VDSS sodba Pdp 1033/2013

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno preverilo delovne izkušnje delavcev na sorodnih delovnih mestih, torej po naslednjem kriteriju in ugotovilo, da je imela po tem kriteriju tožnica manj delovnih izkušenj kot primerljiva delavka, zato je primerjalna delavka pravilno ohranila zaposlitev. Tožnica in primerljiva delavka sta bili primerjani po naslednjem kriteriju, ker sta po prejšnjem kriteriju obe imeli enake delovne izkušnje, tožnica kot koordinator za carinsko upravne postopke, sodelavka pa kot višji prodajni referent. Zato ne gre za vprašanje, da bi bila tožnica izločena po obeh kriterijih hkrati, kar je pojmovno nemogoče, temveč se je skupaj z drugo delavko primerjala pri delovnih izkušnjah na sorodnih delovnih mestih, potem ko sta imeli obe enake delovne izkušnje na enakih delih.

Tožena stranka je pravilno primerjala tožnico z ostalimi tremi delavci, ki so vsi imeli pogoje za zasedbo novega delovnega mesta referent v prodajni podpori I. Glede tega delovnega mesta je bil progam reševanja presežnih delavec transparenten in dokončen ter ni dokazano, da bi ponudba dela navedenim petim delavcem pri drugem delodajalcu vplivala na izbiro tožnice. Ker tožnica ni izkazala, da bi imela več delovnih izkušenj tudi pri neustreznem delovnem mestu „referent prodajni podpori II“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe, tožena stranka tožnici tudi tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek ki se glasi:

„1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, je nezakonita in se odpravi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008 še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo in vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 6. 4. 2013 dalje.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati vse mesečne plače za čas od 6. 4. 2013 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da od mesečne bruto plače v višini 1.343,67 EUR za tožečo stranko odvede davke in prispevke, neto znesek v višini 954,01 EUR pa izplača na račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače v plačil (zapade v plačilo 15. dne v mesecu) dalje do končnega plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo."

6. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kot nezakonita odpravi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008 še traja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo in vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 6. 4. 2013 dalje (točka III izreka) ter ji izplačati vse mesečne plače za čas od 6. 4. 2013 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da od mesečne bruto plače v višini 1.343,67 EUR za tožečo stranko odvede davke in prispevke, neto znesek v višini 954,01 EUR pa izplača na račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo (ki zapade v plačilo 15. dne v mesecu), dalje do končnega plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka IV izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v višini 944,53 EUR, v 15 dneh pod izvršbo (točka V izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici temelji na 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), po katerem se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi, kadar gre za utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je šlo v konkretnem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu zaposlenih, je bila tožena stranka dolžna v skladu z 99. členom ZDR izdelati program razreševanja presežnih delavcev, ki mora vsebovati ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja, seznam presežnih delavcev ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 5. točki sodbe ugotovilo, da je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan in da je ta razlog utemeljen. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka sprejela program reševanja presežnih delavcev, izpolnila obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje ter posvetovanje s sindikatom. Svojo odločitev je sodišče oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni ravnala skladno s programom presežnih delavcev, ker se pri izbiri delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni držala kriterijev za določitev presežnih delavcev, ti kriteriji pa so tudi bili nepravilno uporabljeni. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži. Kriteriji so bili izločitveni, kar pomeni, da se uporabi naslednji kriterij, če so delavci po prejšnjem kriteriju enaki. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bila tožnica uvrščena med presežne delavke po dveh kriterijih in sicer po drugem, delovnih izkušnjah na enakih delih in tretjem, delovnih izkušnjah na podobnih delih. Tožnica je imela na enakih delih enako število let delovnih izkušenj kot A.A. in manj kot B.B., na sorodnih delih pa je imela 8 let delovnih izkušenj, C.C. 9 let, A.A. 10 let in B.B. 21 let. To je razvidno iz listinskih dokazov v spisu. Delo koordinatorja za carinsko - upravne postopke se bistveno razlikuje od dela v finančni službi. Carinski postopki so upravni postopki, medtem ko bi morali tožnico za delo v financah učiti popolnoma na novo. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da v programu ni določila, katera mesta se štejejo za enaka in katera za sorodna. Že iz listine „ugotovitev presežkov po kriterijih“ je mogoče videti, da so enaka dela delovna mesta v finančni službi in da so enaka dela delovna mesta v prodaji. Tožnica je bila primerjana s sodelavci v prodaji, iz tabele pa je razvidno, da je imela najmanj delovnih izkušenj na sorodnih delih. Razvidno je, da je bila tožnica izbrana na podlagi kriterija - izkušnje na enakih delih. Zato, ker je imela po tem kriteriju enako število let delovnih izkušenj tudi A.A., je bil uporabljen naslednji kriterij - izkušnje na sorodnih delih, ki pa jih ima tožnica manj kot primerjana delavca A.A. in C.C.. Sodišče je pravilo ugotovilo, da je glede na sistem odločanja mogoče uporabiti samo en kriterij, nepravilno pa je zaključilo, da toženka ni dokazala, na podlagi katerega kriterija je bila tožnica določena kot presežna delavka. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da priča D.D. ni znala izrecno odgovoriti na vprašanje, na podlagi katerega kriterija je bila tožnica izločena oziroma v svoji izpovedi ni podala jasnega odgovora, saj je pojasnila, da je tožnica izpadla na podlagi kriterija delovnih izkušenj. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni preverjala možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Glede navedbe v 12. točki sodbe, da sodišče ni odločalo o podrejeno postavljenem zahtevku v smislu 118. člena ZDR, pa pritožba meni, da ne gre za podrejeni zahtevek, temveč za spremembo zahtevka, saj je jasno, da v kolikor bi sodišče zavrnilo prvotno postavljen tožbeni zahtevek, bi moralo zavrniti tudi zahtevek po 118. členu ZDR. Tožbena zahtevka sta po mnenju toženke med seboj izključujoča. Odškodnina po prvem odstavku 118. člena ZDR nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi izgube zaposlitve, zaradi katere je prisiljen iskati novo zaposlitev in zaradi katere se znajde v negotovem položaju glede prihodnosti, pa tudi zato, ker se iz različnih razlogov ne želi več vrniti k delodajalcu. Meni, da je sodišče razpolagalo s podatki o delovni dobi, o plači, o starosti tožnice in njeni izobrazbi, kar bi zadostovalo za odločitev o višini odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, torej je šlo za kolektivni odpust v smislu določbe 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR). Skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZDR je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V okviru določil ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev je bila nadalje dolžna obveščati in se posvetovati s sindikatom (97. člen ZDR), obvestiti zavod za zaposlovanje (98. člen ZDR), izdelati program reševanja presežnih delavcev in v njem med drugim določiti ukrepe za omejitev prenehanja delovnega razmerja, med katere sodi tudi ponudba nove pogodbe o zaposlitvi (99. člen ZDR) in uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev (100. člen ZDR). V skladu z določbo prvega odstavka 91. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/1993 s spremembami; ZSDU), mora delodajalec pred sprejemom obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede statusnih in kadrovskih vprašanj družbe ter glede vprašanj varnosti in zdravja delavcev pri delu. Po določbi drugega odstavka 91. člena ZSDU mora potrebne informacije posredovati svetu delavcev najmanj 30 dni pred sprejemom odločitve, rok za predlagano skupno posvetovanje pa mora biti najmanj 15 dni pred sprejemom odločitev. V skladu z določbo 6. alineje prvega odstavka 94. člena ZSDU se za kadrovska vprašanja šteje zmanjšanje števila delavcev.

Vsa ta opravila je tožena stranka tudi storila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sprejela je program presežnih delavcev (priloga B7), izpolnila obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom ter opravila posvetovanje s sindikatom. Obvestila je tudi zavod za zaposlovanje. Dne 29. 10. 2012 je bilo opravljeno skupno posvetovanje s svetom delavcev o nastanku presežnih delavcev. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka zadostila vsem zahtevam glede obveščanja sindikata, zavoda za zaposlovanje in sveta delavcev v zvezi z reševanjem večjega števila presežnih delavcev oziroma kolektivnega odpusta. Posledično je tudi pravilno štelo, da dejstvo, da sindikat ni bil obveščen o nameravani (individualni) redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne vpliva na zakonitost odpovedi, saj je bil sindikat vključen v reševanje presežnih delavec na nivoju celotne tožene stranke.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, torej da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela koordinatorja za carinsko upravne postopke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani tožene stranke. Iz obvestila o nastanku presežnih delavcev (B2), 6. člena programa razreševanja presežnih delavcev (B7) ter izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke namreč izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morala tožena stranka zaradi vse slabše prodaje na trgu, ki je bila posledica recesije ter vse večje konkurence, povečanih stroškov nabave, večjih obratovalnih stroškov ter bližnjo zapadlostjo kreditov v višini 8 milijonov EUR, sprejeti sanacijske in varčevalne ukrepe za zagotovitev nadaljnjega obstoja tožene stranke. Racionalizacija in optimizacija poslovanja z organizacijskim in tehnološkim prestrukturiranjem poslovnih procesov je bila izvedena tudi zaradi poenotenja poslovanja v okviru skupine E., ki je od leta 2011 lastnica tožene stranke in postavlja upravi visoke poslovne cilje. Ugotovilo je, da so se ukrepi izvajali na različnih področjih z namenom doseganja sinergije v posameznih segmentih. V okviru nižanja stroškov dela in optimizacije poslovanja je lastnik v marcu 2011 najel zunanjo svetovalko D.D., ki je bila zadolžena za reorganizacijo, svetovanje, razgovore z delavci ter sprejem potrebnih dokumentov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sprejela nov Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 22. 10. 2012 (B11) in z njegovo uveljavitvijo je prenehal veljati Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 4. 2008 z vsemi spremembami in dopolnitvami do aprila 2012 (B17). Z novo sistemizacijo so bila določena delovna mesta ukinjena, nekatera oblikovana na novo, pri večini pa se je spremenila vsebina del in nalog, tudi v kolikor se je ohranil naziv. Z uveljavitvijo nove organizacije dela in novega akta o sistemizaciji je prenehala potreba po delu, kot je bilo opredeljeno v veljavnih pogodbah o zaposlitvi vseh delavcev tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje štelo, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca in zato sodišče skladno s prakso ne presoja ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna ali smotrna. Upoštevajoč, da mora biti razlog za kolektivne odpuste na stranki delodajalca, kar je glede na opisane razloge bil in nepovezan s posameznih delavcem, je sodišče zaključilo, da je poslovni razlog podan in utemeljen.

Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici nezakonita, ker tožena stranka ni ravnala v skladu s programom razreševanja presežnih delavcev in se pri izbiri delavcev, katerim preneha delovno razmerje, ni držala kriterijev za določitev presežnih delavcev. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka opredelila kriterije za določitev presežnih delavcev, skupaj s sindikatom in sicer po sistemu izločanja: prvi kriterij je, da imajo prednost pri zaposlitvi delavci, ki imajo ustrezno izobrazbo, drugi kriterij so delovne izkušnje na enakih delovnih mestih, tretji kriterij so delovne izkušnje na sorodnih delovnih mestih, četrti kriterij pa je, da imajo ob enakih pogojih glede izobrazbe in delovnih izkušenj prednost pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi varovani delavci. Nadaljnji kriterij je socialni kriterij, če pa delavcu ni mogoče ponuditi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ker ni prostega delovnega mesta, se mu ponudi zaposlitev za neustrezno delovno mesto, v kolikor to obstaja. Te kriterije je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi obvestila o nastanku presežnih delavcev (B2), sklepa sindikata toženke o kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev z dne 16. 11. 2012 (B9) in zapisnika 7. seje sindikata toženke z dne 26. 10. 2012 (B16). Sodišče prve stopnje je štelo, da je pojmovno nemogoče to, kar navaja tožena stranka in sicer, da je bila tožnica uvrščena med presežene delavce po drugem kriteriju (delovne izkušnje na enakih delovnih mestih in tretjem kriteriju delovne izkušnje na sorodnih delovnih mestih), saj se delavec, ki ne izpolnjuje drugega kriterija oziroma je po tem kriteriju določen za presežnega, niti ne uvrsti v primerjavo po naslednjem kriteriju. Navedlo je tudi, da tožena stranka ni dokazala, na podlagi katerega kriterija je bila tožnica določena kot presežni delavec in kako so se upoštevale delovne izkušnje po drugem in tretjem kriteriju. Nadalje je tudi ugotovilo, da je bila tožnica uvrščena v kategorijo VI/2 smer ekonomija in komerciala, v kateri je bilo 12 delavcev, pri čemer je ugotovilo, da se je za delovno mesto koordinator za carinsko upravne postopke zahtevala višja strokovna izobrazba upravne smeri (višji upravni delavec) ter kot alternativna izobrazba višja strokovna izobrazba, in je uvrstitev v navedeno kategorijo v nasprotju z opisom delovnega mesta. V kategoriji VI/2 smer ekonomija in komerciala so bili uvrščeni delavci iz delovnih mest koordinator za carinsko upravne postopke, koordinator promocijskih aktivnosti, višji nabavni referent, višji knjigovodja, višji prodajni referent, planer prodaje, višji referent za logistiko, vodja prodajnega skladišča in planer analitik. Ker so imeli vsi delavci ustrezno izobrazbo in torej ni bil nihče izločen na podlagi prvega kriterija, se je ugotavljalo delovne izkušnje posameznega delavca, oziroma delovna mesta, ki jih je posamezni delavec zasedal pri toženi stranki, zaradi česar je bil izdelan seznam - „rangiranje delavcev po delovnih izkušnjah - kategorija VI/2 (B13). Na podlagi navedenega seznama, izpovedi tožnice, priče F.F. ter listin, ki so bile podlaga za sklenjeno delovno razmerje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica 20 let delala v finančno računovodski službi na različnih delovnih mestih, kontroliranje vhodne in glavne knjige, poravnave obveznosti dela v glavni knjigi in knjigovodstvo organizacijskih enot OD in salda konto, finančno knjigovodstvo, finančno računovodski tehnik in sicer od 15. 8. 1980, ko je bila pripravnik, do 15. 1. 2001, ko je bila s sklepom o razporeditvi št. ... z dne 10. 1. 2001 (B17) razporejena na delovno mesto referent šifra ..., zaradi povečanega obsega dela referenta na zahodnih trgih in na delih pri hišnem carinjenju. V službo prodaja - tuji trgi je bila tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje razporejena z namenom, da bi 4 ure dnevno opravljala delo referenta v prodaji, štiri ure pa carinskega deklaranta, vendar je dejansko delala delo carinskega deklaranta. Delovno mesto referent se je leta 2002 preimenovalo v komercialni tehnik - referent (aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 1992 - B17), od 1. 4. 2008 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tožnica opravljala dela in naloge koordinatorja za carinsko upravne postopke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico, glede na ugotovljene delovne izkušnje, primerjalo še s tremi delavci v okviru prodajne podpore in za predvideno novo delovno mesto „referent v prodajni podpori I“, za katero se po ugotovitvah sodišča prve stopnje zahteva V. ali VI. stopnja izobrazbe ekonomska, pravna ali upravna smer in je uvrščeno v VI. tarifni razred (opis delovnega mesta - B17). Priča D.D. je pojasnila, da je opravila primerjavo tudi za delovno mesto „referent prodajni podpori II“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe in je uvrščen v V. tarifni razred ter pri tem upoštevalo dodatne izkušnje in sicer skupno 12 let dela v prodaji. Njene izpovedi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je zaključilo, da iz listinskih dokazov (B5, B12, B13) ne izhaja, da bi se tožnico primerjalo s kakršnokoli drugo kategorijo kot v prodajni podpori, skupaj še s tremi sodelavci in sicer C.C., A.A. in B.B.. Ugotovilo je, da je tožena stranka presežne delavce iskala le v prodajni podpori in FRS, saj iz priloge B12 izhaja, da se je za predvidena delovna mesta referent za logistiko, vodja izmene, organizator dogodkov ter nabavni referent ohranilo število zaposlenih kot pred sprejemom nove sistemizacije in torej presežkov na teh delovnih mestih ni bilo. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni opredelila, katera so enaka delovna mesta in katera so sorodna delovna mesta. Iz tabele ugotovitev presežkov po kriterijih (B12) izhaja, da je tožnica glede delovnega mesta na enakih delih delala 4 leta dela kot višji prodajni referent. Navedenega delovnega mesta tožnica ni opravljala, kot je sodišče ugotovilo iz zgoraj navedenih delovnih mest tožnice in torej ni delala enakih del kot ostali trije delavci, s katerimi se je tožnico primerjalo. Zato je ugotovilo, da tožena stranka razlogov ali kriterijev za primerjavo z delavci B.B., C.C. in A.A. v okviru svojega dokaznega bremena ni opredelila, in zaključilo, da tožničinih delovnih izkušenj ni primerjala z enakimi in sorodnimi delovnimi mesti. Z oblikovanjem ožje skupine prodajne podpore, v katerih se je določalo presežke, ob čemer tožena ni podala preverljivih razlogov in kriterijev za uvrstitev tožnice v tako skupino, ni opredelila katera so enaka in katera sorodna delovna mesta, je nekonsistentno upoštevala delovne izkušnje tožnice, torej ni opredelila kriterija, po katerem je bila tožnica izločena. S tem je prosto odločala, kateri delavci bi postali presežek, kar je v nasprotju z namenom zakonske ureditve določanja in izbiranja presežnih delavcev.

Pritožbeno sodišče se s takšnimi stališči sodišča prve stopnje ne strinja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka primerjala tožnico z ostalimi tremi zaposlenimi za predvideno novo delovno mesto „referent v prodajni podpori I.“ Za to delovno mesto se zahteva V. ali VI. stopnje izobrazbe, ekonomska, pravna ali upravna smer in je uvrščeno v VI. tarifni razred. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica opravljala delo koordinatorja za carinsko upravne postopke, za katero se je zahtevala VI. stopnja izobrazbe upravne smeri. Tožnica je torej izpolnjevala pogoj strokovne izobrazbe za novo delovno mesto. Zmoten pa materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opredelila enakih oziroma sorodnih delovnih mest. Bistveno je, da je tožnica delala v oddelku prodaje - tuji trgi, ter jo je tožena stranka lahko primerjala z delavci v prodaji, čeprav so bili ostali trije primerjani delavci zaposleni v prodaji - domači trg. V tem kontekstu je torej zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni opredeljeno, katera so enaka delovna mesta in katera so sorodna delovna mesta. Oblikovanje skupine navedenih štirih delavcev je pravilno, saj so vsi izpolnjevali tako formalni pogoj glede izobrazbe, kot tudi prejšnjo zaposlitev na delovnem mestu v prodaji. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je A.A. opravljala delo višjega prodajnega referenta od 1. 4. 2008 dalje (tožnica od 1. 4. 2008 dalje koordinatorja za carinsko upravne postopku), C.C. od 1. 9. 2010 dalje, B.B. pa od 1. 4. 2008 do 30. 11. 2008 dalje (tabela B13). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta imeli tožnica in A.A. 4 leta delovnih izkušenj na enakih delih, čeprav naj tožnica ne bi nikoli delala na delovnem mestu višji prodajni referent, je treba pojasniti, da takšna ugotovitev sodišča prve stopnje tožnici ni v škodo. Tožnica je bila namreč na podlagi tega kriterija uvrščena v naslednji kriterij, saj, v kolikor teh delovnih izkušenj ne bi imela, bi že pri tem kriteriju izpadla. Očitno je tožena stranka delovne izkušnje na delovnem mestu koordinatorja za carinsko upravne postopke štela za enakovredne delovnim izkušnjam na delovnem mestu višji prodajni referent. Zato priznanje tožnici enake delovne izkušnje na enakih delih kot A.A., ni odločilno za presojo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo delovne izkušnje delavcev na sorodnih delovnih mestih, torej po naslednjem kriteriju in ugotovilo, da po tem kriteriju imela tožnica manj delovnih izkušenj kot A.A., je zato pravilno A.A. ohranila zaposlitev. Iz navedenega je jasno, da sta bili tožnica in A.A. primerjani po naslednjem kriteriju, ker sta po prejšnjem kriteriju obe imeli enake delovne izkušnje od 1. 8. 2008 dalje, tožnica kot koordinator za carinsko upravne postopke, A.A. pa kot višji prodajni referent. Zato ne gre za vprašanje, da bi bila tožnica izločena po obeh kriterijih hkrati, kar je pojmovno nemogoče, temveč se je skupaj z A.A. primerjala pri delovnih izkušnjah na sorodnih delovnih mestih, potem ko sta imeli obe enake delovne izkušnje na enakih delih.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. To je storilo na podlagi na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o podrednem zahtevku oziroma o zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in odločitev o plačilu odškodnine po 118. členu ZDR. Tožena stranka namreč ni izkazala okoliščin iz prvega odstavka 118. člena ZDR, ki bi utemeljevale zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče. Vendar pa je glede na ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje, odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odpadlo.

Na drugačno odločitev ne vpliva razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bil način določanja presežnih delavcev netransparenten, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da seznam presežnih delavcev (B10) ni bil dokončen in iz njega ni izhajalo, koliko delavcem se je dejansko odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. S tem v zvezi je namreč sodišče prve stopnje na podlagi priloge - število presežnih delavcev po kategorijah delovnih mest (B5) ugotovilo, da je pri delovnem mestu vratar navedeno, da se zaradi ukinitve dejavnosti petim delavcem ponudi delovno mesto pri drugem delodajalcu (F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J.). Te ugotovitve namreč ne vplivajo na pravilnost primerjave tožnice z ostalimi tremi delavci, ki so vsi imeli pogoje za zasedbo novega delovnega mesta referent v prodajni podpori I. Glede tega delovnega mesta je bil progam reševanja presežnih delavec transparenten in dokončen ter ni dokazano, da bi ponudba dela navedenim petim delavcem pri drugem delodajalcu vplivala na izbiro tožnice. Ker tožnica ni izkazala, da bi imela več delovnih izkušenj tudi pri neustreznem delovnem mestu „referent prodajni podpori II“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe, tožena stranka tožnici tudi tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi, kot izhaja iz izpovedi priče D.D..

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Posledično je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnica sama krije svoje stroške postopka, saj v sporu ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, krije tožena stranka svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji, ne glede na to, da je uspela v postopku oziroma bila uspešna s pritožbo, skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 439/2013
• VDSS sodba Pdp 643/2012
• VDSS sodba Pdp 777/2014