<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 68/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.68.2013

Evidenčna številka:VS3005861
Datum odločbe:16.09.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 79/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), mag. Ivan Robnik (poroč.), Marijan Debelak, dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - pravica do zagovora - rok za zagovor - hujša kršitev delovnih obveznosti - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - samovoljna izraba letnega dopusta

Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, je delavcu pravica do zagovora zagotovljena. Pri tem zakon nikjer ne določa obveznost delodajalca, da delavca pouči o dolžni roka za pripravo na zagovor. Ob dejstvu, da se tožnik na prekratek rok za podajo zagovora v samem postopku odpovedi ni skliceval, da je zagovor podal in da tudi ni bilo ugotovljeno, da zaradi kršitve navedenega roka delodajalcu ni mogel predočiti dejstev, ki bi bila ovira za podajo sporne odpovedi, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora.

Tožnik je bil seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust, pa je kljub temu odšel na dopust, ne da bi postopal v skladu s temi navodili. To pomeni, da je kršitev posledica njegove opustitve in mu je zato mogoče očitati hudo malomarnost. Neupravičen izostanek z dela, ki je v izrecnem nasprotju s potrebami delodajalca, pa delodajalec lahko opredeli kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je lahko, če gre za kršitev, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti (kot je v obravnavanem primeru), razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 9. 8. 2011 podala tožniku, zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od 9. 8. 2011 dalje do 24. 10. 2011 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ter za navedeno obdobje tožniku izplačati mesečno plačo skupaj z zamudnimi obrestmi in plačati vse davke in prispevke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino namesto reintegracije skupaj z obrestmi od izdaje sodbe dalje. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljan v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je bil tožnik v času od 18. 7. 2011 do 5. 8. 2011 neupravičeno odsoten z dela, saj mu izrabe letnega dopusta za to pristojna oseba tožene stranke na dogovorjen in ustaljen način ni odobrila. Ker je bil tožnik seznanjen, da mora za izrabo letnega dopusta predhodno pridobiti pisno soglasje oziroma odobritev pristojne osebe, pa ni postopal v skladu z navodili tožene stranke in kljub temu odšel na dopust, je pogodbene obveznosti kršil najmanj iz hude malomarnosti. Poleg tega tudi ni poskrbel za nadomeščanje v času svoje odsotnosti. Posledično je tožena stranka zaradi odsotnosti tožnika utrpela neugodne posledice in motnje v delovanju in izvajanju storitev društva. Tožena stranka tožniku sicer res ni omogočila minimalnega roka za podajo zagovora iz drugega odstavka 83. člena ZDR, vendar to na pravico tožnika do zagovora ni imelo vpliva, saj se je tožnik zagovora udeležil in tudi podal svoj zagovor.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi, da je bil tožnik več kot pet zaporednih delovnih dni neupravičeno odsoten z dela in je s tem huje kršil delovne obveznosti, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka kršila pravico tožnika do zagovora, saj tožnik ni imel na voljo treh delovnih dni za pripravo zagovora, kot je to določeno v drugem odstavku 83. člena ZDR. Tožena stranka ga na to pravico ni opozorila, zato se je tožnik zagovora udeležil in ga tudi podal v prepričanju, da gre zgolj za formalni razgovor, ki se ne bo končal z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če bi imel več časa, bi se na zagovor drugače pripravil. Sodišči tudi nista pojasnili, zakaj tožnikove izpovedbe nista upoštevali, sledili pa sta izpovedbam prič, ki so zaposlene pri toženi stranki in zato naklonjene toženi stranki. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo iz druge in tretje alineje 111. člena ZDR, ko je štelo, da je tožniku mogoče očitati hudo malomarnost pri kršenju delovnih obveznosti, čeprav je bil dejansko postopek izredne odpovedi prirejen. Meni, da bi ga lahko sodelavci poklicali in obvestili, da se mora vrniti na delo. Poleg tega tudi ni izpolnjen pogoj nastanka materialnih posledic ali posledic na delovnem procesu. Tožena stranka posledic ni niti zatrjevala, pa tudi zaslišane priče niso izpovedale, da bi nastala kakšna omembe vredna posledica zaradi tožnikovega dopusta.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi pojasnilo, zakaj tožnikove izpovedbe ni upoštevalo. Navedena bistvena kršitev določb postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Napake sodbe, ki jih zajema ta kršitev, morajo biti take, da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti.

8. Sodišče je v okviru dokazne ocene obravnavalo in zavzelo stališče do vseh bistvenih izpovedb prič in navedlo tudi razloge, zakaj je posamezni izpovedbi sledilo. S tem se je sodišče vsaj posredno opredelilo tudi do drugačne tožnikove izpovedbe, zato ni mogoče šteti, da gre za pomanjkljivosti iz zgoraj citirane določbe zakona. S tem očitkom revident dejansko izraža dvom v verodostojnost izpovedb prič, torej posledično v dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi teh izpovedb. V tem smislu pa revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Očitek tožnika, da mu je tožena stranka kršila pravico do zagovora, ker ni imel na voljo treh delovnih dni za pripravo, ni utemeljen. ZDR v drugem odstavku 83. člena res določa razumni rok za pripravo na zagovor, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni od vročitve ustreznega pisnega vabila. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, je delavcu pravica do zagovora zagotovljena (1). Pri tem zakon nikjer ne določa obveznost delodajalca, da delavca pouči o dolžni roka za pripravo na zagovor. Ob dejstvu, da se tožnik na prekratek rok za podajo zagovora v samem postopku odpovedi ni skliceval, da je zagovor podal in da tudi ni bilo ugotovljeno, da zaradi kršitve navedenega roka delodajalcu ni mogel predočiti dejstev, ki bi bila ovira za podajo sporne odpovedi, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora (2). Tožnik šele v reviziji navaja, da bi se na zagovor drugače pripravil, ne da bi določno navedel, o čem se zaradi pomanjkanja časa ni mogel izjaviti.

11. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), ali če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). To lahko stori, če obstaja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik sicer v informativni plan izrabe letnega dopusta vpisal predvideni termin za izrabo letnega dopusta, vendar pa pred odhodom na dopust v nasprotju s pravili pri toženi stranki ni pridobil pisne odobritve pristojne nadrejene osebe in vprašanja izrabe letnega dopusta z nadrejenimi delavci ni dokončno razčistil. Zato je ostalo nerazrešeno vprašanje nadomeščanja v času tožnikove odsotnosti in tožnik ni predal ključnih informacij v zvezi z oskrbovanci in delovanjem hiše H.

13. Upoštevaje dejansko stanje (kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je tožnik iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil namreč seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust, pa je kljub temu odšel na dopust, ne da bi postopal v skladu s temi navodili. To pomeni, da je kršitev posledica njegove opustitve in mu je zato mogoče očitati hudo malomarnost. Neupravičen izostanek z dela, ki je v izrecnem nasprotju s potrebami delodajalca, pa delodajalec lahko opredeli kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je lahko, če gre za kršitev, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti (kot je v obravnavanem primeru), razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita. Očitki tožnika, da ga je tožena stranka izigrala in je bil postopek izredne odpovedi prirejen, pomeni zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem oziroma poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Tožnik v reviziji neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazala omembe vrednih posledic zaradi njegove odsotnosti. Pod pogojem nastanka materialnih posledic tožnik dejansko napada presojo sodišča glede vpliva kršitve na medsebojno zaupanje strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 110. člena ZDR). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala negativen vpliv na ugled hiše H. in nevšečnosti za uporabnike storitev zaradi neopravičene odsotnosti tožnika ter neorganiziranja nadomeščanja v času odsotnosti. Navedeno so potrdile tudi vse zaslišane priče, zato očitek tožnika o pomanjkanju trditvene podlage tožene stranke in obstoja navedenih posledic ni utemeljen. Preostale revizijske navedbe, da tožnika na dopust ni nihče poklical in za prekinitev dopusta ni bilo nobene potrebe, še posebej zato, ker sta bila v hiši le dva oskrbovanca, drugih nujnih nalog pa v poletnem času ni bilo, za odločitev sodišča niso bistvene, hkrati pa pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na podlagi dejanskih ugotovitev sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je tožena stranka dokazala tudi okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v odgovoren pristop do dela pri tožniku je bilo omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker odgovor na revizijo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije sama (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 221/2011 z dne 17. 4. 2012.

Op. št. (2): Primerjaj zadevo VIII Ips 37/2012 z dne 1. 10. 2012.


Zveza:

ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3Nzcz