VDSS Sodba Pdp 473/2020

Jedro

Kriteriji, kot jih je toženka opredelila, so bili: (1) število kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma izdana pisna opozorila, (2) stopnja izobrazbe in (3) skupna delovna doba. Kriteriji za določitev presežnih delavcev so za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga primeroma navedeni v drugem odstavku 102. člena ZDR-1. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (toženka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala skupno šestim delavcem), ni bila dolžna opredeliti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Ker pa jih je opredelila, jih je bila tudi dolžna uporabiti.

Prvi navedeni kriterij, ki ga tožnik izpostavlja kot nedopustnega, je sodišče prve stopnje utemeljilo kot kriterij, ki odraža delavčev odnos do dela. Toženka ga je uporabila za vse delavce. Da je kriterij, ki kaže odnos delavca do dela, dopusten, izhaja tudi iz zadeve Pdp 838/2011 (revizija zoper to odločitev je bila zavrnjena s sodbo VIII Ips 67/2011), pri čemer ni pomembno, ali je ta kriterij uporabljen kot prvi ali drugi (izključevalni) kriterij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 9. 2019, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 4. 10. 2019, ampak še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2019, da mu je toženka dolžna priznati neprekinjeno delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja, prijaviti v zavarovanje, vpisati delovno dobo, obračunati mesečno plačo, kot če bi delal, in po odvodu davkov ter prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila, ga pozvati na delo in mu plačati utemeljeno priglašene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je šlo le za navidezen poslovni razlog. Neupravičeno je bil zavrnjen dokazni predlog za predložitev odpovedi preostalim delavcem ter za njihovo zaslišanje, češ da ni konkretizirano navedel, kaj želi dokazati. Skušal je dokazati diskriminacijo in neenakopravno obravnavo. Navajal je, da so bili pri vseh šestih delavcih uporabljani drugačni kriteriji za ugotovitev presežnosti. Uporabo kriterijev bi sodišče lahko preverilo le z vpogledom v odpovedi in z zaslišanjem delavcev. Tožniku je odreklo pravico do dokazovanja, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Svojo odločitev je oprlo skorajda izključno na ugotovitev glede tožnikovih kršitev. Toženka je obenem zaposlila šest novih (pisarniško administrativnih) delavcev, torej se število delavcev ni zmanjšalo. Kako se je lahko pojavila potreba po teh zaposlitvah, če naj bi na odpoved vplival upad naročil in zastavljene realizacije, roboti pa naj bi delali hitreje. A. v B. ne trži svojih produktov, ampak opravlja dejavnost lakiranja in zaščite karoserij, kar je vezano na proizvodnjo. Ni zanemarljivo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu nadzornik naprave ter da je pred tem pri toženki štiri mesece in pol opravljal delo v C. v D. (tujina). Toženka mu očita nekaj minutno zamujanje na delo in na to veže nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, četudi sedaj delo, ki so ga prej opravili trije nadzorniki, opravita le dva, število strojev in naprav se ni zmanjšalo. Kršitve, ki so bile predmet opozorila z dne 29. 8. 2019, ne smejo biti predmet odpovedi. Toženka se je v odpovedi iz poslovnega razloga sklicevala na kriterije, ki ustrezajo odpovedi iz krivdnega razloga. Ni upoštevala kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1, ampak kriterij, povezan s kršitvami delovnih obveznosti. Ne gre za poslovni razlog, ampak za krivdni razlog. Tožnik ni bil vnaprej seznanjen z uporabljenimi kriteriji, z načinom ocenjevanja in tudi ne s kršitvami sodelavcev. Postopek odpuščanja mora biti preverljiv, ne pa arbitraren. Sodišče bi moralo izpovedi zaslišanih oceniti z vidika, da so bili tožnikovi konkurenti. Toženka je osem mesecev po spornih odpovedih 170 delavcem ponudila delo v C., 30 delavcev pa potrebuje za vzdrževanje objekta v B., pri čemer število kršitev očitno ni bilo več pomembno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila tožnika dolžna primerjati le z drugimi zaposlenimi na istem delovnem mestu – nadzornik naprave, ne pa z vsemi zaposlenimi v proizvodnji na drugih delovnih mestih. Sicer pa je za vse delavce uporabila iste kriterije, ki so objektivno preverljivi. Tožnik ni bil diskriminiran. Ostala dva primerljiva delavca nista imela evidentiranih nobenih kršitev. Zaposlitev šestih administrativnih delavcev, ki jih omenja tožnik, je bila v oddelku E., razpis za ta delovna mesta je bil končan že julija 2019, izpodbijana odpoved pa je z dne 19. 9. 2019.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno vztraja, da je šlo v primeru izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za navidezen poslovni razlog. Razen v manjšem delu, ko npr. izpostavlja zaposlitve šestih administrativnih delavcev, tožnik niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji presoja o utemeljenosti odpovednega razloga. Bistvo pritožbe se nanaša na uporabo kriterijev za določitev presežnega delavca, glede česar tožnik napačno poudarja, da je bil glede na ostale delavce diskriminatorno oziroma neenako obravnavan, ter da je šlo po vsebini za odpoved iz krivdnega razloga.

7. Tožniku, zaposlenemu (še z dvema delavcema) na delovnem mestu nadzornik naprave, je delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 9. 2019. Za poslovni razlog gre, kot je določeno v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je zakonitost odpovedi presojalo in ugotovilo v okviru tega razloga. Tožnik neutemeljeno vztraja, da je bila odpoved dejansko podana iz krivdnega razloga.

8. Kriteriji, kot jih je toženka opredelila, so namreč bili: (1) število kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma izdana pisna opozorila, (2) stopnja izobrazbe in (3) skupna delovna doba. Kriteriji za določitev presežnih delavcev so za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga primeroma navedeni v drugem odstavku 102. člena ZDR-1. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (toženka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala skupno šestim delavcem), ni bila dolžna opredeliti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Ker pa jih je opredelila, jih je bila tudi dolžna uporabiti. Tožnik poudarja, da mora biti postopek odpuščanja preverljiv, kar pa je tudi bil. Sodišče je preverilo zakonitost podaje odpovedi, skupaj z uporabo kriterijev, ki jih je toženka določila vnaprej, pri čemer ni ugotovilo nepravilnosti. Ne drži pa, da bi moral biti tožnik vnaprej seznanjen z uporabljenimi kriteriji, z načinom ocenjevanja in tudi s kršitvami sodelavcev.

9. Prvi navedeni kriterij, ki ga tožnik izpostavlja kot nedopustnega, je sodišče prve stopnje utemeljilo kot kriterij, ki odraža delavčev odnos do dela. Toženka ga je uporabila za vse delavce. Da je kriterij, ki kaže odnos delavca do dela, dopusten, izhaja tudi iz zadeve Pdp 838/2011 (revizija zoper to odločitev je bila zavrnjena s sodbo VIII Ips 67/2011), pri čemer ni pomembno, ali je ta kriterij uporabljen kot prvi ali drugi (izključevalni) kriterij.

10. Nedopustno bi bilo, če bi toženka sam odpovedni razlog iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezala na tovrstne okoliščine na strani delavca, česar pa ni storila, saj je odpovedni razlog vezala na okoliščine v zvezi s svojim poslovanjem. Izpodbijano odpoved z dne 19. 9. 2019 je podala zaradi ekonomskih razlogov, upada naročil v avtomobilski industriji in uvedbe projekta F. na nivoju koncerna C. (racionalizacija stroškov), na podlagi česar se je vodstvo toženke odločilo za optimizacijo poslovanja in s tem povezanih procesov z namenom dosega dolgoročne stabilnosti poslovanja. Iz navedenih razlogov se je toženka odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi petim delavcem, zaposlenim v proizvodnji, od tega enemu od skupno treh zaposlenih na delovnem mestu nadzornik naprave, v posledici česar je sprejela kriterije za določitev presežnih delavcev. Kriterij, na podlagi katerega je toženka izbrala tožnika kot presežnega delavca, je bil število kršitev oziroma opozoril v zvezi s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja (priloge A3, B5, B7 – B13). To, da je toženka zaposlila šest novih (pisarniško administrativnih) delavcev, ne kaže na neobstoj odpovednega razloga, ki se je, kot izhaja tudi iz tožnikovih navedb, nanašal zlasti na proizvodnjo. Bolj pomembno je, da ni prišlo do novih zaposlitev (namesto tožnika) na delovnem mestu nadzornik naprav.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja zavrnitev dokaznih predlogov glede predložitve ostalih petih odpovedi ter glede zaslišanja teh delavcev, ki so prejeli odpovedi. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo s tem, da tožnik ni konkretizirano navedel, katera dejstva je želel dokazati s temi dokazi. Vseeno je izrazilo sklepanje, da so bili dokazi predlagani glede uporabe kriterijev, nakar je zaključilo, da izvedba teh dodatnih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. Tožnik namreč ni zanikal pisnih in ustnih opozoril s strani nadrejenega. Ostala sodelavca, ki sta bila zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnik, pa nista imela evidentiranih nobenih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma pisnih opozoril pred odpovedjo. S tem, ko sodišče ni izvajalo spornih dokaznih predlogov, tožniku ni bila odvzeta možnost dokazovanja, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe, kot navaja v pritožbi. Sploh pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožnik v zvezi z neizvedbo dokazov ni ugovarjal procesnih kršitev pravil postopka v skladu z določbo 286.b člena ZPP. Pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Tudi ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče uporabo kriterijev lahko preverilo le z izvedbo spornih zavrnjenih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje se je oprlo na obsežno listinsko dokumentacijo. V dokazni oceni je ustrezno upoštevalo tudi vsebino izvedenih zaslišanj, čemur tožnik neuspešno nasprotuje s pavšalnim očitkom, da je šlo za njegove konkurente.

12. Za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga tudi ni odločilna navedba tožnika, češ da je protislovno, da mu toženka očita nekaj minutno zamujanje na delo, obenem pa njegovega dela ne potrebuje več. Kot že pojasnjeno, tožnikove kršitve delovnih obveznosti niso bile razlog odpovedi, ampak le kriterij za določitev presežnega delavca. Prav tako do pritožbenega uspeha ne more privesti tožnikova posplošena pritožbena navedba, da je toženka osem mesecev po spornih odpovedih 170 delavcem ponudila delo v D., 30 delavcev pa potrebuje za vzdrževanje objekta v B., pri čemer število kršitev delovnih obveznosti očitno ni več pomembno. Kot že poudarjeno, je za odločitev o pritožbi v tem sporu odločilna dopustna uporaba kriterija za odločitev presežnega delavca oziroma primerjava tožnika z njegovima sodelavcema na istem delovnem mestu v času podaje odpovedi.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

14. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 668/2016
• VDSS sklep Pdp 273/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 865/2012