VDSS Sodba Pdp 196/2017

Jedro

Delodajalec ima pravico prosto izbrati kriterij, na podlagi katerega izbere delavca, vendar mora biti kriterij objektiven, v primeru, da delavec uveljavlja, da je bil na podlagi določenega kriterija diskriminiran, pa mora delodajalec dokazati nasprotno.

Kriterij "nabor znanj in sposobnosti" je bil za tožnika diskriminatoren zato, ker je bilo toženi stranki znano, da tožnik dela le z enim strojem, ker mu je sama odrejala delo izključno na tem stroju in da bo zaradi tega prejel nižjo oceno v primerjavi s sodelavcem, ki mu je tožena stranka ves čas odrejala delo na več delovnih strojih, tožniku pa nikoli. Tak kriterij je bil določen v povezavi s tožnikovo namero uveljavljati odškodnino zaradi nezgode pri delu od delodajalca (oziroma njegove zavarovalnice), kar bi imelo za posledico povečanje zavarovalne premije. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je ugotovilo nezakonitost tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah IV/1 in 2 in VI izreka tako, da se:

- v točki IV/1 znesek regresa za letni dopust za leto 2016 zviša na znesek 329,47 EUR (namesto zneska 263,58 EUR) bruto, ki ga je tožena stranka dolžna obračunati in po odvodu davka tožniku izplačati v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila;

- v točki VI znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zviša na znesek 1.200,20 EUR (namesto zneska 1.028,85 EUR), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

- ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 31. 3. 2016 tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi,

v presežku pa zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka I/1 in 2 izreka sodbe);

- ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 6. 5. 2015 (pravilno: 6. 5. 2016!) in ji še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjene dne 31. 5. 2013 za nedoločen čas za delovno mesto "gradbeni delavec" (točka II izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati na delo, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v tem obdobju delala pri toženi stranki, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 19. dne v mesecu, za plačo preteklega meseca do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo,

v presežku pa zavrnilo zahtevek za obračun bruto "prejemkov iz delovnega razmerja" in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/1 in 2 izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust in sicer za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto, za leto 2015 v višini 790,73 EUR bruto in za leto 2016 sorazmerni del regresa v višini 263,58 EUR, plačati davek in tožeči stranki izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti regresa za letni dopust, to je od 2. julija v posameznem letu do plačila,

v presežku pa zavrnilo zahtevek za plačilo višjega regresa za navedeno obdobje in plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od neto zneskov regresa za navedeni leti (točka IV/1 in 2 izreka);

- ustavilo postopek v delu tožbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 (V. točka izreka) ter

- odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.028,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (VI. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da v primeru izbire tožeče stranke za delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni kršila prepovedi diskriminacije in da ni kršila načela enakega obravnavanja. Pri tem se opira na izpovedi prič in dokaze, ki sicer potrjujejo, da so med tožnikom in prokuristom A.A. obstajala nesoglasja zaradi odškodnine, zaključki sodišča glede diskriminacije pa so neobrazloženi in pavšalni. Sodišče ni pojasnilo, kateri kriterij, na podlagi katerega je bila podana odpoved, je zaradi osebne okoliščine diskriminatoren, čeprav gre za odločilno dejstvo. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Nesoglasja med tožečo stranko in prokuristom so posledica goljufivega ravnanja tožnika, ki je, kot je tudi sam izpovedal, že prejel odškodnino za poškodbo pri delu s strani delodajalca, po izplačilu pa je odškodnino zahteval še od zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka zavarovano odgovornost. Kljub omenjenemu nesoglasju pa je tožena stranka nedvomno dokazala, da je objektivno izvedla postopek odpuščanja, saj je bila v obravnavanem obdobju primorana odpovedati pogodbe o zaposlitvi ne le tožniku, temveč tudi številnim drugim delavcem.

Tožena stranka je imela kot delodajalec pravico sama izbrati kriterije, po katerih je ocenila delavce na istem delovnem mestu (prim. s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1039/2015). Izbrani so bili objektivni kriteriji, ki nikogar, tudi ne tožnika, niso postavljali v slabši položaj glede na njegove osebne okoliščine. Vsi zaposleni so bili ocenjeni korektno na podlagi objektivnih dejstev v zvezi z njihovim delom, kar potrjuje tudi izpoved priče B.B., ki ji je prokurist A.A. naložil, da kot delovodja oceni svoje delavce. B.B. je pojasnil, da ni vedel, zakaj mu je bilo ocenjevanje naloženo, niti ni dobil navodil od prokurista, na podlagi česa naj oceni delavce in za kakšno obdobje, kar jasno kaže na to, da je bil postopek ocenjevanja objektiven in transparenten.

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon delodajalcem ne nalaga uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, če ne gre za večje število delavcev. V kolikor bi se tožena stranka odločila odpustiti prav tožnika zaradi povračilnega ukrepa, odpuščanja ne bi izvedla z uporabo kriterijev. Tožena stranka je utemeljila izbor in uporabo objektivnih kriterijev in dokazala, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Sodišče neuspešno argumentira, da so bili postavljeni kriteriji diskriminatorni zgolj zato, ker jih je postavil A.A., ki je, zaslišan kot priča, povedal, da je konkretne kriterije za odpuščanje predlagal pravnik (str. 21 zapisnika z glavne obravnave z dne 8. 12. 2016). Diskriminatoren kriterij pomeni, da je manj ugodno obravnavanje povezano z eno ali več osebnimi okoliščinami, oziroma da je razlog za manj ugodno obravnavanje določena osebna okoliščina. Sodišče se ni opredelilo, na podlagi katere osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1 naj bi tožena stranka diskriminirala tožnika. Res je, da zakon delodajalcu, kadar delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, nalaga obrnjeno dokazno breme v zvezi z načelom enakega obravnavanja. Vendar pa lahko do take prevalitve dokaznega bremena pride le v primeru, če delavec v okviru dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, izrecno navede, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil neenako obravnavan (prim. s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 975/2015). Dejstvo, da je tožnik toženo stranko zaprosil za posredovanje podatkov o zavarovalni polici, ki mu jih je tožena stranka posredovala z zamikom, po prepričanju tožene stranke nikakor ne predstavlja osebne okoliščine. Osebne okoliščine pa tudi ne predstavlja dejstvo, da je tožnik v okviru delovnega procesa upravljal zgolj z enim delovnim strojem.

Sodišče svojo ključno obrazložitev diskriminacije gradi na subjektivnih prepričanjih, ko navaja, da je prepričano, da je priča A.A. zagotovo vedela, da tožeča stranka dela le z bagerjem nakladačem (čeprav ta priča tega ni izpovedala niti to ne izhaja iz drugih zbranih dokazov). Glede na to, da je A.A. oceno delavcev prepustil delovodji C., je mogoče zaključiti kvečjemu nasprotno, to je, da prokurist ni bil v zadostni meri seznanjen z delovnim procesom in kompetencami delavcev, da bi sam opravil izbor. A.A. je tudi pojasnil, da je v primeru, če sta dva zaposlena pri ocenjevanju dosegla isto število točk, prevladal kriterij delovne dobe pri delodajalcu, kar pomeni, da tožena stranka sposobnosti delavca ni opredelila kot prednostni kriterij. Tožena stranka bi v konkretnem primeru zagotovo odpustila delavca D.D., če ne bi zaradi starosti spadal v kategorijo pred odpovedjo zaščitenih delavcev.

Sodišče v 49. točki obrazložitve sodbe navaja, da je kriterij "nabor znanj in sposobnosti" diskriminatoren do tožeče stranke, ker tožnika v okviru tega kriterija ni bilo mogoče primerjati z drugimi delavci, ki upravljajo z več delovnimi stroji. Pri tem se sodišče ni vprašalo, zakaj na istem delovnem mestu nekateri delavci upravljajo z več delovnimi stroji, tožnik pa zgolj z enim. Delodajalec ima pravico sam organizirati delovni proces, reorganizirati poslovanje in ga racionalizirati. S trditvijo, da je kriterij nabor znanj in sposobnosti diskriminatoren, sodišče posega v temeljno pravico delodajalca, da si delovni proces uredi učinkovito in racionalno. Po presoji sodišča delodajalec ne bi smel odpustiti delavca, ki upravlja zgolj en stroj oziroma ima izkušnje zgolj s tem strojem. V konkretnem primeru pa je ključno, da imajo delavci na tem delovnem mestu čim širši nabor znanj in sposobnosti, sicer reorganizacija delovnega procesa ni možna. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi tožena stranka s tem, ko je kot enega izmed kriterijev določila tudi "nabor znanj in sposobnosti", tožnika neupravičeno diskriminirala, ker je tožnik delal zgolj z nakladačem in se zato ni mogel primerjati z drugimi delavci C., ki so pri opravljanju svojega dela delali in upravljali z več delovnimi stroji. Zakon delodajalcu prepoveduje (le) neenakopravno obravnavo na podlagi osebnih okoliščin. Da v primeru zaposlovanja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlikovanje, ki temelji na rezultatih dela, predstavlja dovoljeno razlikovanje, se je že večkrat izjasnila tudi sodna praksa. V tem delu pritožba uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče zmotno ugotavlja dejansko stanje, ko povzema, da naj bi priča B.B. izpovedala, da "zaradi narave in tedanje organizacije dela v C. tožeča stranka ne bi mogla hkrati delati z bagerjem nakladačem in z drugimi delovnimi stroji", saj je navedena priča smiselno izpovedala, da se delo v C. opravlja v več fazah, pri čemer se je posameznemu delavcu, med drugim konkretno tudi tožniku, delo (bodisi z enim bodisi z več stroji) odredilo na podlagi njegove sposobnosti in predhodnih izkušenj. B.B. je namreč izpovedal tudi, da so bili ostali delavci - za razliko od tožnika - sposobni delati na več strojih, saj je glede ostalih delavcev povedal, da so ostali vsi strojniki in so zato boljši. Da tožnik ni delal z vsemi stroji enako dobro, je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča E.E., vodja C.. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da je tožnik delal z enim specifičnim strojem zelo dobro, z drugimi stroji pa slabše kot določeni strojniki, ki načeloma z vsemi stroji delajo precej dobro. Na podlagi navedenega pritožba sodišču prve stopnje očita, da o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

3. Tožeča stranka v s pritožbo izpodbija IV. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in tožniku prizna celoten regres za letni dopust za leto 2016 ter višje stroške postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita že iz razloga, ker pri toženi stranki niso obstajali poslovni razlogi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala zaradi bistvenega zmanjšanja obsega poslovanja oziroma likvidnostnih težav in posledično nujne reorganizacije družbe. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da je pri njej prišlo do tolikšnih likvidnostnih težav, da je bilo potrebno nujno reorganizirati družbo, ampak celo sama priznava, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva družbe F. d. d., s katero je tožena stranka nameravala v bodoče poslovno sodelovati. Sklicevanje tožene stranke na to, da je morala podati odpoved določenemu številu delavcev, v kolikor je želela, da bi prišlo do prevzema s strani družbe F. d. d., ne predstavlja utemeljenega razloga, na podlagi katerega se lahko poda zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi pri njej zaposlenim delavcem. Tožniku je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi kot posledica povračilnega ukrepa (zahteve za posredovanje podatkov o zavarovanju splošne civilne odgovornosti), kar je nezakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik vlaga pritožbo zoper IV. točko izreka sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje deloma zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za to leto le delno in toženi stranki naložilo obračun in izplačilo le sorazmernega dela regresa za leto 2016 v višini 263,58 EUR, kar predstavlja 1/4 sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tem delu na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2016 modificirala in sicer tako, da je od takrat dalje vtoževala regres za letni dopust za leto 2016 v celoti in ne zgolj v sorazmernem delu 5/12. Ker je sodišče v II. točki izreka sodbe ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 6. 5. 2016 ni prenehalo, ampak še vedno traja, bi moralo sodišče tožniku priznati tudi celoten regres za letni dopust za leto 2016. V tem delu izrek sodbe (IV. točka izreka sodbe) nasprotuje izreku sodbe pod III. točko, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo tožniku izplačati prejemke iz delovnega razmerja, kot da bi delal. Ker je sodišče v celoti ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, bi moralo tožniku priznati tudi zahtevek za plačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2016. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka izpodbijane sodbe, ker sodišče tožeči stranki ni priznalo stroška sestave druge pripravljalne vloge z dne 16. 9. 2016 v višini 300 točk, čeprav je bila nujna in potrebna za predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je na poravnalnem naroku tožeči stranki celo dodelilo rok, da v nadaljevanju postopka vloži dve pripravljalni vlogi, in sicer prvo, s katero dodatno obrazloži navedbe v tožbi ter drugo, s katero odgovori na navedbe tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge. Ker je sodišče tožeči stranki samo naložilo sestavo dveh pripravljalnih vlog, bi ji moralo priznati stroške za njuno sestavo v celoti.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi priglašene stroške pooblaščenca tožnika za odsotnost iz pisarne in priglašeno kilometrino za pooblaščenca na relaciji Celje - Maribor - Celje za udeležbo na narokih z utemeljitvijo, da je imel tožnik na območju naslovnega sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko zastopali, zato povečani stroški, ki so nastali zato, ker si je tožnik izbral odvetnika izven območja naslovnega sodišča, niso bili potrebni. Tožnikov pooblaščenec je imel v času vložitve tožbe svojo podružnico na območju naslovnega sodišča v Mariboru, tekom postopka pa je podružnico zaprl, zato je pooblaščenec na naroke pristopal s sedeža v Celju. Stroški kilometrine na relaciji Celje - Maribor - Celje so bili zato upravičeni in bi jih moralo sodišče v celoti priznati. Tožnik ne more nositi posledic poslovnih odločitev pooblaščenca, tolmačenje pravice do proste izbire odvetnika, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, pa je diskriminatorno.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki ju uveljavljata obe pritožbi.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dela regresa za letni dopust za leto 2016, delno pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo izpodbija tožnik v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče, razen v zvezi z navedenim, soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

K pritožbi tožene stranke:

8. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, zlasti trditev o pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogih o odločilnih dejstvih, ki jo tožena stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem o tem, da je dokazan utemeljen poslovni razlog in da uporabljeni kriteriji za določitev tožnika za presežnega delavca niso bili diskriminatorni. Razlogi sodbe so tudi v tem delu obrazložitve dovolj jasni in med njimi ni nobenega nasprotja, kar velja tudi za zaključke sodišča prve stopnje glede diskriminacije, ki nikakor niso niti neobrazloženi niti pavšalni, sodišče pa je tudi pojasnilo, kateri kriterij je zaradi osebne okoliščine diskriminatoren. Tožena stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v medsebojnem nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tudi v pritožbi tožene stranke (smiselno) uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj očitek protispisnosti glede povzemanja izpovedi prič ni utemeljen. Če si sodišče drugače kot stranka razlaga pomen in vsebino izpovedi prič in se tožena stranka z zaključki sodišča ne strinja (v obravnavanem primeru se tožena stranka s tem v zvezi sklicuje na domnevno drugačno izpoved priče B.B.), to še ne pomeni, da gre za navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana le takrat, kadar gre za napake pri povzemanju izpovedi prič ali vsebine listin in zapisnikov, zaradi česar prihaja do nasprotja. Lahko pa bi šlo za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, ki pa je v obravnavani zadevi prav tako neutemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja:

- Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi večjega števila pogodb o zaposlitvi, ki so bile sprva sklenjene za določen čas, zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 pa je bila sklenjena za nedoločen čas od 1. 6. 2013 dalje za delovno mesto "gradbeni delavec".

- Tožena stranka je tožeči stranki dne 31. 3. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega obsega poslovanja, likvidnostnih težav in nujne reorganizacije družbe, ki je bila potrebna zaradi zmanjšanja stroškov, delo tožnika pa se je porazdelilo med druge zaposlene. Tožena stranka je imela že več let likvidnostne težave, kar izhaja iz listin tožene stranke o njenem poslovanju, pa tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke in prič G.G., A.A., E.E. in B.B..

- Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 5. 2016, po izteku 36-dnevnega odpovednega roka, tožnik pa je bil upravičen do odpravnine v višini 993,10 EUR.

- Tožnik je bil izbran za presežnega delavca izmed več delavcev, ki so opravljali enako delo na istem delovnem mestu. Kriteriji, na podlagi katerih je tožena stranka določila presežnega delavca oziroma delavca, ki mu bo v C. odpovedana pogodba o zaposlitvi, so bili: leto zaposlitve, ocena delovodje in nabor znanj in sposobnosti, določil pa jih je prokurist tožene stranke A.A..

- Ocenjevanje primerjalnih delavcev je opravil B.B., izmenovodja in tožniku nadrejeni delavec, glede na to, katere stroje so upravljali. Tožnika je ocenil z oceno 4 v primerjavi z H.H., ki ga je ocenil z oceno 5, glede na to, da je tožnik upravljal le z delovnim strojem - bagerjem nakladačem, medtem ko je H.H. delal z več stroji, in sicer z velikim delovnim strojem, z malim delovnim strojem in z bagerjem nakladačem. Tožnik ni opravljal dela z več stroji, ker mu to nikoli ni bilo naloženo, sicer pa je bil po izpovedi nadrejenega delavca dober delavec, ki je vselej opravil vse naloženo delo, tudi delo izmenovodje, če nista delala v isti izmeni, opravljal pa je tudi nadure, če je bilo to potrebno zaradi narave dela.

- Iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je prokurist tožene stranke A.A. zaradi tega, ker je po svojem pooblaščencu od tožene stranke zahteval podatke zaradi uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel 16. 1. 2014, zagrozil s posledicami, ker sta se predhodno dogovorila za plačilo odškodnine v obliki višje plače po 100,00 EUR mesečno za obdobje dvanajstih mesecev.

- Priča G.G. je izpovedala, da sta imela tožnik in A.A. interni dogovor, da bo tožnik, zaradi likvidnostnih težav tožene stranke, v zvezi z delovno nezgodo, ki jo je utrpel, 12 mesecev pri plači prejemal po 100,00 EUR več ter da je A.A. prosil tožnika za razumevanje, saj bi se v primeru, da bi se zavarovalnici javili podatki o tožniku kot oškodovancu, povečale mesečne premije tožene stranke za zavarovanje njene civilne odgovornosti.

- A.A. je, zaslišan kot priča, sprva zanikal, da bi se s tožnikom pogovarjal o njegovem odškodninskem zahtevku in zavračal navedbe in izpoved tožnika o grožnji s posledicami. Sprva je zanikal kakršenkoli dogovor s tožnikom o plačilu višje plače zaradi nezgode na delu tožnika, nato - po predočenju skladnih izpovedi tožnika in priče G.G. s tem v zvezi - pa je takšen dogovor priznal, ker vsaka škoda vpliva na višino zavarovalne premije.

11. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni - ekonomski in organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), po kateri je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. S tem v zvezi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, ki v svoji pritožbi med drugim navaja, da naj bi bila odpoved nezakonita že zato, ker ni dokazan utemeljen poslovni razlog in da se je tožena stranka, kot je sama priznala, za odpuščanje odločila po navodilu družbe F. d. d., s katero je nameravala v bodoče poslovno sodelovati in niti ni sprejela nobenega pravnega akta, s katerim bi reorganizirala poslovanje družbe. Niti dejstvo, da naj bi bilo odpuščanje delavcev v povezavi s predvidenim prevzemom s strani druge družbe, niti dejstvo, da ni bil sprejet noben poseben pravni akt v zvezi z reorganizacijo, nista odločilnega pomena in zaradi navedenega izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni nezakonita. Ekonomski in organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa sta tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko podana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, zlasti listin o poslovnih izidih in skladnih izpovedi direktorja tožene stranke in zaslišanih prič.

12. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, zakaj je bil med več izvajalci na istem delovnem mestu izbran ravno tožnik kot delavec, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem se je oprlo na pravilno pravno podlago in upoštevalo stališča sodne prakse. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno v odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je delodajalec omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, v šestem odstavku istega člena ZDR-1 pa je določeno, da mora delodajalec, če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo stališča sodne prakse v zvezi z navedenim vprašanjem, zlasti stališče, da ima delodajalec pravico prosto izbrati kriterij, na podlagi katerega izbere delavca, vendar mora biti kriterij objektiven, v primeru, da delavec uveljavlja, da je bil na podlagi določenega kriterija diskriminiran, pa mora delodajalec dokazati nasprotno (odločba VDSS, opr. št. Pdp 1039/2015, odločba VS RS opr. št. VIII Ips 92/2014).

13. Tožnik je že v tožbi navajal, da je pravi razlog, da mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v tem, da je po svojem pooblaščencu podal zahtevo za posredovanje podatka, ali je imela tožena stranka v času delovne nezgode tožeče stranke (ki se je zgodila 16. 1. 2014) zavarovano splošno civilno odgovornost (zaradi uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice), prokurist tožene stranke A.A. pa je zaradi posredovane zahteve tožniku zagrozil s sankcijami. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, v čem je resnični razlog za odpoved, ali so bili uporabljeni kriteriji diskriminatorni do tožnika oziroma ali gre res za povračilni ukrep. Pri tem je tožnikove trditve pravilno štelo kot navajanje dejstva, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, zaradi česar je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da v primeru izbire tožeče stranke za delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni kršila prepovedi diskriminacije oziroma načela enakega obravnavanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančno obrazložena in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v njeno pravilnost. V obravnavani zadevi je namreč prokurist tožene stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, tožniku zagrozil s posledicami zaradi zahteve za posredovanje podatkov o zavarovanju civilne odgovornosti tožene stranke, čeprav sta se predhodno dogovorila o plačilu odškodnine v obliki višje plače po 100,00 EUR na mesec v obdobju 12 mesecev. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je kot neiskreno in neverodostojno ocenilo izpoved priče A.A., ker je sprva zavračal izpoved tožnika o grožnji s posledicami in zanikal kakršen koli dogovor s tožnikom o plačilu višje plače zaradi nezgode na delu (na račun odškodnine), tak dogovor pa priznal šele po predočenju skladnih izpovedi tožnika in priče G.G. s tem v zvezi. Dokazna ocena izpovedi prokurista A.A. je prepričljiva zlasti zato, ker iz njegove izpovedi izhaja, da je prav zato, ker vsaka škoda vpliva na višino zavarovanja (to je zavarovalne premije) in ker tožena stranka ni bila zainteresirana za zvišanje zavarovalne premije tožene stranke, predlagal tožniku, da mu zaradi nezgode pri delu izplačajo nagrado v višini po 100,00 EUR na mesec za obdobje enega leta, tožnik pa je ponudbo sprejel "in je dal mir", nato pa "se je začela zgodba z uveljavljanjem civilne odgovornosti". Glede na takšno izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu je prokurist zagrozil s posledicami, čeprav je A.A. to izrecno zanikal.

15. Prokurist A.A. je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje diskriminatorno določil kriterije za izbiro delavca C., ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S kriteriji, med katerimi je bil odločilen "nabor znanj in sposobnosti", je ustno seznanil ocenjevalca B.B. neposredno pred tožniku podano odpovedjo, to je v obdobju, ki sovpada s pisnim pozivom pooblaščenega odvetnika tožnika toženi stranki v zvezi z uveljavljanjem zavarovalnine za škodo v zvezi nesrečo pri delu, ki jo je pri toženi stranki utrpel tožnik. Glede kriterija "nabor znanj in sposobnosti" v zvezi z upravljanjem vseh ali le nakaterih strojev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prokurist A.A. vedel, da je tožnik delal le z bagerjem nakladačem in je zato formalno določil kriterij "nabor znanj in sposobnosti" v zvezi z upravljanjem vseh ali le nekaterih strojev. S tem kriterijem je bil tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, postavljen v neenakopraven odnos v primerjavi z H.H., ki je upravljal z več stroji. S strani delovodje B.B. je bil namreč H.H. ocenjen z oceno pet, glede na to, da je upravljal z več stroji, tožnik, ki je bil pri toženi stranki enako kot H.H. zaposlen od leta 2011, pa z nižjo oceno štiri, ker je delal le z bagerjem nakladačem. Delavec C. D.D., ki se je pri toženi stranki zaposlil leta 2010, je prejel oceno delovodje tri, spadal pa je v zaščiteno kategorijo delavcev, kar je potrdil delovodja B.B.. Ker tožnik z drugimi delovnim stroji pri toženi stranki sploh ni delal niti mu delo z drugimi stroji ni bilo odrejeno, tožena stranka objektivno ni mogla primerjati tožnika z ostalimi delavci C., ki so pri opravljanju svojega dela delali in upravljali z več delovnimi stroji.

16. Tožnik je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi kriterija ocene delovodje v zvezi s kriterijem nabora znanj in sposobnosti diskriminiran. Za delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je bil v resnici izbran zaradi namere uveljavljanja odškodnine zaradi nezgode pri delu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi bila nesoglasja med tožnikom in prokuristom posledica goljufivega ravnanja tožnika, ker naj bi že prejel odškodnino za poškodbo pri delu s strani delodajalca, po izplačilu pa odškodnino zahteval še od zavarovalnice, da pa navedeno ni vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, ker je tožena stranka za izbiro presežnega delavca uporabila objektivne kriterije. Uveljavljanja pravic delavca v zvezi z odškodnino zaradi nezgode pri delu v nobenem primeru ni mogoče šteti za nedopustno ravnanje, v izvedenih dokazih pa ni prav nobene podlage za oceno tožene stranke, da naj bi bilo tožnikovo ravnanje goljufivo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tudi po določbi 90. člena ZDR-1 se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim šteje tudi vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnim, sodnim ali upravnim organom. Prav namera, da uveljavlja odškodnino od tožene stranke kot delodajalca (oziroma od njegove zavarovalnice), pa je bila v tožnikovem primeru razlog, da je bil sankcioniran in sicer tako, da je bila prav njemu izmed več primerjalnih delavcev redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kriterij "nabor znanj in sposobnosti" bi sicer lahko bil objektiven kriterij, vendar je bil, kot izhaja iz izvedenih dokazov, izbran prav z namenom, da bi se za presežnega delavca C. lahko določil tožnik, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot diskriminatornega. S takšno presojo sodišče nikakor ne posega v temeljno pravico delodajalca, da sam odloča o organizaciji delovnega procesa. Pritožba pa sodišču tudi neutemeljeno očita, da je zavzelo stališče, da delodajalec ne sme odpustiti delavca, ki upravlja le en stroj in ima izkušnje zgolj s tem strojem, čeprav je za reorganizacijo ključno, da imajo delavci na določenem delovnem mestu čim širši nabor znanj in sposobnosti, saj takšno stališče iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

17. Tožena stranka sicer v pritožbi skuša prikazati, da je bilo tožniku odrejeno delo le na enem stroju - nakladaču zaradi njegovih manjših sposobnosti (za upravljanje z več delovnimi stroji) oziroma da je bilo delo na več delovnih strojih odrejeno sodelavcem zaradi tega, ker so bolj sposobni za takšno delo, vendar to iz izpovedi delovodje B.B. niti smiselno ne izhaja, kot trdi pritožba. B.B. je namreč izpovedal, da je tožnik ves čas delal le z bagerjem nakladačem, glede na naravo in obseg dela pa tudi ni mogel hkrati delati s preostalimi delovnim stroji na C.. Če tožena stranka sama tožniku ni odrejala dela na različnih delovnih strojih zaradi narave in potreb organizacije dela, mu dejstva, da nima izkušenj z upravljanjem več delovnih strojev, ne bi smela šteti v škodo pri ugotavljanju presežkov izmed več izvajalcev na istem delovnem mestu.

18. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil kriterij "nabor znanj in sposobnosti" za tožnika diskriminatoren zato, ker je bilo toženi stranki znano, da tožnik dela le z enim strojem - bagerjem nakladačem, ker mu je sama odrejala delo izključno na tem stroju in da bo zaradi tega prejel nižjo oceno v primerjavi s sodelavcem, ki mu je tožena stranka ves čas odrejala delo na več delovnih strojih, tožniku pa nikoli. Tak kriterij je bil določen v povezavi s tožnikovo namero uveljavljati odškodnino zaradi nezgode pri delu od delodajalca (oziroma njegove zavarovalnice), kar bi imelo za posledico povečanje zavarovalne premije. Prokurist tožene stranke, ki je tožniku zagrozil s sankcijami, je namreč take kriterije določil in jih sporočil ocenjevalcu - delovodji B.B., ki sicer ni bil seznanjen, zakaj naj bi delavce ocenjeval, niti za katero obdobje naj poda oceno, delavce pa je nato ocenil glede na to, katere stroje so upravljali.

19. Pritožbene navedbe tožene stranke so torej neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je ugotovilo nezakonitost tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku.

K pritožbi tožeče stranke:

20. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika, ki izpodbija odločitev v IV. točki izreka sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno zavrnilo zahtevek za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2016. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 263,58 EUR (4/12 pripadajočega regresa), kot je navedeno v 59. in 60. točki obrazložitve, zavrnilo pa višji zahtevek za obračun regresa za leto 2016 do zneska 329,47 EUR bruto (sorazmerni del - 5/12) oz. za izplačilo ustreznega neto zneska po obračunu davka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (od 2. 7. 2016 do plačila).

21. Tožnik se sklicuje na to, da je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2016 modificiral zahtevek in zahteval plačilo celotnega regresa za leto 2016 v višini 790,73 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2016 do plačila, vendar je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo razvidno, da je tožbo modificiral in tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za navedeno leto zvišal že po koncu glavne obravnave (l. št. 77), kar je utemeljen razlog, da sodišče prve stopnje o tako modificiranem zahtevku ni odločalo. Skladno z določbo 4. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sicer lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, vendar je v obravnavani zadevi tožnik tožbo očitno spremenil prepozno, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko takšne prepozne spremembe tožbe ni upoštevalo.

22. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 6. 5. 2016 ni zakonito prenehalo, ampak še vedno traja (kot delovno razmerje za nedoločen čas), v III. točki pa je ugodilo reparacijskemu zahtevku, zato je tožnik upravičen do plačila celotnega regresa za letni dopust za letni dopust za leto 2016. To bi sicer držalo, če bi tožnik postavil ustrezen tožbeni zahtevek oziroma tožbo glede denarnega zahtevka za plačilo celotnega regresa za leto 2016 pravočasno spremenil. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odločitev v zavrnilnem delu IV. točke izreka sodbe nasprotuje izreku sodbe v III. točki izreka sodbe, kar naj bi bila absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izreku ni nikakršnega nasprotja - odločitev o reparacijskem zahtevku v III. točki izreka sodbe se nanaša na obračun in plačilo nadomestila plač, ne pa na druge terjatve iz delovnega razmerja - v točki III/2 izreka je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva obračun bruto "prejemkov iz delovnega razmerja" in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je tako postavljen zahtevek pavšalen in neizvršljiv.

23. Ne glede na vse navedeno pa je pritožba tožnika delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 do višine bruto zneska 329,47 EUR, ki ga je zahteval s tožbo. Tožnik bi bil ob tem, da mu je bil z izpodbijano sodbo priznan obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas do vrnitve na delo, torej tudi za celo leto 2016, upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2016 (na podlagi 131. člena ZDR-1), in ne le do sorazmernega dela v višini 4/12 pripadajočega regresa (glede na minimalno plačo v višini 790,73 EUR bruto), kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je kljub dejstvu, da prepozno podane spremembe tožbe oziroma zvišanja tožbenega zahtevka za plačilo regresa za leto 2016 na znesek 790,73 EUR bruto ni mogoče upoštevati, utemeljen tožbeni zahtevek vsaj do višine s tožbo vtoževanega zneska (5/12 regresa v višini 329,47 EUR bruto). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo zavrnilni del sodbe v točki IV/2 ter znesek regresa za letni dopust za leto 2016, do katerega je upravičen tožnik, v točki IV/1 izreka sodbe zvišalo na znesek 329,47 EUR bruto, kot izhaja iz izreka te sodbe.

24. Pritožba tožnika je delno utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, ker tožniku ni bila priznana nagrada za pripravljalno vlogo z dne 16. 9. 2016. Navedena vloga je bila podana kot odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke in jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kot nepotrebno za postopek. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in mu poleg prisojenih stroškov priznalo še nagrado za eno pripravljalno vlogo v višini 300 točk (Tarifna št. 15/2 Odvetniške tarife - Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT), 2 % za materialne stroške (člen 11/3 OT) ter 22 % DDV /2. člen OT), kar obračunano po vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 171,35 EUR. Za ta znesek so stroški postopka v VI. točki izreka izpodbijane sodbe zvišani, tako da skupaj z že prisojenimi stroški znašajo 1.200,20 EUR.

25. Neutemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, v katerem se zavzema za priznanje višjih priglašenih stroškov pooblaščenca za odsotnost iz pisarne in kilometrino za pooblaščenca za relacijo Celje - Maribor - Celje za udeležbo na narokih za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo pravilno, ko tožniku teh stroškov ni priznalo, ker povečani stroški, ki so nastali iz razloga, ker si je tožeča stranka izbrala odvetnika izven območja sodišča, niso potrebni (v smislu 155. člena ZPP) in jih sodišče iz tega razloga ne more naložiti v plačilo toženi stranki. Pri tem razlogi, na katere se sklicuje pritožba, to je zaprtje odvetnikove podružnice v Mariboru tekom postopka, ne morejo biti odločilni, saj obstaja tudi možnost zastopanja po substitutu z namenom, da se stroški zmanjšajo.

26. Ker je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v točkah IV/1 in 2 ter VI izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je v skladu z določbo 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdila izpodbijano sodbo.

27. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR, ki so odmerjeni v skladu z veljavno OT (nagrada za pritožbo: 250 točk, 2 % materialni stroški ter 22 % DDV, vrednost točke 0,459 EUR). Stroške odgovora na pritožbo tožene stranke tožnik krije sam, ker jih ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe tožene stranke. Tožena stranka pa sama krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela, pa tudi v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 720/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 742/2018
• VDSS Sodba Pdp 769/2017