovora prestavi, oziroma da tožniku zagovor omogoči. Treba je namreč upoštevati, da je v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugi odstavek 110. člena ZDR za primer, ko bi imela kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tudi znake kaznivega dejanja, določal, da mora delodajalec podati izredno odpoved v roku petnajstih dni, od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo tudi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana po poteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja ravnateljice ugotovilo, da je za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in storilca izvedela dokončno 24. 4. 2007. Sodišče druge stopnje je temu dokaznemu zaključku pritrdilo, na pritožbeni ugovor o nepravočasnosti pa odgovorilo, da bi bila odpoved pravočasna tudi, če bi se kot datum začetka teka roka za odpoved štel 16. 4. 2007, ko je pisno izjavo o dogodku podal V. M. (oziroma 19. 4. 2007, ko jo je podal J. C. K.). Pravilno je sicer stališče revizije, da trenutka, od katerega teče rok za podajo izredne odpovedi, ni mogoče vezati na zagovor in da pravočasnost podane odpovedi ni odvisna od tega, kdaj se delodajalec z gotovostjo seznani z razlogi zanjo. Seznanjen pa mora biti z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zlasti v primerih, ko je odpoved podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, je mogoče o trenutku, ko je delodajalec izvedel za kršitev, govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja (2). V obravnavanem primeru je do incidenta med tožnikom in V. M. prišlo 13. 4. 2007. Tega dne je ravnateljica sicer opravila razgovor z vsemi vpletenimi, vendar pa jasne slike, tudi spričo razburjenosti, ni mogla dobiti. Zato je zahtevala pisne izjave: V. M. jo je podal 16. 4. 2007, J. C. K. 19. 4. 2007, tožnik in B. J. pa 24. 4. 2007. Dne 16. 4. 2007 je opravila razgovore tudi s tremi drugimi učenci (C. M., B., D.). Zato je pravilen materialnopravni zaključek, da tožena stranka za kršitev in storilca ni izvedela že 13. 4. 2007, ker takrat potek spornega dogodka še ni bil jasen, ampak kasneje, ko je ravnateljica zbrala vse pisne izjave oziroma najprej 16. 4. 2007, ko je prejela pisno izjavo V. M. in opravila razgovore s tremi drugimi učenci. V tem primeru pa je pravilna tudi presoja, da je bila odpoved podana v petnajstdnevnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

14. Fizični obračun učitelja z učencem pomeni kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na morebiten subjektiven občutek učitelja o ogroženosti za svoje zdravje. Ocena sodišča druge stopnje, da gre v spornem primeru predvsem za neprimerno reakcijo tožnika na običajen dogodek – trčenje učenca vanj v času športne igre na košarkarskem igrišču – je pravilna, posledično pa tudi presoja o obstoju odpovednega razloga. Tožnik je 13. 4. 2007 fizično obračunal z učencem, kar izhaja nenazadnje iz opisa dogodka, ki ga je podal sam, ko je pojasnil, da ve, da je ponorel, da je učenca stežka umiril, da ga je trdno držal okoli vratu, ga odrinil in kričal nanj. Vsakršno drugačno prikazovanje dogodka predstavlja nedovoljeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (31. in 35. člen ZDR), to ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ (obstoju le-teh v reviziji izrecno ne nasprotuje).

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Kot je veljal v času vročitve vabila na zagovor.

Op. št. (2): Podobno sodba VS RS VIII Ips 221/2013 z dne 13. 1. 2014.


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzOTg2