VSRS sodba VIII Ips 98/2014

Jedro

Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Gre za dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Pri toženi stranki je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice. Pogodba o zaposlitvi ji je bila odpovedana, ker je dva mladostnika v zavodu napeljala k tatvini več predmetov in jima pri tem tudi pomagala, s čimer naj bi kršila obveznosti iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpoved je bila podana pravočasno, saj je tožena stranka šele po opravljenem zagovoru tožnice ugotovila obstoj razloga za izredno odpoved. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica storila očitano dejanje, ki pomeni tako kršitev po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, kot tudi, da odpoved ni bila posledica šikaniranja in diskriminacije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Dokazni predlog za zaslišanje M. J., ki ga je tožnica podala šele v pritožbi, je prepozen. O njegovi vpletenosti v tatvino sta izpovedala že oba mladostnika ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega pa medsebojna razmerja med M. J. in obema mladostnikoma na presojo o očitani kršitvi tožnici ne bi moglo vlivati. Tožnica ni konkretno navedla dejstev, o katerih naj bi izpovedala priča T. P., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno odločilo, da je izpodbijana odpoved pravočasna, saj se je tožena stranka z očitkom tožnici seznanila že 24. 4. 2013, ko je bila tožnica s strani policistov odpeljana v pridržanje in zakonita zastopnica na pogovoru z obema mladostnikom dne 7. 5. 2013 ni izvedela ničesar novega. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka prepričljivo dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga. V postopku bi bilo nujno zaslišati M. J., ki je bil zaslišan v kazenskem postopku dne 27. 11. 2013, to je po zaključku glavne obravnave, zato je bil predlog tožnice v pritožbi pravočasen. Tožnica naj bi bila s strani zakonite zastopnice tožene stranke ves čas deležna drugačnega obravnavanja zaradi svoje izobrazbe, strokovnih izkušenj in ugleda, ki ga je uživala v strokovnem svetu. Priče, ki jih je v zvezi z zatrjevano diskriminacijo in šikaniranjem zaslišalo sodišče, je predlagala tožena stranka, in so še vedno zaposlene, zato ne bodo izpovedale po resnici. Zato bi bilo nujno zaslišati tudi pričo T. P., ki jo je pravočasno predlagala tožnica.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta dva mladostnika, gojenca tožene stranke, odtujila več predmetov iz prostorov tožene stranke. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker naj bi tožnica pri tem sodelovala tako, da bi mladostnika k temu napeljala oziroma jima pri tem pomagala tako, da jima je izročila ključe vrtne ute, v kateri so se odtujeni predmeti nahajali.

8. Tožnica ves čas postopka predvsem zatrjuje, da naj bi bila odpoved, podana 31. 5. 2013, prepozna. Po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožena stranka je v odpovedi navedla dva razloga: kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ter, naklepno ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Tožnica netočno (poleg napačne navedbe datuma odpovedi) povzema izpovedbo zakonite zastopnice, ko navaja, da naj bi izpovedala, da sta ji policista ob pridržanju tožnice „pojasnila okoliščine tožničinega pridržanja“. Kaj takega iz izpovedi zakonite zastopnice ne izhaja. O pridržanju dne 24. 4. 2013 naj bi bila le obveščena, da je lahko poskrbela za ustrezno zamenjavo, o vpletenosti tožnice pa jo je policija obvestila (šele) 3. 5. 2013. Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Gre za dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 371. člena ZPP). Sodišči sta šteli, da je zakonita zastopnica tožene stranke šele po opravljenih razgovorih z mladostnikoma, ki sta izvršila tatvino, dne 7. 5. 2013 izvedela za dejansko vlogo tožnice pri tem ravnanju.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako nedvomno izhaja, da tožena stranka 24. 4. 2013 še ni mogla ugotoviti, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ali je bilo to 7. 5. ali morda že 3. 5. 2013 pa na pravilnost presoje o pravočasnosti odpovedi ne vpliva.

11. V zvezi z zaslišanjem priče M. J. je treba najprej ugotoviti, da je njegovo zaslišanje že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tožena stranka (pripravljalna vloga z dne 6. 11. 2013). Predvsem pa se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da zaslišanje te priče v tem sporu na drugačno odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga ne bi moglo vplivati. M. J. je v kazenskem postopku jasno izpovedal, da tožnice ne pozna in ne ve kdo je. Torej tudi o njeni vlogi (vpletenosti) v tatvino ne bi mogel povedati ničesar. Morebitna neskladja med izpovedbami obeh mladostnikov v tem sporu in M. J. v kazenskem postopku glede poteka dogodkov po izvršeni tatvini, pa neposrednega vliva na verodostojnost izpovedi mladostnikov glede vpletenosti tožnice nimajo. O verodostojnosti njune izpovedi v zvezi s tem dejstvom, se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo z njunim neposrednim zaslišanjem in zaslišanjem tožnice na obravnavi dne 12. 11. 2013, na kateri tožnica oziroma njen pooblaščenec nista z ničemer podvomila v njuno verodostojnost in jima tudi nista postavila nobenega vprašanja.

12. Revizijske navedbe o presoji sodišča, da odpoved ni bila posledica šikaniranja ali diskriminacije, pomenijo poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožničine navedbe v zvezi s tem so tudi v reviziji zgolj pavšalne. V zvezi z zaslišanjem predlagane priče T. P. pa so revizijske navedbe tudi nelogične. Enako kot zaslišane priče A., B. in C., je tudi predlagana priča še vedno zaposlena pri toženi stranki in ni jasno, zakaj bi zaradi tega dejstva ona izpovedala drugače kot že zaslišane priče. Le-te so povsem jasno izpovedale, da tožnica nikakor ni bila šikanirana ali diskriminirana, prej obratno. Tožnica oziroma njen pooblaščenec zaslišanim pričam tudi ni postavila nobenega vprašanja ali oporekala takim njihovim izpovedbam.

13. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 164/2013
• Sodba VIII Ips 238/2013
• VSRS sodba VIII Ips 289/2015