VDSS sodba Pdp 600/2010

Jedro

Tožbeni zahtevek za dodatno plačilo ni utemeljen, ker tožnik ni dokazal,da je v spornem obdobju delo opravljal več kot osem ur dnevno. Kot dokaz je predložil le evidenco, ki jo je pisal zase in za ostale delavce tožene stranke, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj iz izpovedi priče izhaja, da tožnik nadurnega dela ni opravljal.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o stroških postopka (točka 3/I izreka) spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na znesek 818,00 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2007 v znesku 232,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 9. 2007 dalje do plačila (točka 1/I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke proti tožniku v višini 232,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2008 do plačila (točka 2/I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 955,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje (točka 3/I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 369,27 EUR za opravljene in neplačane ure, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu. Navaja, da je bil kot delovodja res pristojen za vodenje evidence prisotnosti na delu tako zase, kot za podrejene in da je imel v letu 2006 veliko število t. i. deponiranih ur. Ker je bila zimska sezona vremensko ugodna, se je tudi v zimskem času, ko bi delavci na račun teh deponiranih ur ostali doma, normalno delalo, in sicer v polnem delovnem času in ne tako kot v sezoni, ko se je delalo preko polnega delovnega časa. Tako so te deponirane ure dejansko postale nadure, vendar tožnik ni nikoli zahteval plačila v višini nadur, temveč le kot navadne ure. Tožnik v letu 2006 ur preko polnega delovnega časa ni dobil plačanih, zato v letu 2007 ni spoštoval odredbe direktorja, da se v sezoni dela 9,5 ur dnevno, ampak je delal 8 ur dnevno. Tožnik nikoli zaradi tega ni bil v disciplinskem postopku, v letu 2007 pa je začel iskati drugo zaposlitev, dal je tudi odpoved, v kateri je nakazal v času odpovednega roka možnost koriščenja deponiranih ur ali dopusta. Tožena stranka je vztrajala pri dopustu, zato so ure ostale neplačane. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje deponiranih ur v letu 2006 ne priznava, češ, da gre za evidence, ki jih je sestavljal tožnik sam, nasprotno pa sodišče za leto 2007, ko ni več hotel opravljati dela preko polnega delovnega časa, šteje kot krivdni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je ure delal po odredbi nadrejenega in splošne odredbe o prerazporeditvi delovnega časa, za katerega ni potrebno posebne odobritve. Po oceni tožnika je vseeno, iz katerega temelja je tožnik do plačila upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper točko I izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi tako, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek pod točko 1/I v celoti zavrne, toženi stranki prizna nasprotni zahtevek in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka, podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožniku izplačala za dopust, ki ga je koristil od 1. 8. 2007 do 17. 8. 2007 sorazmeren del regresa, preostanek dopusta je tožnik izkoristil pri novem delodajalcu. Tožena stranka je izvedela, da je tožnik prikril in zamolčal, da mu je novi delodajalec v letu 2007 izplačal sorazmeren del regresa. Sodišče prve stopnje mu je ta del regresa ponovno prisodilo z izpodbijano sodbo, kar je v nasprotju s kolektivno pogodbo in ZDR. V zvezi s pobotnim zahtevkom navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale, kakšno delo so morali delavci sami opravljati na gradbišču brez nadzora in vodenja tožnika in do kakšnih napak je prihajalo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče glede tega preizkusiti. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Meni, da jih sodišče ni pravilno odmerilo. Meni, da tožnik ni upravičen: do plačila 150 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2007, do plačila za vlogo, v kateri vztraja na plačilu regresa za leto 2007, za tretjo pripravljalno vlogo z dne 28. 3. 2008 in do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. V novem sojenju mu sodišče ne bi smelo priznati nobenih stroškov. Sodišče prve stopnje stroškov tožene stranke ni odmerilo pravilno, saj ji ni priznalo stroškov, priglašenih v pritožbi, s katero je tožena stranka uspela, ni ji priznalo povračila za sodno takso za odgovor na tožbo in za pritožbo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka navedbe v pritožbi in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Zatrjuje, da pri novem delodajalcu regresa za letno 2007 ni prejel, tožena stranka pa je glede dokazil, priloženih pritožbi prekludirana. Tožnik prejema zneska 213,68 EUR ne zanika, vendar je ta znesek predstavljal poračun plače in ne regres za letni dopust, čeprav je bil tako poimenovan.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1335/2008 z dne 1. 4. 2009 pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča odpravilo bistveno kršitev določb postopka in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2007. Glede plačila 99 ur pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik na gradbišču ni delal več kot osem ur, zato ni upravičen do plačila. Glede pobotnega ugovora je ugotovilo, da ne obstoji. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer uspela dokazati škodno dejstvo (zmanjšanje premoženja) in protipravno ravnanje delavca, ni pa izkazala nadaljnje predpostavke odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze med nedopustno odsotnostjo delavca – tožnika in nastalo škodo.

Pritožbi neutemeljeno očitata, da izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma da so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče tako do navedb tožeče kot tožene stranke in do izvedenih dokazov, zato je njegovo odločitev mogoče preizkusiti in tako očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, drugačne pritožbene navedbe v smeri izpodbijanja dokazne ocene pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila 99-ih ur, ker v letu 2006 ni delal več kot osem ur na dan, temelji predvsem na izpovedi priče M.P., ki je izpovedal, da mu je tožnik pojasnil, da je dogovorjen z direktorjem, da dela le osem ur in ne, kot je določeno, da v ugodnih razmerah delo traja 9,30 ure na dan. Tožnik je dokazoval število opravljenih ur s knjižico opravljenih ur. Sodišče prve stopnje dokaza ni štelo za verodostojnega, saj je evidenco pisal tožnik sam tako zase kot za ostale delavce na gradbišču v okviru svojih delovnih dolžnosti. Razlogovanje pritožbe, da so si razlogi sodbe v nasprotju, je neutemeljen. Dokazovanje opravljenih ur v letu 2006 ter dejstvo, da tožnik v letu 2007 ni hotel več opravljati dela preko osem ur, ne pomeni nasprotja v sodbi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je v letu 2006 dejansko opravil 99 ur več, zato ni upravičen do njihovega plačila. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja vzročne zveze med nedopustno odsotnostjo tožnika in nastalo škodo. Pritožbenih navedb v zvezi s plačilom regresa za letni dopust pri novem delodajalcu ni mogoče upoštevati, saj gre za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka v pritožbi ni navedla, zakaj novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v letu 2007 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, zato mu je delodajalec dolžan v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – UR. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) izplačati regres za letni dopust v celoti in ne le sorazmerni del.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu odločitve o stroških postopka. V skladu z določbo 155. člena ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin, pri čemer se višina stroškov presoja v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 75/95 in naslednji). V konkretnem primeru so bili nepotrebni stroški postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, stroški druge pripravljalne vloge (150 točk) in stroški odgovora na pritožbo (250 točk). Ostali priznani stroški tožnika so bili potrebni stroški postopka in je pritožba v tem delu neutemeljena. Ker je tožnik upravičen do povračila stroškov do izdaje drugostopenjske sodbe v celoti, v novem postopku pa glede na uspeh, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 818,00 EUR.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (točka 3/I izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 607/2010
• VDSS sodba Pdp 412/2011
• VDSS sodba Pdp 852/2009