<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 49/2012
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.49.2012

Evidenčna številka:VS3005562
Datum odločbe:05.11.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 520/2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved - podaja odpovedi - kršitev z znaki kaznivega dejanja

Jedro

Sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala sporno izredno odpoved znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, računajoč od seznanitve tožene stranke z razlogi dne 24. 5. 2010, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki z dne 21. 6. 2010, dne 23. 6. 2010 tudi podpisana s strani pristojnega predstojnika in opremljena z odredbo o vročitvi tožnici. Nobenega dvoma ni, da je s tem šlo za podano izredno odpoved, ki naj kot taka (z vročitvijo tožnici) tudi učinkuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom predstojnika z dne 21. 6. 2010 in s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 8. 2010, in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo, ji priznati delovno dobo in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji od 24. 8. 2010 dalje izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.475,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov. Presodilo je, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po členu 257/III Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je 20. 8. 2009, 3. 10. 2009 in 26. 12. 2009 kot policistka oziroma vodja patrulje zapisniško prikazala obstoj prometnih nesreč, ki se dejansko niso zgodile. Hkrati je ob ugotovitvi, da se je tožena stranka s tožničinimi kršitvami seznanila dne 24. 5. 2010, ko je o tožničinih kršitvah obvestilo tudi pristojno državno tožilstvo, sodišče presodilo, da je bila izredna odpoved z dne 21. 6. 2010 podana pravočasno.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita nejasne razloge glede pravočasnosti sporne izredne odpovedi ter navaja, da je bila odpoved ustrezno oddana na pošto šele 28. 6. 2010 ter njenemu pooblaščencu vročena naslednji dan, torej po izteku 30-dnevnega roka za podajo odpovedi. Hkrati navaja, da sodišče v tožničinem ravnanju ni določno ugotovilo znakov kaznivega dejanja. Navaja, da ji je bilo z zavrnitvijo dokaza po izvedencu onemogočeno dokazovanje, da za morebitno napačno zabeležbo prometne nezgode ni podana njena krivdna odgovornost.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče se je jasno opredelilo do začetka teka 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in do datuma podaje odpovedi. Sodišče druge stopnje je zgolj navrglo, da bi navedeni rok morebiti lahko začel teči šele od dneva tožničinega zagovora dalje, ne glede na to pa pri presoji pravočasnosti odpovedi soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se šteje, da je navedeni rok začel teči po 24. 5. 2010, ko je bila tožena stranka ob podaji obvestila državnemu tožilstvu tudi sicer nedvomno seznanjena z razlogi za podajo odpovedi. Glede na to, tudi v reviziji le smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. Glede na druge izvedene dokaze je bilo jasno ugotovljeno, da je tožnica v primeru prometne nezgode z dne 26. 12. 2009 vztrajala pri zapisu le-te v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodelavca na kraju samem. Zato je sodišče zavrnitev dokaza z izvedencem v zvezi s to nezgodo utemeljeno zavrnilo tudi ob sklicevanju na določbe prvega odstavka 11. člena ZPP.

8. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec tudi v primeru kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delavcu podati izredno odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga za podajo odpovedi.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Pri tem je štelo, da je vročitev odpovedi v smislu 87. člena ZDR odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Pri tem je štelo, da je odpoved podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel) (1), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje (2). Ob teh izhodiščih je sodišče pravilno presodilo, da je tožena stranka podala sporno izredno odpoved znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, računajoč od seznanitve tožene stranke z razlogi dne 24. 5. 2010, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki z dne 21. 6. 2010, dne 23. 6. 2010 tudi podpisana s strani pristojnega predstojnika in opremljena z odredbo o vročitvi tožnici. Nobenega dvoma ni, da je s tem šlo za podano izredno odpoved, ki naj kot taka (z vročitvijo tožnici) tudi učinkuje.

10. Glede tožnici očitanih kršitev je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča, da je tožnica v treh primerih kot policistka in vodja patrulje zapisniško ugotovila obstoj treh prometnih nezgod, v katerih je nastala škoda na avtomobilih in so lastniki avtomobilov potem na tej podlagi pri zavarovalnici uveljavljali odškodninske zahtevke. Na tak način so bili s tožničinimi ravnanji dejansko izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Tožnica je bila uradna oseba, ki je izrabila uradni položaj policistke oziroma vodje izmene ter z neresnično zabeležbo prometnih nesreč omogočila lastnikom avtomobilom pridobitev protipravne premoženjske koristi iz naslova plačila zavarovalnine, do katere brez takega ravnanja tožnice ne bi bili upravičeni. Tako sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je tožnica s temi ravnanji kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Pri tem pa je utemeljeno štelo, da glede na tožničin uradni položaj zaradi takšnih kršitev nadaljevanje njenega delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka, tako da je obstajal tudi dodatni pogoj za podajo izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

11. Glede na navedeno v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008.

Op. št. (2): Sodba in sklep VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010.


Zveza:

ZDR člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwNDE3