VDSS sodba Pdp 986/2008

Jedro

Dejstvo, da se pri toženi stranki financiranje izvaja po programih, ne more vplivati na pravico do plačila razlike v plači za delavko, ki je določene dodatne ure opravila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se II./1. in 2. točka ter III. točka izreka sodbe spremenijo tako, da se na novo glasijo:

„Tožena stranka je dolžna obračunati razliko v plači v višini 1.281,19 EUR bruto ter za tožnico plačati davke in prispevke in ji izplačati 548,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov, določenih v I. točki izreka sodbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne (II./1., 2.).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 324,79 EUR v osmih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 88,85 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v plači v bruto znesku 30.305,11 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati 14.228,91 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od meseca marca 1995 do vključno meseca januarja 2007, vse v osmih dneh pod izvršbo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.827,98 EUR neto in za obračun ustreznega bruto zneska ter plačila davkov in prispevkov od tega bruto zneska (II./1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto mesečnih razlik v plači, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, kolikor presegajo zamudne obresti, prisojene v I. točki izreka (II./2. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 82,94 EUR, v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (III. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka, glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka glede zneskov plač ter obresti in III. točko glede stroškov postopka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi v celoti in naloži toženi stranki tudi plačilo pritožbenih stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišče prve stopnje je v določenem obsegu zahtevku tožnice sicer ugodilo, ne pa v celoti s tem, da tudi v okviru priznanih zneskov sodišče v obrestnem delu ni priznalo tožnici obresti neomejeno do plačila, oziroma v skladu z zakonskimi določbami, ki urejajo obrestovanje. Tožnica oporeka višini ugotovljenega prikrajšanja pri plači, kolikor s sodbo ni bila priznana. Pravilna je ugotovitev sodišča, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 4. 1995 za nedoločen čas od 1. 11. 1989 dalje za delovno mesto višjega predavatelja, za napredovanje pa sta bila izdana dodatek k pogodbi z dne 15. 2. 1995 o napredovanju po drugi izvolitvi v naziv višjega predavatelja in dodatek z dne 24. 10. 2002 o napredovanju po izvolitvi v naziv docent. Pravilno je tolmačenje sodišča prve stopnje, da se pri obračunavanju plače upoštevajo z zakonom in drugimi določbami določeni koeficienti za vsakokratni naziv (najprej za višjega predavatelja po drugi izvolitvi, nato za docenta). Na enak način pa bi se morali upoštevati normativi za vsakokratni naziv (najprej za višjega predavatelja in nato za docenta), pri čemer je za višjega predavatelja bilo po normativih predvideno osem ur tedensko za docenta pa šest in z možnim povečanjem do osem ur tedensko. Za takšno o obremenitev je bila predvidena plača naprej po osnovnem koeficientu 4,20 in nato po osnovnem koeficientu 4,70, kar je presegalo omenjeno obremenitev, je pomenilo nadobremenitev, ki je bila plačljiva na osnovi 150 % normalne ure. Tožena stranka je tožnici delo organizirala tako, da je morala opravljati tudi vaje, ki bi jih sicer moral opravljati asistent, pri čemer pa v normativih vaje sploh niso opredeljene pri učiteljih. Vodstvo na čelu z dekanom je bilo odgovorno za organizacijo neposrednega pedagoškega procesa za vsak semester in za vsako študijsko leto posebej. Tudi razlaga, da se je tožnici plača ves čas obračunavala enako kot ostalim, je nesprejemljiva, saj se po eni strani „ostali“ niso poglabljali v obračunavanje njihovih plač, ali pa so se bali morebitnih posledic uveljavljanja transparentnosti obračunavanja njihovih plač. Vodstvo na čelu z dekanom je odgovorno za organizacijo neposrednega pedagoškega procesa. Netočno je, da so normativi služili samo za sistemiziranje delovnih mest, saj jih je upošteval tudi financer pri sprotnem financiranju študijskih programov, kjer je namensko obračunaval in nakazoval proračunska sredstva tudi za plače za pedagoške delavce. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica vseskozi prekomerno obremenjena, za kar pa je Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti določal, da delavcu, ki je bil nadpovprečno obremenjen in ki je bistveno presegal pričakovane delovne rezultate, pripadal tudi del plače za delovno uspešno in ki je lahko znašala največ 20 %. Sodišče ugotavlja, da se je uspešnost obračunavala na podlagi sklepa dekana, tožnica pa je bila oškodovana tudi pri osebni delovni uspešnosti, zato ji pripada uspešnost v višini 20 % od osnovne plače zaradi večletne prekomerne obremenitve. Poudariti je tudi, da po izvedenskem mnenju z dne 2. 4. 2008 znaša prikrajšanje bruto 31.586,30 EUR in neto 14.777,83 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje razsodilo le bruto EUR 30.305,11 in neto let 14.228,91 EUR, pri čemer pa gre verjetno le za neko tehnično napako sodišča v odločitvi, saj glede na obrazložitev, ko se sodišče v celoti sklicuje na izvedenčeve izračune, pri čemer je merila in osnove izvedencu predhodno dalo sodišče samo. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tožnici zavrnilo tudi zahtevek glede obresti oziroma obrestovanja še vedno dolgovani znesek, oziroma pravilno na terjatev tožeče stranke, tudi za čas od 22. 5. 2007 dalje do plačila v nasprotju z določbami OZ. Sodišče se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-267/2006 z dne 15. 3. 2007, vendar je potrebno navedeno odločbo razumeti in razlagati tudi v povezavi s kasnejšo spremembo OZ-1, ki pa je črtal omejitev obrestovanja. Tudi nekaj strokovne javnosti razlaga odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije nepravilno, brez razmišljanja ter v nasprotju z osnovnimi ustavnimi načeli ter splošnimi načeli civilnega prava. Takšna odločitev uvaja razlikovanje upnikov in bi prišlo do neustavnega razlikovanja. Po novejši odločitvi oziroma obrazložitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 191/2007 pa v izreku sploh ni potrebna kakršnakoli omejitev ali celo zavrnilna odločitev glede teka obrestovanja, tako torej že in le splošna odločitev na ta dolg od zapadlosti dalje tečejo zakonske obresti vključuje vse eventualne bodoče spremembe in da torej tečejo takšne obresti, ki so v skladu z zakonom. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka in navedlo, da je bil uspeh tožnice v pravdi le v višini 44,40 %, kar pomeni, da je tožena stranka celo uspela celo v višini 55,60 %, kar pa ne drži, saj glede na podano izvedeniško mnenje uspeh tožnice v pravdi znaša 79,84 % za tožnico in 20,16 % za toženo stranko. Razlika prihaja zaradi progresivnega obdavčenja in ne zaradi uspeha tožene stranke v pravdi in bi jo bilo potrebno tolmačiti v korist tožnice. Tako bi v konkretnem primeru celo tožnica bila po medsebojnem pobotu stroškov upravičena do povrnitve 3.250,67 EUR s pp. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški. Tožena stranka meni, da si določene navedbe v sodbi med seboj nasprotujejo, sodba sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določil postopka iz 14. točke 2. odstavka 399. člena (pravilno: 339. člena) ZPP. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93) je določal neposredno pedagoško obveznost za posameznega visokošolskega učitelja, in sicer za docenta po šest ur tedensko (predavanj), medtem ko za višjega predavatelja po devet ur tedensko (predavanj). Navedena pedagoška obveznost je bila spremenjena oziroma dopolnjena sprememba Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 99/99), s katerim se je neposredna pedagoška obveznost lahko pri posameznem pedagoškem učitelju povečala, in sicer pri docentu za dve uri, pri višjem predavatelju tri ure, pri asistentu štiri ure. Navedeno povečanje se je obravnavalo kot dodatna tedenska pedagoška obveznost, vendar še vedno v okviru neposredne pedagoške obveznosti, pri čemer se je tedenska pedagoška obveznost obračunala kot neposredna pedagoška obveznost (100 % redne ure). V okviru neposredne pedagoške obveznosti za visokošolskega učitelja, tako višjega predavatelja, kakor docenta, niso predvidene vaje, ker praviloma vaje izvaja asistent. Delovne obveznosti visokošolskih učiteljev so tako sestavljene iz pedagoških in drugih delovnih obveznosti. Izračun izvedenca ni pravilen, sodišče tudi z ničemer ne obrazloži, da vse delo, ki ga je opravila tožnica poleg neposredne pedagoške obveznosti glede na število ur šteje znotraj 40-urnega delovnega tedna. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede delovne obveznosti delovnega tedna. Tožnica je vaje opravljala, ker je sama tako menila in tudi sama želela. Priče so izpovedale, da je v okviru katedre tožnica imela možnost asistenta in kasneje tudi demonstratorja, vendar zanjo nihče ni bil „dober“ za izvedbo vaj. Nepravilne in zmotne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi z vrednotenjem nadobremenitev. Ure nadobremenitve bi moralo sodišče upoštevati, če se opravljajo znotraj 40-urnega delovnega tedna kot redno uro in ne kot naduro in šele v kolikor bi skupen seštevek vseh opravljenih ur delovne obveznosti tožnice presegel 40-urni delovni teden, bi se lahko upoštevalo to kot nadurno delo. Delovna obveznost tožnice ni samo neposredna pedagoška obveznost po normativih, ampak tudi ostale obveznosti. Tožnica bi morala vsako nadurno delo imeti odobreno s strani tožene stranke, kar pa ni imela. Sklep tožene stranke se tudi ne more nanašati na celotno vtoževano obdobje. Tako je nepravilna višina izračuna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča v izpodbijanem delu. Navaja, da zakon o spremembah in dopolnitvah zakona govori o dodatni tedenski pedagoški obveznosti, pri čemer se dodatna pedagoška obveznost plačuje enako kot neposredna pedagoška obveznost. Dekan in vodstvo tožene stranke so neposredno odgovorni za organizacijo neposrednega pedagoškega dela. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila Zakona o visokem šolstvu v zvezi z normativi glede vaj, pri tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede količnika opravljenih ur. Tožnica tudi v postopku ni izkazala bistvenega presega pričakovanih delovnih rezultatov. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določa postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri tem pa je delno zmotno upoštevalo izvedeniško mnenje (računski del).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in sicer z vpogledom v listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer od A1 do A44 in od B1 B45, zaslišanjem izvedenca S.L., vpogledom v njegovo izvedeniško mnenje in v soglasju s strankami prečitanjem izpovedbe prič M.P., J.B. in J.K. izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju od 1. 2. 1995 do 31. 12. 1998 in od 1. 10. 2002 do 31. 12. 2003 zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu višjega predavatelja s količnikom 4,68, od 30. 10. 2002 je tožnica pridobila naziv docent in ji je bil določen osnovni količnik za plačo v višini 4,70 ter dodatke skupaj 9,04. Tožnici je bila po pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača za polni delovni čas ter predvidene rezultate dela in normalne delovne pogoje, pri čemer je delovni čas v spornem obdobju znašal 40 ur na teden. Zaslišani dekan tožene stranke prof. dr. J.K. je pojasnil, da mora profesor opraviti predavanja, objavljati znanstvene članke, pisati učbenike in skripte, pri čemer pa je neposredna pedagoška obveznost v visokošolskem izobraževanju na podlagi 63. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVŠ – Ur. l. RS, št. 67/93 s sprem.) znašala od šest ur tedensko do deset ur tedensko. V letu 1999 pa se je neposredna pedagoška obveznost povečala in znašala od šest ur do štirinajst ur tedensko, različno za docenta, izrednega in rednega profesorja, višjega predavatelja, predavatelja in lektorja in asistente.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, pri čemer pa je poseglo le v odločitev glede višine priznane vrednosti razlike v plači kot jo je ugotovil izvedenec finančne stroke v višini 1.281,19 EUR bruto (31.586,30 EUR – 30.305,11 EUR) in 548,92 EUR neto (14.77,83 EUR – 14.228,91 EUR). Pritožbeno sodišče enako kot tožnica v pritožbi ocenjuje, da je pri odločitvi sodišča prve stopnje prišlo do pisne pomote, vendar ker le-ta do odločitve pritožbenega sodišča ni bila odpravljena in je izrek sodbe izvršilni naslov, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice, ki je sicer tudi sama ocenila, da gre verjetno le za pisno pomoto sodišča prve stopnje, ugodilo in znesek uskladilo z mnenjem izvedenca finančne stroke, na kar je sodišče prve stopnje sicer v celoti tudi oprlo svojo odločitev, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. V zvezi s podanimi pritožbenimi ugovori tožnice, da bi ji moralo sodišče priznati vse opravljene ure, upoštevaje pri tem normative za vsakokratni naziv oziroma glede na pritožbo tožene stranke, da tožnici ne pripadajo nikakršne nadure, oziroma, če ji, je potrebno upoštevati normativ glede na efektivno opravljanje pedagoškega dela, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da je bila tožnica dolžna opravljati delo v okviru 40-urnega delovnika, upoštevaje pri tem svojo pogodbo o zaposlitvi in pri tem bila upravičena tudi do plačila dodatnih ur, upoštevaje svojo pogodbo o zaposlitvi, vendar upoštevaje pri tem normativ in koeficient za vaje, ki so po normativu določene za asistenta, saj je v tem delu opravljala delo asistenta, pri čemer pa je seveda imela podpisano svojo pogodbo o zaposlitvi.

Ob tem ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da tožnica sploh ni bila dolžna opravljati dodatnega dela in bi to delo lahko tudi odklonila. Stvar delodajalca je, da organizira delo tako, da le-to nemoteno poteka, dolžnost delavca pa je, da delo opravlja vestno in v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Res je, da sklep tožene stranke z dne 25. 9. 1998, s katerim je bilo tožnici odrejeno delo preko polnega delovnega časa in v katerem je določeno, da sklep velja do preklica, tožena stranka pa ni dokazala, da bi sklep preklicala, ne pokriva celotnega vtoževanega obdobja, vendar pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožnici plačilo za dejansko opravljeno delo, ki je moralo nemoteno potekati po urnikih tožene stranke, dejansko pripada. V zvezi s številom vtoževanih ur pa pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožnici količina opravljenih ur pripada, saj tožena stranka ni navajala oziroma z ničemer dokazala, da tožnica ur ni dejansko opravila. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo glede višine plačila ur, upoštevaje veljavno pogodbo o zaposlitvi, glede normativa ur pa obveznosti, upoštevaje določila Zakona o visokem šolstvu, ki je sicer določal neposredno pedagoško obveznost in tudi nadobremenitve. Ob navedenem je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede sistemizacije delovnih mest in posledično financiranja programov tožene stranke iz proračunskih sredstev. Finančna sredstva in sistemizacija ne vplivajo na pravico do plačila razlike v plači delavke, ki je določene pedagoške ure dejansko opravila, tožena stranka pa je bila tista, ki je bila dolžna v okviru veljavne zakonodaje pridobiti sredstva za svoje delo od financerja ali direktno na trgu s plačilom za opravljene storitve izobraževanja.

Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnice glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto razlik v plači upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006), iz katere izhaja, da je potrebno pri terjatvah, ki so dospele v plačilo do 17. 3. 2002, upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico (376. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). 376. člen OZ je prenehal veljati šele z novelo Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) z dnem 22. 5. 2007, zato je potrebno pri terjatvah, pri katerih so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico do 22. 5. 2007, upoštevati pravilo, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči z dosegom glavnice. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti:

če je terjatev zapadla pred 28. 10. 1998, tečejo obresti do 1. 1. 2002;

če je terjatev zapadla med 28. 10. 1998 in 17. 3.2002, tečejo obresti, dokler ne dosežejo glavnice,

če je terjatev zapadla po 17. 3. 2002, tečejo obresti od zapadlosti do plačila.

Navedeno je upoštevano tudi v izvedeniškem mnenju izvedenca finančne stroke.

Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno uporabilo določil 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določajo da se pri odmeri stroškov upošteva tudi uspeh v pravdi, pri čemer pa je sodišče pravilno odmerilo potrebne stroške za pravdo obeh strank v postopku. Tako je tožnica uspela v pravdi do višine 79,81 %, po pobotu medsebojnih potrebnih stroškov postopka pa to pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 324,79 EUR v osmih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnica v pritožbenem postopku uspela v manjšem delu, zato je odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške postopka v višini 125 točk za pritožbo vključno z 20 % DDV ter 20,00 EUR za takso, kar skupaj znaša 88,85 EUR. Ostale priglašene pritožbene stroške postopka (za pritožbo in za odgovor na pritožbo) obe stranki v postopku krijeta sami. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, pritožbeno sodišče skladno z določili 360. člena ZPP presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev in navede le tiste razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1084/2010
• VDSS sodba Pdp 600/2010
• VDSS Sodba Pdp 992/2018