VDSS Sodba Pdp 403/2018

Jedro

Manjkajoče (minus) ure v zimskih mesecih, to so ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela ni opravljal, so se kompenzirale s presežkom opravljenih ur iz preteklega leta. Navedene presežke ur je tožnik izrabil v dnevih, ko je v celoti izrabil letni dopust za leto 2013, na delu pa ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz ugotovitve izvedenskega mnenja o seštevku vseh opravljenih nadur tožnika (758,95 nadur), od katerega je odštelo seštevek ur, ko tožnik kljub plačilu dela ni opravljal ter ni koristil dopusta (296 ur). Razliko nadur (462,95 nadur) torej predstavljajo nadure, ki se niso kompenzirale z njegovo odsotnostjo v zimskih mesecih in jih je tožena stranka zato tožniku dolžna plačati. Za nadure, ki so se kompenzirale s tožnikovo odsotnostjo v razmerju 1 : 1, pa je tožena stranka dolžna plačati 30 % dodatka za nadure.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se:

- v peti in šesti alinei prvega odstavka I. točke izreka zniža bruto osnova za mesec avgust 2013 na znesek 89,48 EUR (namesto zneska 329,72 EUR) in za mesec september 2013 na znesek 308,74 EUR (namesto zneska 746,58 EUR), ter

- zavrne tožbeni zahtevek za obračun bruto in plačilo neto zneskov iz naslova plače za nadurno delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek bruto osnove za mesec avgust 2013 v višini 240,24 EUR in za mesec september 2013 v višini 437,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 56,64 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nadur za obdobje od aprila 2013 do novembra 2014 obračunati mesečne zneske neizplačanih nadur, upoštevaje posamezne mesečne bruto zneske prikrajšanja, plačati od tako obračunanih bruto mesečnih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku nato izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, in sicer:

- za mesec april 2013 od bruto osnove 182,00 EUR

- za mesec maj 2013 od bruto osnove 131,91 EUR

- za mesec junij 2013 od bruto osnove 191,53 EUR

- za mesec julij 2013 od bruto osnove 205,64 EUR

-za mesec avgust 2013 od bruto osnove 329,72 EUR

- za mesec september 2013 od bruto osnove 746,58 EUR

- za mesec oktober 2013 od bruto osnove 1.102,88 EUR

- za mesec november 2013 od bruto osnove 700,05 EUR

- za mesec december 2013 od bruto osnove 227,33 EUR

- za mesec april 2014 od bruto osnove 291,76 EUR

- za mesec september 2014 od bruto osnove 717,36 EUR

- za mesec oktober 2014 od bruto osnove 468,30 EUR

- za mesec november 2014 od bruto osnove 397,56 EUR.

V presežku je tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov od 10. dne v mesecu za pretekli mesec) zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.254,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, in sicer mora nakazati znesek 1.840,44 EUR tožniku ter znesek 414,00 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP ... (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje pred drug senat v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju dokaznega postopka ni v ničemer dopolnilo, prav tako pa ni opravilo ponovne ocene v prvem sojenju izvedenih dokazov. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je ob ponovnem odločanju sledilo izračunom izvedenca ter zakaj ni bilo relevantno opozorilo pritožbenega sodišča o upoštevanju okoliščine, da iz evidence prisotnosti tožnika izhaja, da je v določenih mesecih opravil manj delovnih ur od povprečne delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo (minus) ur, ko tožnik po lastnih evidencah dela pri toženi stranki ni opravljal. Tožnik glede na tožbeni zahtevek izhaja iz predpostavke, da so bile vse tožnikove nadure na dan 31. 3. 2013 kompenzirane z njegovimi minus urami preteklega obdobja. Takšna predpostavka ne ustreza dejanskemu stanju, saj izhaja iz izvedeniškega mnenja, glede katerega je pritožbeno sodišče opozorilo, da ne upošteva, da je tožnik v določenih mesecih opravil manj delovnih ur od povprečne delovne obveznosti. Primerjava tožnikovih plačilnih list z njegovimi evidencami izkazuje, da tožnik v zimskih mesecih ni koristil zgolj letnega dopusta in nadur, ampak da so se mu v zimskih mesecih nabrale tudi minus ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela pri toženi stranki sploh ni opravil. Glede na ujemanje podatkov o praznikih, bolniški odsotnosti in letnem dopustu med tožnikovo evidenco in plačilnimi listami, tožena stranka v pritožbi podaja izračun, iz katerega izhaja, da je bilo tožniku plačanih 1.025 delovnih ur več, kot pa jih je dejansko oddelal. Ne strinja se z očitkom sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je njen izračun preveč pavšalen in da ne upošteva vseh faktorjev, ki so pomembni za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Dokazno breme je bilo na strani tožnika, zato bi tožnik moral v primeru nestrinjanja s podatki plačilnih list in navedbami tožene stranke, ki so temeljile na teh plačilnih listah, te trditve ovreči. Za razliko od tega, pa je sodišče prve stopnje verjelo zgolj lastnoročnim evidencam tožnika, ki ne morejo imeti večje dokazne moči kot plačilne liste. Tožnik plačilnim listam nikoli ni ugovarjal, ne v času zaposlitve pri toženi stranki ne tekom sodnega postopka v tem individualnem delovnem sporu. Tožniku je bila priznana pravica do plačila opravljenih delovnih ur, čeprav njegove lastnoročne evidence izkazujejo, da je oddelal manj delovnih ur, kot bi jih v koledarskem letu dejansko moral oddelati. Tožnik namreč ni predložil evidence niti o eni opravljeni delovni uri v januarju in februarju leta 2013 in 2014, obenem pa tožnik tudi nikoli ni zanikal, da je vedno prejel plačilo tako za januar kot februar. Tožnik je tudi za mesec marec vedno prejel plačilo, kot da bi oddelal vse delovne ure v mesecu marcu, čeprav je po lastnih evidencah v marcu 2013 delal le 3 dni, v marcu 2014 pa le 1 dan. Plačilne liste za vsa leta zaposlitve tožnika pri toženi stranki v mesecih januar, februar, marec in december izkazujejo, da se tožniku v teh mesecih niso obračunavali potni stroški in malica, kot so se mu za mesece, ko je delo dejansko opravljal. Tožena stranka tožniku iz naslova njegovega zahtevka po plačilu nadurnega dela zato ne dolguje ničesar.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je (delno) zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom Pd 12/2015 z dne 25. 3. 2015 tožbo tožnika zavrglo. Pritožbeno sodišča je s sklepom Pdp 454/2015 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo Pd 94/215 z dne 20. 4. 2017 (skoraj v celoti) ugodilo zahtevkom tožnika v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi v zvezi s plačilom nadur. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 664/2017 z dne 30. 11. 2017 navedeno sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, v delu, ki se nanaša na plačilo nadur, pa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo Pd 97/2017 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Predmet pritožbenega preizkusa je torej le odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo neizplačanih nadur za obdobje od aprila 2013 do novembra 2014 v ugodilnem delu.

6. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju napotila pritožbenega sodišča v novem sojenju pravilno ugotovilo, da so se manjkajoče (minus) ure v zimskih mesecih, to so ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela ni opravljal, kompenzirale s presežkom opravljenih ur iz preteklega leta. Navedene presežke ur je izrabil v dnevih, ko je v celoti izrabil letni dopust za leto 2013, na delu pa ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz ugotovitve izvedenskega mnenja o seštevku vseh opravljenih nadur tožnika (758,95 nadur), od katerega je odštelo seštevek ur, ko tožnik kljub plačilu dela ni opravljal ter ni koristil dopusta (296 ur). Razliko nadur (462,95 nadur) torej predstavljajo nadure, ki se niso kompenzirale z njegovo odsotnostjo v zimskih mesecih in jih je tožena stranka zato tožniku dolžna plačati. Za nadure, ki so se kompenzirale s tožnikovo odsotnostjo v razmerju 1 : 1, pa je tožena stranka dolžna plačati 30 % dodatka za nadure.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni dopolnilo dokaznega postopka ter ni opravilo ponovne ocene v prvem sojenju izvedenih dokazov. Dopolnitev dokaznega postopka namreč ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranega dokaznega gradiva lahko odločilo brez dopolnitve izvedenskega mnenja, saj je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 17. 1. 2017 pravilno upošteval, da tožnik v mesecu marcu 2013 ni delal toliko ur, za kolikor je prejel plačilo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do opozorila pritožbenega sodišča, da iz evidence prisotnosti tožnika izhaja, da je v določenih mesecih opravil manj delovnih ur od povprečne delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje se je do tega (sicer zmotno) opredelilo in v razlogih sodbe navedlo, da je bila tožniku za marec 2014 obračunana plača glede na oddelane ure in ne plača za polni delovni čas. Navedeno ne drži, kot to utemeljeno navaja pritožba. Iz plačilne liste za mesec marec 2014 ter iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnik prejel plačilo za 168 ur, opravil pa je le 89,75 ur (kot to navaja tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2018), za razliko od meseca decembra 2013, ko je tožnik prejel plačilo le za dejansko opravljene ure. Ker tega plačila (za 78,25 plačanih, a neopravljenih delovnih ur) ni upoštevalo, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsok znesek za opravljeno nadurno delo.

8. Sodišče prve stopnje bi pri izračunu števila nadur, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, moralo odšteti neopravljene ure za marec 2014, za katere je bila tožniku izplačana plača. Navedeno pa je pravilno upošteval izvedenec v izvedenskem mnenju v tabeli 3 (list. št. 122). Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo, da je od opravljenih nadur potrebno še dodatno odšteti 78,25 ur (razlika med plačanimi 168 urami in 89,75 dejansko opravljenimi urami v mesecu marcu 2014). Od opravljenih 758,95 nadur je tako pritožbeno sodišče namesto 296 ur (ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje) odštelo 374,25 ur (296 ur + 78,25 ur), tj. vsota ur, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela ni opravljal. Tožena stranka je tako tožniku dolžna plačati 384,70 nadur (758,95 nadur - 374,25 ur). Za 78,25 ur, ki jih je pritožbeno sodišče dodatno kompenziralo z opravljenimi nadurami, pa je tožena stranka dolžna plačati 30 % dodatka za nadure.

9. Pravilni podatki o višini plače in obračunanih urah so vsebovani v izvedenskem mnenju ter plačilnih listah. Prav tako jih je upošteval tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2018, s katero je modificiral tožbeni zahtevek. Tožnik je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je od števila opravljenih nadur po posameznih mesecih najprej odšteval ure, ko tožnik dela kljub plačilu ni opravljal, ter zato zahteval zgolj plačilo 30 % dodatka. Ko so bile vse te tožnikove „minus“ ure kompenzirane z nadurami, pa je od preostalih nadur zahteval plačilo s 30 % dodatkom. Na enak način je bilo zato potrebno izračunati zneske, do katerih je upravičen tožnik, glede na to, da je treba dodatno kompenzirati še 78,25 že plačanih ur, ki jih sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bruto osnova za avgust 2013 znaša 89,48 EUR namesto 329,72 EUR ter za september 2013 308,74 EUR namesto 746,58 EUR, kot je to zahteval tožnik. Za avgust 2013 je tožnik zahteval plačilo 30 % dodatka za 7,15 nadur v znesku 17,21 EUR, za preostalih 30 nadur pa plačilo v znesku 312,51 EUR. Ker je torej z opravljenimi nadurami potrebno dodatno kompenzirati še 78,25 ur (to so ure, ko tožnik v marcu 2014 dela kljub plačilu ni opravljal), tožniku za 30 nadur v avgustu 2013 pripada zgolj dodatek v višini 30 % (ne pa celotno plačilo za nadurno delo, tj. 130 %, saj je bila plača - 100 % že izplačana). V avgustu 2013 je bila tožnikova urna postavka 8,03 EUR, zato tožniku pripada 30 % od 240,90 EUR (8,03 EUR x 30 nadur), tj. 72,27 EUR. Za mesec avgust 2013 torej bruto osnova znaša 89,48 EUR (72,27 EUR + 17,21 EUR). V mesecu septembru 2013 je tožnik oddelal 63,30 nadur, od katerih se 48,25 nadur kompenzira (78,25 ur - 30 nadur, ki so se kompenzirale že z mesecem avgustom 2013), preostalih 15,05 nadur (63,30 nadur - 48,25 nadur) pa je tožena stranka tožniku dolžna plačati. V septembru 2013 je bila tožnikova urna postavka 9,07 EUR, zato tožniku pripada 30 % od 437,63 EUR (9,07 EUR x 48,25 nadur), tj. 131,29 EUR, ter plačilo 15,05 nadur z upoštevanjem 30 % dodatka, tj. 177,45 EUR ((15,05 nadur x 9,07 EUR) x 30 %)). Za september 2013 torej bruto osnova znaša 308,74 EUR (131,29 EUR + 177,45 EUR).

10. Pritožbene navedbe, da je napačna predpostavka, da so bile na dan 31. 3. 2013 kompenzirane vse nadure s tožnikovimi minus urami preteklega obdobja, so neutemeljene. Dokazno breme, da tožniku vtoževano plačilo za nadure ne pripada, je bilo na toženi stranki. To velja tudi za dokazovanje trditve, da je imel tožnik pred 31. 3. 2013 minus ure, ki bi jih bilo potrebno kompenzirati. Tožena stranka takšnega dokaznega bremena ni zmogla.

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da iz plačilnih list tožnika ob primerjavi z njegovimi evidencami izhaja, da v zimskih mesecih ni koristil zgolj letnega dopusta in nadur, ampak da so se mu nabrale tudi minus ure oziroma ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela pri toženi stranki ni opravljal. Posledično tudi ne drži pritožbena navedba, da je bilo tožniku plačanih 1.025 delovnih ur več, kot pa jih je dejansko oddelal. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšen izračun tožene stranke ni pravilen, saj ne upošteva vseh faktorjev. Tožena stranka poleg neupoštevanja praznikov že v osnovi izhaja iz napačnega seštevka nadur, ki jih je oddelal tožnik. Kot je bilo obrazloženo že v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča Pdp 664/2017 z dne 30. 11. 2017, plačilne liste ne predstavljajo verodostojne podlage za ugotavljanje števila opravljenih nadur, tožena stranka pa ni uspela z drugimi dokazi dokazati, da je tožnik opravil manj nadurnega dela, kot zatrjuje. Tudi ni pomembno, da tožnik plačilnim listam ni ugovarjal, saj podatek o številu opravljenih nadur iz plačilne liste ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno število opravljenih nadur ugotovilo iz evidenc prisotnosti, ki jih je tožnik vodil sam, saj resničen obseg opravljenih delovnih ur, kot izhajajo iz tožnikovih evidenc, potrjuje tudi izpoved delovodje na gradbiščih pri toženi stranki A.A.. V pritožbi podan izračun domnevno preveč plačanih ur je zato napačen.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožniku priznana pravica do plačila opravljenih delovnih ur, čeprav njegove lastnoročne evidence kažejo, da je oddelal manj delovnih ur, kot bi jih v koledarskem letu dejansko moral oddelati. Tožnikove evidence ob upoštevanju števila opravljenih nadur namreč ne dokazujejo, da je opravil manj ur, kot je bila njegova delovna obveznost. Tožena stranka je zato dolžna tožniku plačati nadure, ker so bile opravljene v večjem obsegu kot ure, ko tožnik v zimskih mesecih, kljub plačilu, dela ni opravljal.

13. Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v peti in šesti alineji prvega odstavka I. točke izreka tako, da je znižalo bruto osnovo za mesec avgust 2013 na znesek 89,48 EUR, za mesec september 2013 pa na znesek 308,74 EUR ter zavrnilo zahtevek za razliko do zneska, dosojenega z izpodbijano sodbo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Kljub delni spremembi izpodbijanega dela sodbe ni bilo potrebno poseči v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo o vseh tožnikovih stroških postopka (česar pritožba ne izpodbija), torej tudi glede spora o prenehanju delovnega razmerja, zato je kljub delni zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur s strani pritožbenega sodišča, tožnikov neuspeh v postopku še vedno le v sorazmerno majhnem delu.

14. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer njen uspeh znaša 11,91 % (678,08 EUR od 5.692,62 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk po tar. št. 15/4 v zvezi s 15/1a ter tar. št. 18/1. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku 229,50 EUR. Toženi stranki je skladno z 11. členom OT priznalo tudi materialne stroške v višini 4,59 EUR. Skupaj ji je torej priznalo 234,09 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 285,59 EUR, ter stroška sodne takse za pritožbo v višini 190,00 EUR, kar skupaj znaša 475,59 EUR, v 11,91 % pa 56,64 EUR. V tej višini je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 373/2016
• VDSS Sodba Pdp 185/2017
• VDSS Sodba Pdp 992/2018