<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 164/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.164.2013

Evidenčna številka:VS3005976
Datum odločbe:09.12.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 131/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved - ugotovitev razloga za odpoved

Jedro

Čeprav je datum ugotovitve odpovednega razloga dejansko vprašanje, pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednem razlogu, materialnopravne narave. Izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nenazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (odločitev glede točk I/1, I/2, I/3 in II izreka sodbe sodišča prve stopnje) se spremeni in se pritožbi tožeče stranke v tem obsegu ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

“Ugotovi se nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2011.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ in mu od 8. 11. 2011 dalje priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s plačo, ki jo je od tega dne dalje dolžna obračunati v bruto znesku 1.313,53 EUR mesečno in jo tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati za čas od 5. 8. 2011 do 7. 11. 2011 razliko med mesečno bruto plačo v višini 1.313,53 EUR in nadomestilom plače, ki ga je prejemal v tem obdobju ter mu jo po plačilu davkov in prispevkov izplačati v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 465,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.274,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitev na delo in priznanje vseh vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 8. 11. 2011 dalje ter za plačilo razlike v plači za čas od 5. 8. 2011 do 7. 11. 2011, ko je veljala prepoved opravljanja dela. Presodilo je, da je podan odpovedni razlog, ker je bilo pri opravljeni kontroli ugotovljeno, da tožnik, voznik avtobusa, štirim potnikom po tem, ko jim je zaračunal prevoz in pobral denar, vozovnice ni izdal. Kontrola je bila izvedena 4. 8. 2011, izredna odpoved pa podana 7. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpoved podana v zakonskem roku, ker je štelo, da se je delodajalec dokončno in z gotovostjo seznanil z odpovednim razlogom, ko je prejel elektronsko pošto z opisom dogodkov enega od potnikov (tujca iz Izraela).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, da je obstajal odpovedni razlog in da so obstajale okoliščine, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Obširno navaja, da je presoja o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotna. Meni, da rok za odpoved ne začne teči šele tedaj, ko delodajalec dokončno in z gotovostjo ugotovi vse okoliščine očitane kršitve, ampak zadošča nižja stopnja vedenja delodajalca o storjeni kršitvi. Ne soglaša s stališčem, da začne teči rok šele po tem, ko delodajalec izvede vse dokaze, s katerimi potrdi (ali ovrže) svoje predhodno prepričanje, da je kršitev podana. Tožena stranka ni šele s prejemom elektronskega sporočila spoznala, da je podan odpovedni razlog, ampak se je s tem seznanila že s prejemom poročila o opravljeni kontroli. Priča I. Š., vodja poslovne enote v Ljubljani in vodja pravnih zadev za Slovenijo je ocenil poročilo kot verodostojno, zlasti še, ker je bil v konkretnem primeru vpleten tudi kontrolor v civilu. Vse, kar se je tožniku očitalo, je bilo znano toženi stranki najkasneje 5. 8. 2011. Sicer pa po mnenju revizije elektronsko sporočilo, na katerem niti ni navedeno, kdo ga pošilja, ni verodostojen dokaz. Na podlagi tega elektronskega sporočila je tožena stranka tožnika še drugič vabila na zagovor, ne da bi navedla, zakaj. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sicer očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tako zatrjevanih bistvenih kršitev izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9. Po drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1). To pomeni, da je od okoliščin primera odvisna presoja, kdaj je delodajalec ugotovil razlog za odpoved. Lahko ga ugotovi takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje. Vrhovno sodišče je sicer v številnih primerih zavzelo stališče, da je zagovor zadnji možni čas, ko delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je v nekaj zadevah presodilo, da je v res izjemnih primerih, ko je treba nekatere nove okoliščine še ugotoviti, to lahko tudi kasneje (2). V obravnavanem primeru naj bi se to zgodilo kasneje, saj iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožena stranka potem, ko je prejela tožnikov pisni zagovor, v katerem je zanikal očitke o kršitvi delovnih obveznosti, opravila poizvedbe po elektronski pošti, na katero je dobila odgovor šele 12. 10. 2011, zato naj bi subjektivni rok za odpoved pričel teči s tem dnem.

10. Čeprav je datum ugotovitve odpovednega razloga, kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, dejansko vprašanje, pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednem razlogu, materialnopravne narave (3). V obravnavanem primeru je presoja, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči šele, ko je tožena stranka opravila dodatne poizvedbe, ki so le potrdile njene dotedanje ugotovitve, materialnopravno zmotna. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč namreč kažejo, da je tožena stranka vse, kar se je tožniku očitalo, vedela že prej in je 12. 10. 2011 pridobila le dodaten dokaz, ki je ugotovljeno le še potrjeval. O poteku kontrole na avtobusu, ki ga je vozil tožnik, je bila v celoti seznanjena z zapisnikom o opravljeni kontroli z dne 4. 8. 2011 in službenim poročilom o opravljeni kontroli z dne 5. 8. 2011, katerega vsebina je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko povzeta v samo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dogodku sta bili priči dva kontrolorja, izjave treh potnikov, da so prevoz plačali, vozovnic pa niso dobili (med njimi je bil tudi kasnejši pošiljatelj elektronskega sporočila), pa so bile zabeležene v zapisniku. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ni bilo resnega razloga za dodatne poizvedbe po tem, ko je tožnik le zanikal očitano kršitev (zanikal jo je tudi še v sodnem postopku), ne da bi navajal kakršnekoli nove okoliščine, ki bi jih bilo treba raziskati ali bi pri toženi stranki vzbudile utemeljen dvom v vsebino zapisnika in službenega poročila. Revizija ima zato prav, da izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nenazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan (4).

11. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovi pritožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja, vrnitev nazaj na delo ter vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (zahtevku glede višine vtoževane plače tožena stranka ni ugovarjala), razliko med plačo in nadomestilom za čas prepovedi opravljanja dela, zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vpisom v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ (s slednjim je nadomeščen vpis v delovno knjižico, ki ga zakon od 1. 1. 2009 ne predvideva več).

12. Tožnik je z zahtevkom v pretežnem delu uspel (ni uspel le z odškodninskim zahtevkom, ki ni predmet revizijske presoje), zato mu je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti sorazmeren del stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo za nagrado za postopek in nagrado za narok 667,50 EUR, za potne stroške 28,12 EUR ter za ostale izkazane materialne stroške 20,00 EUR, kar skupaj znese 715,62 EUR, povečano za DDV pa 858,74 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z zahtevkom za odškodnino, ki jih je že sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in sicer v višini 393,00 EUR. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 465,74 EUR.

13. Tožnik je z revizijo uspel, zato mu je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Stroški za pritožbo znašajo 530,90 EUR (nagrada za postopek in izkazani materialni stroški), povečano za DDV pa 637,00 EUR. Enaki so stroški revizije, zato skupni pritožbeni in revizijski stroški znašajo 1.274,00 EUR.

14. Tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 166/2010 z dne 7. 11. 2011

Op. št. (2): Glej sodbo VS RS VIII Ips 447/2006 z dne 19. 12. 2006

Op. št. (3): Tudi v zadevah VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 227/2006 z dne 10. 10. 2006, VIII Ips 114/2009 z dne 23. 6. 2009 in drugih je vrhovno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje presojalo materialnopravno pravilnost presoje, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna

Op. št. (4): Enako stališče je zavzelo VS RS v zadevi VIII Ips 161/2008 z dne 23. 2. 2010


Zveza:

ZDR člen 110, 110/2.
Datum zadnje spremembe:
03.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxODAz